Jedro

V postopku denacionalizacije je treba ugotoviti, ali je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko ali stavbno, saj je od tega odvisno njegovo vrednotenje. Ker iz akta o podržavljenju in uradnih katastrskih podatkov iz tistega časa izhaja, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča, tožniku pa ni uspelo dokazati, da bi bil v času podržavljenja za to zemljišče sprejet po tedanjih predpisih predvideni akt o njegovi določitvi za stavbno, se tako zemljišče ob podržavljenju šteje za kmetijsko zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 46/05-odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.1.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 14.10.2004. S to odločbo je prvostopni organ denacionalizacijski upravičenki pokojni B.B. določil odškodnino za podržavljeno premoženje, in sicer do 1/2, tam navedenih kmetijskih zemljišč v višini 5.176,55 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD). Ugotovil je namreč, da so bila zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, in sicer z odločbo Arondacijske komisije SO Domžale z dne 30.9.1965, v zvezi z odločbo SO Domžale z dne 20.6.1965. Tožnici ni uspelo dokazati, da bi bila obravnavana zemljišča v času podržavljenja nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča. Zato je bila odškodnina za podržavljena zemljišča, ker jih ni mogoče vrniti v naravi, pravilno in zakonito izračunana na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in jih v svoji sodbi ni posebej ponavljalo, temveč se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). V posebnem ugotovitvenem postopku mora denacionalizacijski organ ugotoviti tudi stanje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen), v tem primeru, ali je šlo za podržavljenje kmetijskih ali stavbnih zemljišč, pri čemer mora poleg ZDen in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter druge veljavne zakonodaje upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994 (Uradni list RS, št. 3/95). V tem primeru je prvostopni upravni organ na podlagi listin, ki so v upravnem spisu, pravilno ugotovil, da obravnavana zemljišča niso bila podržavljena kot nezazidana stavbna zemljišča, saj ni izkazano, da bi imela tak status po predpisih, ki so veljali v času podržavljenja, poleg tega niso bila podržavljena na podlagi predpisa, s katerim je bila spremenjena namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno, prav tako ni izkazano, da bi bili za ta zemljišča v času podržavljenja izdelani načrti stanovanjske oziroma komunalne gradnje. Pojasnilo je, da je Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list LRS, št. 44/53) predpisovala, da ljudski odbori okrajev, mest in mestnih občin s svojimi odloki določajo, katera zemljišča se smejo uporabljati za splošne gradbene namene, pozneje sprejeti Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list SRS, št. 13/56) pa je določil, da morajo okrajni ljudski odbori odloke izdati do konca leta 1956. Vendar tožnici ni uspelo dokazati, da bi bila s katerimkoli odlokom obravnavana zemljišča določena kot stavbna zemljišča. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da je prvostopni organ presojal stanje zemljišč v letu 1958 ne pa v letu 1965, ko so bila zemljišča podržavljena. Zgolj pavšalno sklicevanje na to, da je bilo sporno območje predmet obravnavanja na seji Sveta za družbeni plan in finance ObLO Domžale dne 23.4.1962, v pomanjkanju drugih relevantnih dokazov (da je bil za navedeno območje sprejet ustrezni odlok o ožjih gradbenih okoliših), za drugačno obravnavanje podržavljenih parcel ni dovolj. Zato je presodilo, da je odškodnina za ta zemljišča pravilno izračunana po Odloku.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je prvostopni organ nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje, napačno ocenil predložene listinske dokaze in posledično nepravilno uporabil materialno pravo ter upravičenki prisodil odškodnino za kmetijska zemljišča, ne pa za nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, kar so ta zemljišča v času podržavljenja tudi bila. Tožena stranka se v svoji odločbi ni opredelila do vseh predlaganih dokazov oziroma se je do njih opredelila pavšalno, svojo odločitev je gradila le na določenih listinah. Meni, da temelj podržavljenja, v tem primeru arondacijska odločba, ni izključni in edini kriterij za presojo namembnosti zemljišča v času podržavljenja. Obravnavana parcela leži na območju, ki je bilo na seji Sveta za družbeni plan in finance ObLO Domžale dne 23.4.1962 obravnavano kot območje, ki se mora nadalje razvijati kot stanovanjsko naselje oziroma stanovanjski predel Domžal. Tudi s takšnimi sklepi se je v tistem obdobju določala namembnost zemljišč. Tožnica je predložila obširno dokumentacijo, ki izkazuje drugačen status zemljišča v času podržavljenja, kot izhaja iz uradnih evidenc iz tega časa. Prvostopno sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do tožbenih navedb, na katere se sklicuje tudi v tej pritožbi.

