Jedro

Kršitev varnostnih predpisov o označevanju cestišča zaradi del na cesti, predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti, kar v konkurenci s tožnikovo neskrbnostjo ne more glede na okoliščine tega primera predstavljati nižje odgovornosti od 80%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka tako delno spremeni, da glasi: »Tožena stranka je dolžna plačati tožniku, namesto 6.118,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje, na 5.558,40 EUR znižano odškodnino za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek od prisojenega se zavrne.« Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v znesku 6.118,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.10.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, ter odškodnino za materialno škodo v višini 701,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 304,99 EUR od 9.2.2003, od zneska 33,31 od 5.3.2003, od zneska 60,54 EUR od 5.4.2003, od zneska 57,28 EUR od 27.3.2003, od zneska 64,84 EUR od 31.7.2003 in od zneska 180,84 EUR od 23.5.2003 dalje, vse do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne 516,77 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik ob vožnji s kolesom z motorjem padel v nezaščiteno in neustrezno označeno gradbeno jamo na cestišču, tožena stranka je odgovorna za nastalo škodo, saj delovišča ni ustrezno označila, podan pa je tudi prispevek tožnika v višini 20 %, šlo je namreč za veliko oviro na cesti, ki jo je tožnik moral opaziti, če je s potrebno skrbnostjo spremljal stanje na cesti, bil je domačin, dela so potekala že več dni, zato je naložilo toženki, da tožniku povrne 80 % škode. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, uveljavljena odškodnina v višini 5.700,00 EUR je primerna, za strah je primerna odškodnina v zvezi s sekundarnim strahom zaradi izida zdravljenja 500,00 EUR, za skaženost 200,00 EUR in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000,00 EUR. 80 % škode mora tožena stranka plačati tožniku. Ker pa je že tožena stranka plačala akontacijo, 15.11.2004, je znesek revaloriziralo na dan izdaje sodbe, in naložilo toženki da plača tožniku razliko, to je 6.118,40 EUR z obrestmi od tedaj, ko je toženka v zamudi, potem, ko jo je tožnik pozval, da odškodnino plača. Tožniku je nastala tudi materialna škoda, glede na soprispevek mu je toženka dolžna plačati skupno 701,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tedaj, ko je toženka prišla v zamudo.

Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša pritožbene stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bistveno previsoka in odstopa od uveljavljane sodne prakse. Ugotovljen je lahek pretres možganov, izguba dveh prednjih sekalcev, zlom nosne kosti brez premika kosti in odrgnine na koži na kolenih in obrazu, ob kratkem trajanju hudih bolečin 2 dni in sorazmerno kratkem trajanju občasnih in lahkih bolečin. Revalorizacija že plačanega zneska ni pravilna, pravilna bi bila, če bi se ugotovila škoda na dan sodbe, škoda pa je ugotovljena na dan 26.10.2004. Tudi pri vplačanem znesku bi moralo sodišče obračunati zakonske zamudne obresti tako, kot jih obračuna tožniku od dosojene vsote. Napačno je ugotovljena deljena krivda, prispevek tožnika je višji, podana je soodgovornosti vsaj v višini 80%, ker pa ni nosil čelade, pa tudi v celoti za prizadejan pretres možganov, zlom sekalcev in odrgnine na koži na obrazu. Glede soodgovornosti tožnika izpostavlja, da so dela trajala dlje časa, da je tožnik sam povedal, da je dva dni pred tem s kmetijskim strojem vozil po tej cesti, in da luknje – jaška tedaj ni videl, kar pa ne more držati, to je gotovo vedel, da se tam nahaja jama, saj sta sovaščana V. in A. P. na zaslišanju izjavila, da sta videla tožnika, da se pelje mimo in sta se pogovarjala „da sigurno ve, da je tam luknja“. Priča B. H., delovodja, pa je povedal, da je bil tam jašek glede na proces del že kakšne 4 ali 5 dni pred nesrečo, in tudi fotografije kažejo, da je jašek že brez opaža. Pot je bila ozka, namenjena predvsem pešcem, tožnik bi moral voziti posebno skrbno. Bil je domačin in je vsak dan videl, kaj se dogaja z gradbiščem, torej je bil zelo lahkomiseln. Vožnja z motornimi vozili je bila z znakom prepovedana, dovoljenja za popolno zaporo tožena stranka sicer ni imela, ker je pravilno ugotovljeno, to pa zato, ker se je želelo, da lahko domačini vsaj hodijo ob robu gradbišča do hiš. Tožnik je kršil vso prometno signalizacijo in se vedoma spustil v nevarnost, v nočni uri brez čelade.

