Jedro

Določba 4. odstavka 156. člena ZOR ne izključuje možnosti, da oškodovanec uveljavlja restitucijski zahtevek. Utemeljenost oz. družbena opravičenost restitucijskega zahtevka je vprašanje, ki ga je treba reševati v vsakem konkretnem primeru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, v skladu s katerim bi bila tožena stranka dolžna znižati cesto na parc. št. 3976 k.o. Š... ob hiši tožnika FL, H...32, na parc.št. 2436 k.o. Š... in sicer ob severni strani te hiše za 1,5 metra, na južni strani pa za 0,5 m in odstraniti s ceste asfalt ter namestiti nanjo makadam. Tožeči stranki je sodišče naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 101.139,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Pritožnik uvodoma poudarja, katere ugovore tožene stranke vse je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V nadaljevanju pa navaja, da je podana prekomerna škoda in to masovna škoda, ki je že povzročila veliko škodo in še vedno preti tožniku in neugotovljenemu številu ljudi. Pritožnik ponavlja nezgode, ki jih je opisal že v tožbi. Tako navaja, da je 7.7.1997 prišlo do nesreče zaradi strme in spolzke ceste itn. Pritožnik se sprašuje, kako je mogoče, da je bil zahtevek zavrnjen, ko pa je sodišče vendar zavrnilo vse ugovore tožene stranke. Ne more se strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, da zahtevek ni bil postavljen v skladu s 156. členom ZOR in da tožnik ni zahteval ukrepov po 4. odstavku 156. člena ZOR. Sodišče je navedlo, da vzpostavitev takšnega stanja, kot ga je predlagal tožnik, ni izvedljiva, ne da bi poprej angažiralo izvedenca gradbene stroke ter opravilo ogled na kraju samem, kar je predlagal tožnik. Prav tako je pritožnik v nasprotju s sodiščem prve stopnje mnenja, da predstavlja postavljeni zahtevek primer ukrepa iz 4. odstavka 156. člena ZOR. Tudi po mnenju teorije se lahko v primeru škodne nevarnosti zahteva restitucija.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje. Kadar preti škodna nevarnost iz t.i. dovoljene dejavnosti oziroma širše vzeto iz dovoljenega objekta, je v skladu s 156. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR mogoče uveljavljati tako denarno kot nedenarno odškodninsko sankcijo. Pri tem po stališču pritožbenega sodišča denarni zahtevek nima nobene prednosti pred nedenarnim, ravno nasprotno. V skladu s temeljnim načelom 16. člena ZOR (prepoved povzročanja škode) je prednostna odškodninska sankcija tista, ki škodo odpravlja oziroma jo preprečuje. Z vidika specialne odškodninske ureditve glede t.i. dovoljene oz. splošno koristne dejavnosti po 156. členu ZOR, sicer ta prednost nedenarne odškodninske sankcije pred denarno ni uzakonjena kot pogoj ali celo predpostavka, a vendar to še zdaleč ne pomeni, da je zakonodajalec dal prednost denarni odškodninski sankciji.

Res je, da nedenarna odškodninska sankcija po 4. odstavku 156. člena ZOR ni enaka restituciji, saj zakonska določba govori o družbeno opravičenih ukrepih za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. Vendar pa to še ne pomeni, da oškodovanec nikoli ne more zahtevati prav restitucije. Pojem družbeno opravičenih ukrepov namreč pomeni, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je podano ustrezno sorazmerje med nastajajočo škodo, koristnostjo dovoljene dejavnosti ter zahtevanimi ukrepi. Če zahtevani ukrepi v konkretnem primeru odstopajo od ustreznega vrednostnega sorazmerja naštetih prvin primera, sodišče takšnemu zahtevku ne more nuditi varstva. Sodišče mora primerjalno vrednotiti koristnost dejavnosti na eni ter škodno nevarnost te dejavnosti na drugi strani. Ob tem mora upoštevati tudi to, ali nima oškodovanec na voljo kakšnega drugega, ustreznejšega ukrepa, ki bi škodno nevarnost zmanjšal pod tolerančno mejo, ki jo je glede na krajevne običaje še dolžan trpeti ali pa je, nazadnje, družbeno in vrednostno opravičena le denarna odškodnina. Vendar pa je treba navedeno ugotavljati ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, saj je očitno izhajalo iz kategoričnega materialnopravnega stališča, da restitucija v primeru, ko je vir škodne nevarnosti dovoljena dejavnost, že načelno ni mogoča. Zaradi takšnega pravnega izhodišča pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali je restitucija, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnik, družbeno opravičljiva oziroma ali ni morda zahtevek z vidika tega merila vsaj delno utemeljen.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na pravilu 3. odstavka 165. člena ZPP.