Jedro

Ker iz izreka obsodilne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ, ni bilo razvidno, na kakšen način je bilo ponarejenih 21 čekov, ki jih je obtoženec predložil v izplačilo različnim trgovinam ter zato trditve iz abstraktnega dela, da je uporabil ponarejene vrednostne papirje ni bilo mogoče preizkusiti, je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb obtoženca in njegovih zagovornikov izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP takšne obtožbe oprostilo, saj dejanje, za katero je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Izrek

Ob reševanju pritožb obtoženca in njegovih zagovornikov se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženi M. V., roj. 29.4.1953 v Novem Beogradu, stanuje Bratovževa ploščad 4, Ljubljana; iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je v spodaj navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah z dejanjem pod tč. A (od tč. A1 do A4) uporabil ponarejene vrednostne papirje, ki se izdajajo na podlagi Zakona o čeku (Ur. list SFRJ št. 106/46 in 52/73) kot prave, s tem da je: A) predložil v vnovčitev 21 čekov NLB, imetnice tekočega računa št. 140-15-12942/29 pri NLB Mestna hranilnica Ljubljana, last C. V. in sicer:

1. dne 7.12.1998 v trgovini Banuš s.p. v Logatcu devet čekov serijske številke 14272085 in od serijske številke 16722701-16722708, vsakega za znesek 15.000,00 SIT;

2. dne 3.12.1998 v trgovini Fredi Tošič s.p. v Blatni Brezovici en ček serijske številke 16722709 za znesek

15.000,00 SIT,

3. dne 3.12.1998 v trgovini Banuš s.p. v Logatcu sedem čekov od serijske številke 16722710 do serijske številke 16722716, vsakega za znesek 15.000,00 SIT,

4. dne 14.12.1998 v trgovini Fredi Tošič s.p. v Blatni Brezovici štiri čeke od serijske številke 16722717 do 16722720, vsakega za znesek 15.000,00 SIT; s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ.

Po členu 96/I ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M. V. pod tč. I. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino ter z isto sodbo pod tč. II. obtoženca oprostilo obtožbe za storitev istovrstnega kaznivega dejanja ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun, oškodovanca - Novo Ljubljansko banko d.d. Ljubljana pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obtoženec in njegova zagovornika iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve kazenskega zakona ter predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca tudi v obsodilnem delu obtožbe oprosti, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjeni senat. Višji državni tožilec J. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Ob reševanju pritožb obeh pritožnikov je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo, ker iz opisa njegovega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo znaki očitanega kaznivega dejanja.

Obtožnica je obtoženemu M. V. očitala, da je v določenih časovnih in krajevnih okoliščinah uporabil ponarejene vrednostne papirje in napravil krive listine z namenom, da jih uporabi kot prave tako, da jih je izdajal v imenu kakšne osebe, ki je ni, pri čemer so bili v nadaljevanju pod tč. A taksativno našteti čeki, ki jih je vnovčil in so bili last C. V., pod tč. B pa so bile taksativno navedene uporabe bančne kartice iste imetnice, za katero je bilo pod isto točko tudi navedeno, da je že pokojna, ker je umrla 1.12.1998. Če je bilo ob tašnem opisu v obtožnici še mogoče razbrati ob skrbnem tolmačenju abstraktnih in konkretnih znakov obtožencu očitanih dveh izvršitvenih oblik nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po III. odstavku 250. člena KZ, da je obtoženec izdajal tako čeke, kakor tudi uporabljal bančno kartico bivše žene - pokojne C. V. brez njenega dovoljenja in pooblastila, pa iz izreka obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati iz konkretnega dela opisa ravnanja obtoženca, kdo je ponaredil, oziroma kako so bili ponarejeni čeki, last C. V., ki jih je obtoženec v taksativno naštetih primerih predložil v vnovčitev. Zgolj trditev, da je obtoženec uporabil ponarejene vrednostne papirje, ki se izdajajo na podlagi Zakona o čeku, ne da bi bilo v nadaljevanju konkretizirano, na kakšen način so bili našteti vrednostni papirji (čeki) ponarejeni, ne zadostuje za opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja in tedaj obstraktne trditve v izreku obsodilnega dela sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, čeprav sicer iz zbranih podatkov v spisu nedvomno jasno izhaja, da je v vseh naštetih primerih obtoženec ponaredil podpis pokojne C. V. in tako ponarejene čeke predložil v izplačilo.

Ker tako iz izreka obsodilnega dela sodbe izhaja, da opisano dejanje, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, po zakonu ni kaznivo dejanje, je moralo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano obsodilno sodbo spremeniti tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo, pri čemer se ni spuščalo v vsebino pritožbenih navedb pritožnikov, ki svoja predloga za oprostitev oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe navezujeta na druge okoliščine, državni tožilec pa pritožbe ni vložil. Skladno z gornjo ugotovitvijo je sodišče druge stopnje tudi odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka v celoti obremenjujejo proračun.