Višina škode je pretirana, primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila glede na ugotovljene bolečine 1.500,00 do 2.000,00 EUR. Poškodb kolen, kar je zatrjeval tožnik v tožbi, sodišče ni ugotovilo in je znesek priznan v celoti. Glede sekundarnega strahu opozarja na izpovedbo tožnika, ki o strahu zaradi zdravljenja ni izpovedal, tudi ne glede duševnih bolečin zaradi skaženosti. Izjavil je pravzaprav, da skaženosti nima. Znesek 4.000,00 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je pretiran, sodišče razlaga, da ima tožnik težave z dihanjem skozi nos in je izgubil dva zoba, ki pa sta estetsko nadomeščena z mostičkom, podana naj bi bila tudi občutljivost na sonce in glavoboli. Ne gre za kategorijo duševnih bolečin, tega tožnik ni izkazal, to je vsebovano v kategoriji telesnih bolečin in posledic poškodbe. Navedb o občutljivosti na sonce in posledično o glavobolih pa tožnik ni dokazal z dokazi. Ugotovitev torej ni pravilna. Glede materialne škode je neupravičeno priznan znesek 55.000,00 SIT zaradi uničenega telefonskega aparata in posledično prekinitve naročniškega razmerja, saj uničenje aparata ne pomeni avtomatično prekinitve naročniškega razmerja in dokazov o višini škode ni. Sodba vsebuje tudi postavko o povračilu materialnih stroškov nastalih zaradi operacije nosu, ti stroški tožniku ne gredo, saj ne drži, da je do operacije prišlo zaradi nezgode. Pred tem je imel tožnik hudo deviacijo, to je ugotovil tudi izvedenec B. Opozoril je v dopolnitvi, da je bila operacija potrebna zaradi stare poškodbe. Nepravilno je torej uporabljena določba 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), posledično je napačna tudi odločba o stroških postopka. Ker sodišče odškodnine zaradi duševnih bolečin ni obrazložilo, je sodba nerazumljiva in sama seboj v nasprotju.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka na občinski javni poti v V.D. izvajala gradbena dela, popolne zapore poti ni ustrezno označila in zavarovala, kot to določa Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cesti (Pravilnik, Ur. list RS št. 46/2000). Jarek je bil označen le z znakom »tabla usmerjevalne zapore«, ni pa bilo signalizacije za popolno prepoved prometa, nevarnost na cesti, delo na cesti, za nočni čas utripajoče luči in prometnih stožcev. Na cesti je bila le bela tabla s tremi rdečimi puščicami. Tožnik je ob vožnji s kolesom z motorjem zavozil v jamo in se poškodoval. Neposredni glavni vzrok škodnega dogodka je torej neustrezno označeno delovišče na cestišču. Oceni neskrbnosti tožene stranke, ki je dela izvajala, konkurira delno tudi tožnikova neskrbnost, in sodišče druge stopnje glede na ugotovljene okoliščine soglaša, da je ta podana v višini 20%, ne pa več, za kar se zavzema pritožba. Kršitev varnostnih predpisov o označevanju cestišča zaradi del na cesti, predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti, kar v konkurenci s tožnikovo neskrbnostjo ne more glede na okoliščine tega primera predstavljati nižje odgovornosti od 80 %. Pritožba izpostavlja izpovedbo prič P., vendar so trditve pritožbe v nasprotju s podatki spisa in ugotovitvami sodbe, nista namreč navedla naj bi tožnik zagotovo vedel, ko sta ga videla, da vozi proti delovišču, da je tam luknja, pač pa nasprotno, izpovedala sta, da sta se pogovarjala, da zagotovo ne ve, da je tam luknja. Tudi ni ugotovljeno, da bi bilo stanje cestišča enako kot pred dvema dnevoma, to v sodbi ni ugotovljeno, priča H. je le povedal, da glede na proces del meni, da je bilo stanje tako že kake 4 do 5 dni pred nesrečo. Tudi ne drži kar dokazno nepodprto navrže pritožba, naj bi bila vožnja z motornimi vozili z znakom prepovedana, ugotovljeno je, da take signalizacije ni bilo. Tožnik se je torej lahko zanesel na prometno signalizacijo, kjer je bil le znak - tabla usmerjevalne zapore (ta znak po 47. členu Pravilnika pa vožnje ne prepoveduje, le označuje mesto izvajanja del ali začasne ovire v cestnem prometu na cesti in smer, v katero je preusmerjen promet), glede na njegovo vedenje, da so se tam izvajala dela, mu sodba očita le, da ni bil dovolj skrben oz. pozoren, kake konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, za katerega se zavzema pritožba, da je njegov delež krivde višji od 20 %, pa niso podane. Določbe OZ glede deljene odgovornosti (člen 171) so torej pravilno uporabljene.

