Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela odgovor odvetnice A.A., v katerem se je ta izjavila o navedbah tožnika. Na ta odgovor je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o navedbah odvetnice ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je s tem kršila pravico tožnika do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. 15/2017 z dne 4. 8. 2017, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja, in to zaradi pridobitve mnenja glede smotrnosti vložitve odškodninske tožbe. Tožena stranka je njegovi prošnji z odločbo, opr. št. Bpp 15/2017 z dne 7. 3. 2017, ugodila, za izvajanje te pomoči pa določila odvetnico A.A. iz ... Dne 2. 6. 2017 je tožnik pri toženi stranki predlagal zamenjavo odvetnice, kar pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je tožnik svoj predlog za zamenjavo odvetnice utemeljeval s tem, da želi odvetnika, s katerim bi imel boljši odnos, da odvetnica poročila o svetovanju ni predložila sodišču in da mu tudi ni izročila kopije dokumenta, ki bi ga podpisal, poleg tega pa naj bi v napotnico tudi nepravilno vpisala datume sestankov. Tožena stranka je z dopisom z dne 7. 6. 2017 odvetnico pozvala, naj se o navedbah tožeče stranke izjavi, kar je ta v odgovoru z dne 19. 6. 2017 tudi storila. Pojasnila je, da je pregledala dokumentacijo, ki jo je na prvi sestanek prinesel tožnik ter ugotovila, da je nekonsistentna in nerazumljiva, tožniku pa tudi pojasnila, da je z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči postavljena le za pravno svetovanje glede smotrnosti vložitve tožbe in ne za zastopanje v pravdnem postopku. Pojasnila je tudi okoliščine glede napotnice. Tožena stranka je po tako pridobljenih pojasnilih ocenila, da tožnikov predlog za razrešitev odvetnice in zamenjavo z drugim odvetnikom ni utemeljen, pri tem pa poudarila, da je odločitev o razrešitvi odvetnika odvisna le od tega ali odvetnik v redu opravlja svojo dolžnost. 3. Tožnik v tožbi in dopolnitvah tožbe sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da dodeljeno odvetnico razreši ter mu dodeli drugega odvetnika. Obširno opisuje svoje stike z odvetnico, meni, da ta ni izpolnila njegovih pričakovanj glede obravnave njegove zadeve ter zato predlaga, da naj se mu dodeli drugega odvetnika. Opisuje tudi svoje finančno stanje in socialne razmere, sodišču pa še predlaga, da naj mu v tem upravnem sporu dodeli brezplačno pravno pomoč, oprosti pa naj ga tudi plačila sodne takse.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik, pač pa zato, ker je tožena stranka v postopku kršila pravico tožnika do izjave, torej bistveno kršila določbe upravnega postopka.

6. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 7. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela odgovor odvetnice A.A., v katerem se je ta izjavila o navedbah tožnika. Na ta odgovor je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o navedbah odvetnice ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je s tem kršila pravico tožnika do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

8. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z odgovorom odvetnice, mu dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa ponovno odločiti o njegovem zahtevku. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

9. Tožnik je v tožbi tudi predlagal, naj se mu v tem upravnem sporu dodeli brezplačna pravna pomoč. O tej tožnikovi prošnji je odločila Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije in jo z odločbo, opr. št. Bpp 94/2017 z dne 24. 10. 2017, zavrnila. Glede tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodne takse pa sodišče pojasnjuje, da se po določbi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača in zato ta tožniku tudi ni bila odmerjena.