Jedro

Delavcu avtobusne postaje je zakonito prenehalo delovno razmerja zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, če je dokazano, da je namenoma zadržal 100 HRK, ki mu jih je potnik izročil le za toliko časa, da sam opravi menjavo deviz v menjalnici in potem plača vozovnico v tolarjih. S tem, ko delavec avtobusne postaje ni hotel tega denarja vrniti potniku, temveč ga je skril v žep in zanikal njegov prejem, je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ga akt delodajalca opredeljuje kot zadrževanje ali izposoja denarja od opravljanja storitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 9.12.1994, potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 16.1.1995 v delu, v katerem je tožeča stranka spoznana za odgovorno, da mu je kontrola dne 28.10.1994 ugotovila primanjkljaj v blagajni v znesku 1.775,00 SIT in v tem delu disciplinski postopek ustavilo, kar je zahtevala tožeča stranka več je sodišče zavrnilo. Sklep o odstranitvi tožnika z dela in podjetja z dne 28.10.1994, potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 16.1.1995 je sodišče razveljavilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki polovico plače za čas od 28.10.1994 pa do prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v izplačilo ter toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 37.454,00 SIT in sodne takse v znesku 1.687,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu odpravi in razsodi tako kot je predlagala v svoji tožbi dne 1.2.1995. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki dokazana krivda zatajitve prejema 100 kun od potnika in da mu kljub pozivu ni hotela vrniti je popolnoma neprepričljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Krivda v izreku odločbe prvostopenjskega sodišča ne ustreza formalnemu opisu hujše kršitve delovnih obveznosti po 35. točki 42. člena pravilnika, saj je tožeča stranka res namenoma zadržala potniku bankovec za 100 kun, vendar ga je imela namen zadržati le toliko časa, dokler se potnik ne bi vrnil iz menjalnice in bi ji potem izročil tolarsko protivrednost za zadržane kune. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa ni upoštevala kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane, da se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato jih je samo raziskalo in upoštevalo pri razsodbi, vendar je zmotno zaključilo, saj morajo naštete okoliščine biti izpolnjene kumulativno.

Tožena stranka pa vlaga pritožbo zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o odstranitvi tožnika z dela, pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj predpis veže zakonitost suspenza na uvedbo disciplinskega postopka zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, ki je bil v konkretnem primeru uveden, ni pa zakonitost sklepa o suspenzu odvisna od dneva podaje zahteve za uvedbo disciplinskega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi le teh napravilo tudi pravilno dokazno oceno, pri čemer tudi ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (to so kršitve po 2. odst. 354. člena ZPP), v zvezi z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo in se glede tega v izogib ponavljanju sklicuje pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 35. točki 42. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovno obveznost, ki jo je storil s tem, da je dne 28.10.1994 zadržal prejem 100 kun od potnika in mu jih kljub pozivu ni hotel vrniti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so tudi po zaključku pritožbenega sodišča v tožnikovem ravnanju podani znaki očitane hujše kršitve delovne obveznosti po citirani določbi pravilnika, to je zadrževanje ali sposojanje denarja od opravljanja storitev. Sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru tožnika, ampak je verjelo oz. poklonilo vero izpovedbam zaslišanih prič. Iz skladnih izpovedb zaslišanih prič A. R. in S. D. izhaja, da je potnik, ki je potoval v Beograd, po povratku iz menjalnice, kamor ga je napotil tožnik zamenjat manjkajoči denar za vozno karto, po opozorilu priče A. R. zahteval, da mu tožnik vrne 100 kun, ta pa mu je odvrnil, da jih nima oz., da jih sploh ni dal. Tožnikov namen zadrževanja denarja je razviden tudi iz načina, kako je bankovec skril v hlačni žep. Ob nespornem dejstvu, da je očitanega dne bil najden pri pregledu delavca v njegovem hlačnem žepu bankovec za 100 kun, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča dokazano, da je delavec storil prvo očitano hujšo kršitev delovne obveznosti in je v tem obsegu pritožba tožnika neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede druge očitane hujše kršitve delovne obveznosti, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni bila dokazana, zato je v tem delu izpodbijani sklep disciplinske komisije in delavskega sveta pravilno razveljavilo in glede te hujše kršitve postopek ustavilo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba pritožnika, da morajo biti naštete kvalifikatorne okoliščine po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) podane kumulativno, da se lahko izreče zakonito disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko je predvidena fakultativna in ne obligatorna možnost izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče prve stopnje sicer zmotno ugotavlja, da toženka pri izreku disciplinskega ukrepa ni upoštevala obstoja kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane, da se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar jih je samo raziskovalo in upoštevalo pri svoji razsodbi. Kot izhaja iz izvedenega postopka pri disciplinskih organih tožene stranke, je disciplinska komisija pri izbiri ukrepa upoštevala predvsem težo kršitve, poleg tega pa tudi dejstvo, da gre za tako kršitev, ki hkrati meče zelo slabo luč na celoten kolektiv. S tako opredelitvijo so disciplinski organi tožene stranke zavzeli odnos tudi do ene izmed naštetih kvalifikatornih okoliščin v 89. členu ZDR, saj je bil oz. bi lahko bil s storitvijo dejanja bistveno moten delovni proces pri delodajalcu. Za dokazni postopek je pomembno, da za večjo škodo in motenost delovnega procesa že zadostuje verjetnost nastanka. Disciplinski organi tožene stranke, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje, so ugotavljali navedene okoliščine, zaradi česar so podani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morale biti v 89. členu ZDR naštete kvalifikatorne okoliščine podane kumulativno.

Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke glede nestrinjanja z razveljavitvijo odločitve o suspenzu, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka podana šele 28.11.1994, torej ne istočasno kot je bil odrejen suspenz, pravilno zaključilo, da je sklep o suspenzu nezakonit. Delavca ni mogoče zakonito odstraniti iz organizacije zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, če ni istočasno z izdajo sklepa o suspenzu vložena tudi zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Disciplinski postopek se začne na zahtevo pristojnega organa, kar pomeni, da se ne more začeti s sklepom o odstranitvi delavca iz organizacije (61. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90).

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o pritožbenih stroških pa je na podlagi 166. člena ZPP odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).