Jedro

Tožnik je tekom postopka večkrat spreminjal navedbe, katere osebe so lahko podvržene krvnemu maščevanju in teh razhajanj v navedbah v postopku pred upravnim organom, niti v upravnem sporu, ni ustrezno pojasnil. Ob podaji prošnje tudi ni navedel, da so ga nameravali povoziti, ter da so ga napadli.

V kolikor bi tožnik živel v stalnem strahu, bi izvorno državo zapustil že mnogo prej, še preden je želel obiskati brata v Republiki Sloveniji. Tako pa je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po poteku turističnega vizuma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožbo tožnika kot očitno neutemeljeno na podlagi 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil dne 23. 8. 2011 kjer je navedel, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ko je zapustil Egipt. V Republiko Slovenijo je pripotoval na podlagi turističnega vizuma. Za mednarodno zaščito je zaprosil zato, ker po mnenju tožnika v Egiptu ni varnosti in ga je strah, da ga bodo ubili. V mladosti je živel v vasi A. od rojstva do 14. leta. Očetova sestrična B.B., ki je krščanske vere, je „stopila v ljubezensko razmerje“ s članom muslimanske družine po imenu C.C. To se je dogajalo, ko je bil tožnik star 6 let. V tem obdobju je bil nek član te družine nasilno usmrčen, morilca niso našli, zato je ta družina za smrt svojega člana okrivila njegovo družino. Družina C.C. se je hotela maščevati njegovi družini, a je njegova družina zapustila vas in šla živet v mesto E. Zaradi varnosti se je včlanil v stranko Hizb al Watani, ki je bila takrat na oblasti. Ko si je urejal vozniško dovoljenje je srečal oficirja Č.Č., s katerim sta postala prijatelja. Zaradi njegovega statusa so se ga sovražniki izogibali in se ga bali. Dva dni po prihodu v Republiko Slovenijo je bil oficir premeščen in družina C.C. je začela groziti njegovemu bratu in očetu, ko je bil v Republiki Sloveniji, je omenjena družina streljala na brata D.D., ki je sedaj v bolnišnici. Dan po dogodku je tožniku potekla veljavnost vizuma , vendar se zaradi dogodkov in strahu ni upal vrniti v Egipt. Pojasnil je, da je najbolj ogrožen on sam in njegov brat D.D., saj se maščujejo najbolj uspešnemu članu družine. Ravnanje omenjene družine so trikrat prijavili policiji, a ta ni imela dokazov, zato niso mogli ukrepati. Prejšnji režim je krvno maščevanje preganjal, sedaj pa se policisti sami bojijo za svoja življenja. Na koncu prošnje je tudi povedal, da je v Egiptu živel kot uspešen človek, ki se je uspešno ukvarjal z veterino. Da se mu omenjena družina želi maščevati je izvedel ustno od znancev, zato so se po dveh mesecih preselili v mesto.

