Jedro

Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pritožnici morata plačati sodno takso za pritožbo, vsaka v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici delno ugodilo zahtevi storilk za sodno varstvo, tako da jima je namesto globe izreklo opomin in ustrezno spremenilo višino sodne takse. Sicer pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Zoper sodbo se storilki pritožujeta po zagovorniku z obsežno pritožbo, v kateri povzemata posamezna teoretična izhodišča in odločbe Ustavnega in drugih sodišč in ponavljata svoje navedbe iz zahteve za sodno varstvo. Menita, da je že prekrškovni organ uvedel objektivno odgovornost pravne osebe, saj se sploh ni ukvarjal z njuno subjektivno odgovornostjo. Zato bi bilo treba postopek ustaviti po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ker se je sodišče s subjektivno odgovornostjo ukvarjalo, je kršilo načelo prepovedi reformatio in peius. Postavljata teoretični vprašanji, ali so objektivni in subjektivni znaki prekrška sestavni del inkriminacije in obenem sestavni del krivde ter ali je storilčev naklep in objektivno komponento malomarnosti treba šteti kot del biti inkriminacije in na obe vprašanji odgovarjata pritrdilno. V nadaljevanju sodišču očitata kršitev petega odstavka 65. člena ZP-1 in v zvezi s tem kršitev ustavnih in konvencijskih pravic storilk. Kršitev 6. in 8. točke 155. člena ZP-1 (in s tem kršitev ustavnih pravic) je po mnenju pritožnic podana, ker je sodišče sodbo oprlo na zapisnik o nadzorovanju zaposlovanja na črno. Finančna uprava je opravila inšpekcijski nadzor nad izvenzakonskim partnerjem odgovorne osebe, pri čemer mu je dala napačen pravni pouk (ni ga poučila, da ni dolžan izpovedovati zoper svoje bližnje). Na koncu pa pritožnici očitata še neobrazloženost sodbe.

3.V odgovoru na pritožbo je prekrškovni organ vztrajal pri svojih navedbah in predlagal zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi in na tako ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.

7.Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da ni treba, da je v izreku posebej konkretiziran subjektivni element prekrška, zaradi česar ni podlage za ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Prekršek po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 namreč stori delodajalec (in odgovorna oseba delodajalca), ki omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni zavaroval v skladu z zakoni, ki urejajo obvezna socialna zavarovanja. Izkoriščanje delovne sile ni znak prekrška, zato ni predmet opisa prekrška. V izreku odločbe so vsebovani vsi zakonski znaki prekrška. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo prepoved spremembe na slabše, saj v izrek odločbe ni poseglo.

8.Glede subjektivnega odnosa storilk do prekrška pa ni podan niti razlog za ustavitev postopka po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. V odločbi je prekrškovni organ ugotovil, da so podani vsi znaki prekrška po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1, torej tudi subjektivni. V zvezi s tem se je posebej opredelil do navedb storilk, da sta naknadno sklenili podjemno pogodbo z voznikom in pravilno pojasnil, da s tem ne moreta izključiti svoje subjektivne odgovornosti. V zahtevi za sodno varstvo sta se storilki (poleg obsežnega posplošenega sklicevanja na teorijo in sodno prakso) sklicevali le na kršitev 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Nista pa podali nobenih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, da kot gospodarski subjekt in njegova odgovorna oseba, ki morata poznati določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje in zavarovanje delavcev, pri izvajanju svoje dejavnosti nista ravnali niti malomarno. Sodišču prve stopnje se zato do tega vprašanja niti ni bilo treba opredeljevati, v nobenem primeru pa ni s svojim pojasnilom, da je podana zavestna malomarnost, kršilo prepovedi iz dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1.

9.V zvezi z očitki o kršitvi petega odstavka 65. člena ZP-1 pritožnici samo povzemata sodno prakso in stališče teorije, ne da bi jasno povedali, kateri so tisti dokazi, glede katerih se nista mogli izjaviti. Pritožbeno sodišče se zato do teh očitkov niti ne more opredeliti in je zato pritožba neutemeljena.

10.Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11.Pritožnici morata na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso za pritožbo, vsaka po 45,00 EUR sodne takse za pritožbo.

-------------------------------

1V nasprotju s kazenskim postopkom velja pravilo, da se za prekršek zahteva malomarnost, naklep pa le v primeru, da je to posebej določeno z zakonom. Le v tem primeru bi bilo treba subjektivni znak konkretizirati v opisu dejanja.

2V zvezi s tem je v odločbi res govora o izkoriščanju delovne sile, vendar le na splošno, tega prekrškovni organ konkretno storilkama ni očital.