Tožena stranka in prizadeta stranka - SOD na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Za primere, kot je obravnavani, s posebnim zakonom ni drugače določeno, zato se tudi v tej zadevi kot postopkovni zakon uporablja ZUS-1. ZUS-1 sicer v 3. točki 1. odstavka 75. člena dovoljuje vložitev pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar dovoljuje pritožbo le tedaj, če je prvostopno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, in je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja spremenilo odločbo. Tudi po ZUS pritožba zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bila dopustna, razen, če je dejansko stanje ugotavljalo samo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena). V tem primeru pa prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je kot pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ocenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in pred njo že prvostopni upravni organ, in je odločalo na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja. Zato po presoji pritožbenega sodišče pritožbeni ugovor nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten in se sodišče do njega ne opredeljuje posebej.

Pritožbeno sodišče pa se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče tudi s tem, ko se je sklicevalo na razloge tožene stranke. Na podlagi določbe 1. odstavka 44. člena ZDen se namreč določa vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ta pa se določa po metodologiji, ki je predpisana s podzakonskimi predpisi k ZDen. Pri tem je v 3. odstavku 44. člena ZDen določeno, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa takratnega Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije, to je Odloka. Po 6. odstavku 44. člena ZDen pa se vrednost premoženja, ki ni zajeto v vrednotenju v drugih predpisih, oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače. V 85. členu ZDen pa je navedeno, da se izda posebno Navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, to je bilo izdano v Uradnem listu RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93-odl. US in 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Po Navodilu se vrednotijo tudi stavbna zemljišča. Za odločitev o tem, kako se v postopku denacionalizacije vrednotijo podržavljena zemljišča, se mora v denacionalizacijskem postopku ugotoviti status zemljišč ob podržavljenju. V tem primeru je bilo podržavljenje izvršeno z arondacijsko odločbo na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča v letu 1965. Pomemben je torej status teh zemljišč v letu 1965. Iz akta o podržavljenju in uradnih katastrskih podatkov iz tistega časa pa izhaja, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča. Za določitev statusa zemljišč, akt o podržavljenju res ni edina pravno pomembna podlaga, temveč lahko stranke v denacionalizacijskem postopku dokazujejo tudi drugačen status zemljišč. Prvostopno sodišče je glede na podatke v spisu po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno pritrdilo odločitvi obeh upravnih organov, da iz akta o podržavljenju in katastrskih podatkov izhaja, da je bilo obravnavano zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče ter da tožnici ni uspelo dokazati drugačnega statusa zemljišč. Tožnica namreč zmotno meni, da je obravnavanje območja, na katerem ležita tudi sporni parceli, na Svetu za družbeni plan in finance ObLO Domžale na seji dne 23.4.1962, pomenilo že spremembo statusa zemljišča iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Tudi če bi bil tak sklep sprejet, to še ne bi spremenilo namembnosti zemljišča, saj bi moral biti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene, Uradni list SRS, št. 13/56) o tem sprejet in javno objavljen odlok o določitvi zemljišč, ki se smejo uporabiti za splošne gradbene namene. Da bi bil takšen odlok za obravnavana zemljišča izdan, tožnica ni zatrjevala niti v tožbi niti v pritožbi. Glede na to vrhovno sodišče meni, da je bilo v tem primeru materialno pravo glede statusa zemljišča ob podržavljenju in glede njegovega vrednotenja pravilno uporabljeno.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožbenih navedb in ker je zavzelo stališče, da glede na predpise, ki so veljali v letu 1965, tožnici ni uspelo dokazati, da bi bilo obravnavano zemljišče v skladu s temi predpisi določeno kot stavbna zemljišča, pri čemer je to svojo opredelitev po presoji vrhovnega sodišča ustrezno obrazložilo, se mu ni bilo treba opredeljevati do vseh drugih listin, ki jih je tožnica predložila v upravne spise, saj za odločitev v stvari tudi po presoji vrhovnega sodišča niso bile pomembne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.