Tožnik je bil povabljen tudi na osebni razgovor, kjer je med drugim povedal, da se ne more vrniti v domovino zaradi krvnega maščevanja, da je družina C.C. že poskušala ubiti njegovega brata D.D., pred 10 leti pa je grozila tudi njegovi družini. Dvakrat so mu osebno grozili s krvnim maščevanjem, ko je bil star 19 let. Odšel je na policijo in dal prijavo. Pojasnil je, da se je več kot enkrat zgodilo, da so ga hoteli ubiti z avtom. To se je zgodilo enkrat do trikrat. Njegovi družini so začeli groziti dva meseca po umoru. Po umoru se je družina preselila v mesto E. Potrdila o nezgodi brata D.D. ne more predložiti, ker se je v Egiptu začela revolucija proti režimu Mubaraka. Brata so ustrelili meseca avgusta 2011. S soočenjem, da se je revolucija v Egiptu dogajala v mesecu januarju in februarju 2011 je pojasnil, da se je revolucija res začela 25. 1. 2011 in trajala do 11. 2. 2011, vendar je na oblast prišel vrhovni vojaški svet in se revolucija nadaljuje in v Egiptu ni miru. Ali je družina C.C. po poskusu umora brata njegovi družini še kako grozila je pojasnil, da so mu grozili tudi takrat, ko je bil star 20 let. V resnici družina namreč ni želela ubiti njegovega brata, na brata so streljali zgolj po pomoti. Povedal je tudi, da so ženske pred krvnim maščevanjem varne, prav tako tudi njegov oče, ki je star 55 let. Izpostavil je tudi dogodek, ko je študiral na univerzi Beni Suef, ki je od mesta E. oddaljen približno 120 km. Na univerzi je imel kolega, ki je bil iz vasi A. Ta ga je opozoril in mu rekel, naj se pazi, da ga bo družina C.C. sigurno ubila. Enkrat so ga tudi poskusili pretepsti, vendar so prišli njegovi prijatelji in ga rešili. Kdo ga je tepel, ni videl, ni jih prepoznal. Osebe, ki so ga napadle, so bile maskirane. Da so bile zamaskirane osebe iz družine C.C. je prepričan, saj ga je bil s strani prej omenjenega kolega opozorjen, da se mu bo ta družina maščevala. Spomni se, da ga je avto, ki ga je želel povoziti, bil iz mesta E., v tem mestu pa družina C.C. tudi živi. Dogodka, ko je bil star 19 oz. 20 let je policiji prijavil, vendar ni imel nobenega dokaza. Glede na to, da je v razgovoru povedal, da so ga prijatelji rešili, kar bi pomenilo, da priče ima, je povedal, da ga je kolega, ki ga je prej omenjal, večkrat opozoril, da ga ne sme omenjati pri katerikoli izjavi ali na policiji omenjati njegovo ime ali priimek ali kot pričo, ker se boji za svoje življenje. Zato na policiji ni prijavil nobene priče. Tudi dogodek, ko so mu razbili vrata in uničili opremo, je policiji prijavil, vendar dokaza o tem nima, saj po revoluciji na ministrstvu za notranje zadeve ne dobiš nobenih žigosanih potrjenih potrdil. Njegova družina tudi ni prijavila dogodka, ko so osebe streljale na njegovega brata. Zakaj pri podaji prošnje ni navedel dogodkov, ki jih je navedel pri osebnem razgovoru, je povedal, da je odgovoril samo na vprašanja, ki mu jih je postavil inšpektor. Poleg tega mu je prevajalec dejal, da naj na vprašanja odgovarja čimbolj „kratko“. Zakaj je zapustil izvorno državo, ko je na podlagi vizuma prišel v Slovenijo je pojasnil, da je izvorno državo zapustil, ker je imel teden dni dopusta, ki ga je želel preživeti v Republiki Sloveniji, kjer živi njegov brat, ki je poročen s slovensko državljanko. Obiskati ga je želel samo za en teden, vendar se je potem zgodil dogodek s streljanjem na njegovega brata. Zato je imel strah pred vrnitvijo v Egipt. Zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je izvedel za omenjeni dogodek oz. naslednji dan je navedel, da je bil v dvomu, kaj naj stori. Pozvan je bil tudi, naj pojasni, zakaj po eni strani trdi, da se je v mesto E. preselil, ko je bil star 14 let (osebni razgovor in prošnja), ob podaji prošnje pa, da se je v mestu E. rodil in tam obiskoval osnovno in srednjo šolo. Odgovoril je, da je v mestu E. hodil v gimnazijo, na fakulteto v mesto Beni Suef, v osnovno in srednjo šolo pa je hodil v kraju A. