Jedro

Pravilna je sicer pravna opredelitev obravnavane darilne pogodbe kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju s takojšnjo izročitvijo premoženja, se pravi kot preužitarske. Potrebno pa je dognati, ali je v celoti takšne narave in to tako v njenem sklenitvenem kot tudi spolnitvenem delu. Skratka, ni je mogoče samo spričo dejstva, da je z njo darovalka sebi in svojemu zakoncu izgovorila dosmrtno preživljanje in da gre za tvegan posel, razglasiti za odplačen posel ne oziraje se tudi na njeno izpolnjevanje. Povod za to pravdo je toženčevo uveljavljanje v zapuščinskem postopku neokrnjenega nujnega deleža po pokojni darovalki ter vračunanje darila v tožnikov dedni delež po njem. Tožnik temu nasprotuje trdeč, da je šlo v celoti za odplačni pravni posel, kar naj bi pomenilo, da s pogodbo tožniku puščenih nepremičnin ne bi bilo mogoče upoštevati pri ugotovitvi vrednosti zapuščine (četrti odstavek 28. člena zakona o dedovanju - ZD). V takšnem primeru je potrebno ugotoviti in glede na to, da se šteje za darilo sleherno neodplačno zapustnikovo razpolaganje (29. člen ZD), ali so v sicer odplačnem poslu, sklenjenem med zapustnikom in dedičem, elementi darilne pogodbe in v kakšnem obsegu. Da se to doseže je potrebno upoštevati obseg izročenega premoženja; obseg dogovorjene obveznosti obdarjenca, kakršen se je pričakoval ob sklenitvi pogodbe in kakršen je kasneje dejansko bil; ob vsem tem pa še aleatornost takšnega posla. Le vse zajemajoča primerjava teh elementov in njihovo upoštevanje lahko pripelje do spoznanja, ali gre pri takšni pogodbi v celoti ali le delno za odplačen pravni posel.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 15.1.1975 sklenila sedaj pokojna A. F. kot izročevalka in tožnik kot prevzemenik za parcele št. 2774, 2775 in 2776/1 k.o. po vsebini in namenu pogodba o dosmrtnem preživljanju in je bila kot takšna tudi izpolnjevana. Ugotovilo je namreč, da sta bila starša pravdnih strank potrebna pomoči, da je tožnik z ženo živel skupaj z njima v hiši, za katere adaptacijo je prispeval, sicer pa odplačnost pogodbe izhaja iz njene vsebine.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožene stranke po uradni dolžnosti spremenilo to sodbo tako, da se dostavi k ugotovitvi, da gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za takojšnjo izročitev premoženja (preužitkarsko pogodbo), sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi samo je dognalo, da je šlo že po vsebini pogodbe za pogodbo o dosmrtnem preživljanju s takojšnjo izročitvijo in da je šlo za takšno voljo strank. Takšna pogodba je odplačen pravni posel in hkrati tudi tvegan, zaradi česar je nepomembno, v kakšnem obsegu je bila protidajatev nudena.

To sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo iz vseh razlogov in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo obeh sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zavzema stališče, da je mogoče pogodbo šteti kot odplačno le v okviru obveznosti, predvidljivih v času njenega sklepanja, in na podlagi ugotovitev o medsebojni nudeni pomoči. Nižji sodišči kljub ustreznim predlogom nista raziskovali dejanskega stanja v tej smeri, izvedenih dokazov pa nista niti ocenili v skladu z 8. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izrekel. Revizija je utemeljena.

Graja, češ da sta sodišči kršili določbe 8. člena ZPP ni utemeljena. Revizija namreč niti ne pove, na katere izvedene dokaze se nanaša, to pa bi morala storiti spričo narave revizije kot izrednega pravnega sredstva, če naj bi bila v tem pogledu uspešna.

Drži pa, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, kar je med drugim povzročilo, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Pravilna je sicer pravna opredelitev obravnavane darilne pogodbe kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju s takojšnjo izročitvijo premoženja, se pravi kot preužitarske, čemur tožena stranka niti ne oporeka. Pritrditi pa velja, da je potrebno dognati, ali je v celoti takšne narave in to tako v njenem sklenitvenem kot tudi spolnitvenem delu. Skratka, ni je mogoče samo spričo dejstva, da je z njo darovalka sebi in svojemu zakoncu izgovorila dosmrtno preživljanje in da gre za tvegan posel, razglasiti za odplačen posel ne oziraje se tudi na njeno izpolnjevanje. Povod za to pravdo je toženčevo uveljavljanje v zapuščinskem postopku neokrnjenega nujnega deleža po pokojni darovalki ter vračunanje darila v tožnikov dedni delež po njem. Tožnik temu nasprotuje trdeč, da je šlo v celoti za odplačni pravni posel, kar naj bi pomenilo, da s pogodbo tožniku puščenih nepremičnin ne bi bilo mogoče upoštevati pri ugotovitvi vrednosti zapuščine (četrti odstavek 28. člena zakona o dedovanju - ZD). V takšnem primeru je potrebno ugotoviti in glede na to, da se šteje za darilo sleherno neodplačno zapustnikovo razpolaganje (29. člen ZD), ali so v sicer odplačnem poslu, sklenjenem med zapustnikom in dedičem, elementi darilne pogodbe in v kakšnem obsegu. Da se to doseže je potrebno upoštevati obseg izročenega premoženja; obseg dogovorjene obveznosti obdarjenca, kakršen se je pričakoval ob sklenitvi pogodbe in kakršen je kasneje dejansko bil; ob vsem tem pa še aleatornost takšnega posla. Le vse zajemajoča primerjava teh elementov in njihovo upoštevanje lahko pripelje do spoznanja, ali gre pri takšni pogodbi v celoti ali le delno za odplačen pravni posel. Nižji sodišči zaradi drugačnega, nepravilnega materialnopravnega stališča nista ugotavljali vseh relevantnih dejstev in jih upoštevali, kar je narekovalo razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na sodišču prve stopnje (drugi odstavek 295. člena ZPP). To se bo moralo ravnati po opisanih napotkih, pri čemer bo potrebno oceniti vrednost obravnavanih nepremičnin, oceniti, koliko se je pričakovalo, da bo moral tožnik nuditi staršema in koliko jima je dejansko nudil, pri čemer bo potrebno upoštevati tudi tisto, kar se je pričakovalo in kar sta dejansko zapustnica in njen mož prispevala tudi sama gmotno in z delom v skupnem gospodinjstvu s tožnikom, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka ves čas postopka in ponuja dokaze za to. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.