Neutemeljena pritožba opozarja tudi na okoliščino, da tožnik ni nosil čelade. Ali je navedena opustitev v vzročni zvezi z večjim obsegom škode, je strokovno vprašanje, v postopku sta bila določena dva izvedenca, tožena stranka je imela v postopku na prvi stopnji možnost, da poda ta ugovor in zahteva, da se o tem izreče tudi izvedenec, pa tega ni storila, gre pa za vprašanje, ki je strokovne narave in pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pritožba spregleda, da ni šlo le za bolečine hude intenzitete dva dni, srednje intenzivnosti tri tedne in nato manjše intenzivnosti še tri tedne, ter je tožnik pogosto občasne bolečine trpel še en mesec, pač pa je imel tudi glavobole, boleč nos, bolečine v ustih ob celjenju, ob stomatoloških posegih, podvržen je bil šivanju rane v ustih, določen čas mu je bila priporočena tekoča hrana, izpiranje ust, podvržen je bil še eni operaciji zaradi zloma nosnega pretina, zdravljenju pri stomatologu ob hkratnih nevšečnostih (puljenje zlomljenih zob, posegi z brušenjem zob v lokalni anesteziji, jemanje odtisov, merjenje odlitkov in drugo stomatološko zdravljenje). Vse te bolečine in nevšečnosti pa opravičujejo dosojeno odškodnino. Ni v sodbi ugotovljeno, da bi bile posledica te nezgode tudi tožnikove sedanje težave z dihanjem. Nasprotno, ugotovljeno je, da je vzrok teh težav prejšnje zdravstveno stanje. Le operacija je bila potrebna zaradi posledic nezgode, ta zaključek je prepričljiv, pritožba netočno opozarja na ugotovitve in mnenje izvedenca B., travmatologa, saj je ta izvedenec izrecno opozoril, kar pravilno upošteva tudi prvostopenjsko sodišče, da je merodajno mnenje izvedenca otorinolaringologa, in ima sodba o tem jasne in prepričljive razloge. Primerna je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba ima glede tega jasne in obširne razloge, ter ne drži očitek pritožbe, da razlogov ni. Tožnik trpi pogostejše glavobole, je povečano občutljiv na sonce. Za ta zaključek je sodišče imelo podlago v izvedenih dokazih (mnenje izvedenca), in zato ne more uspeti pritožba z navrženo trditvijo, da dokazov o tem ni. Po udarcu v brado in rani v ustih je podana zmanjšana občutljivost teh delov na dotik, moteč je tudi občutek lesenosti v bradi. Po poškodbi zob bo vsakih 7-10 let treba zamenjati mostiček. Vse te posledice in z njimi povezane duševne bolečine pa opravičujejo prisojeno odškodnino, ki je tudi taka, kot se v primerljivih primerih v sodni praksi prisoja.

Utemeljeno pa pritožba napada odločitev, kolikor je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi strahu in skaženosti, in s tem v zvezi povezanimi duševnimi bolečinami. Pravilno pritožba izpostavlja, da tožnik, ko je bil zaslišan, ni povedal, da bi trpel duševne bolečine zaradi skaženosti in tudi ne, da bi bil v strahu zaradi izida zdravljenja. Ne glede na to, da izvedenca, kot ugotavlja sodišče, dopuščata, da je tožnik glede na sam potek zdravljenja in posledice lahko trpel duševne bolečine za te oblike negmotne škode, pa je bil tožnik, ko je bil zaslišan, jasen, sam šteje, da skaženosti ni, torej zaradi tega duševnih bolečin ne trpi. Glede strahu v zvezi z zdravljenjem je izpovedal, kar je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v sodbi, da je bil v nezavesti, potem pa »je šlo mimo“. Duševne bolečine zaradi skaženosti nastanejo zaradi sprememb na oškodovančevem telesu in drugih sprememb, ki so povezane z njegovo zunanjostjo Takšna deformiranost v okolici prizadetega vzbuja občutke pomilovanja, odbojnosti in celo gnus ali pa vsaj neugodno počutje samega oškodovanca pred drugimi osebami. Navedena oblika nepremoženjske škode ima torej objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema objektivne spremembe oškodovančeve zunanjosti, v konkretnem primeru je to lisa na vidnem delu obraza. Objektivni element pa mora, da bi bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode utemeljen, povzročiti občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja in je ustaljeno stališče sodne prakse, da sam poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode, ampak o njej govorimo šele, če nastane škodna posledica v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu. Če tožnik zaradi skaženosti ne trpi, in sam šteje, da skaženosti ni, torej ni upravičen do odškodnine za to obliko negmotne škode in je materialnopravni sklep sodišča prve stopnje napačen. Enako velja glede strahu, ki je tudi subjektivni notranji pojav, ki se dogaja v oškodovančevi osebni sferi, in pri tožniku ni bil prisoten. V tem delu je torej materialno pravo nepravilno uporabljeno in je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo tako spremenilo, da se odškodnina zniža za 560,00 EUR (80 % zneskov 500,00 EUR in 200,00 EUR).

Glede premoženjske škode v zvezi z uničenim telefonskim aparatom so razlogi sodbe jasni in prepričljivi, tožnik, katerega aparat je uničen, je utrpel škodo, saj je naročniško razmerje (ki brez aparata nima več nobenega pomena) prenehalo in je zato nastala škoda v višini 229,51 EUR (stroški v tej višini zaradi predčasne odpovedi naročniškega razmerja) in ne drži, da o tem ni dokazov, saj je sodišče v zvezi s tem ocenilo listino (aneks k Pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja iz leta 2002). Pravilno so glede na zgoraj razloženo priznani kot škoda tudi stroški zaradi zdravljenja, tudi operacije zaradi poškodbe nosu, saj gre za škodo v zvezi s tem škodnim dogodkom.

Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). To je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje in je zato treba v primeru, ko je bila delno že plačana odškodnina, valorizirati tudi to delno plačilo (kar je tudi storjeno). Zneska ugotovljene pravične denarne odškodnine in plačane akontacije je torej dalo na skupni imenovalec - to je realna denarna vrednost v času izdaje sodbe. Ker se višina pravične denarne odškodnine presoja po cenah v času sojenja, je le tako mogoče ugotoviti znesek pravičnega denarnega zadoščenja, skladno z merili, ki jih je na podlagi 179. člena OZ za odmero odškodnin izoblikovala sodna praksa.

Obresti so prisojene v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, v skladu s katerim pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje, od 1.1.2002, če zamuda ni nastala pozneje, v konkretnem primeru so prisojene od tedaj, ko je tožena stranka prišla v zamudo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, sodbo delno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo (5. točka 358.člena, 353. člen in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Zaradi spremembe sodbe v relativno majhnem delu, je ostal uspeh strank v tej pravdi tak, kot je to ocenilo že prvostopenjsko sodišče in zato pritožbeno sodišče v odločbo o stroških ni poseglo. Tožeča stranka v pretežnem delu s pritožbo ni uspela, zato mora nositi sama stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).