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka presodila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, poleg tega pa tožnik tudi ni zaprosil prošnje v najkrajšem možnem času. Presodila je tudi, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka meni, da bi bilo od prosilca mogoče utemeljeno pričakovati, da bi v postopku vse skozi enako navajal subjekt ogroženosti, ne pa da je svoje izjave prilagajal glede na vprašanja uradne osebe. V kolikor bi bil zaradi krvnega maščevanja ogrožen tudi njegov brat, potem tožnik ne bi na osebnem razgovoru navedel, da je bil brat ustreljen po pomoti. Poleg tega je tožnik pri sprejemu prošnje navedel, da je družina C.C. v času njegovega bivanja začela groziti tako njegovemu bratu kot tudi očetu, kar je v nasprotju z njegovo izjavo, da so na brata streljali pomotoma in da je oče prestar, da bi ga želeli ubiti. Ob prošnji tudi ni navedel, da so ga želeli povoziti in ga napadli, ko je bil star 19 oz. 20 let. Tožena stranka zato meni, da prosilec pri osebnem razgovoru ni podal sprejemljivega razloga, zakaj domnevnih napadov ni navedel že pri podaji prošnje, temveč je razloge za svoje ravnanje celo spreminjal, saj je najprej navedel, da ni imel možnosti, da jih navedel, nato pa je krivdo za svoje ravnanje pripisal prevajalcu. V zvezi z domnevnimi napadi nanj, ko je imel 19 in 20 let, tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave v zvezi z dogodkom, ko so ga poskušali povoziti z avtom, ne skladajo z drugimi izjavami, podanimi v postopku. Najprej je namreč navedel, da naj bi avto, ki naj bi ga hotel povoziti, imel registrske tablice mesta E., kjer naj bi živela družina C.C. Navedena izjava se ne sklada s prosilčevimi izjavami pri podaji prošnje in osebnem razgovoru, saj naj bi prosilčeva družina odšla živet v mesto E., zaradi varnosti in kjer težav s strani družine C.C. niso imeli. Glede vseh dogodkov, ki so razlog za zapustitev matične države je navedel, da je dogodke prijavil policiji a dokazov ni imel. Priče naj ne bi navedel iz razloga, ker mu je kolega, ki ga je večkrat opozarjal pred nevarnostjo dejal, da ga ne sme omenjati v katerikoli izjavi oz. na policiji navesti njegovo ime in priimek, ker se tudi on boji za svoje življenje. Tožena stranka meni, da navedeni razlog za tako izjavo na policiji ni logičen in sprejemljiv, saj je tožnik sam navedel, da je imel dobrega prijatelja, oficirja, ki je delal na policijski postaji, ravno zaradi tega oficirja pa naj bi se ga člani družine C.C. bali napasti. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi bilo od prosilca, če bi se napadi nanj resnično zgodili, utemeljeno pričakovati, da bi svoje težave pojasnil na policijski postaji, kjer je delal njegov prijatelj oficir. Poleg tega je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele dva dni po poteku turističnega vizuma. Ob tem je navedel, da so se njegove težave z družino C.C. začele šele po njegovem odhodu iz izvorne države, ko so člani te družine začeli groziti njegovemu bratu in očetu, nekaj dni kasneje pa so streljali na brata. To pojasnilo bi bilo za toženo stranko še upravičeno in razumljivo, če iz izjav tožnika podanih pri osebnem razgovoru ne bi izhajalo, da naj bi imel osebne težave z družino C.C. vsaj od 19. leta, ko naj bi ga želel povoziti z avtom, enkrat pa so ga tudi napadli, ko je šel v kavarno. Zato bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je prišel na ozemlje Republike Avstrije v tranzitu na poti v Republiko Slovenijo oz. na podlagi turističnega vizuma v Republiki Sloveniji. Pričakovati bi bilo, da bi izvorno državo zapustil že mnogo prej, ob predpostavki, da naj bi glede na njegove izjave v izvorni državi stalno živel v strahu, kaj se mu bo zgodilo. Da so se težave z družino C.C. začele dva dni po njegovem odhodu iz izvorne države zato za toženo stranko ne more biti sprejemljivo, zaradi česar kot nesprejemljivo šteje tudi tožnikovo ravnanje, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po poteku turističnega vizuma. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je tožnik v postopku navajal, da njegov oče zaradi starosti ni v nevarnosti zaradi krvnega maščevanja, medtem ko je pri sprejemu prošnje navedel, da so člani družine C.C. po njegovem odhodu iz države grozili tako njegovemu bratu kot tudi njegovemu očetu. Vse to vzbuja dvom v resničnost njegovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se sklicuje, poleg tega pa za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času.

Tožena stranka je tudi ocenila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena. Njegove izjave pa so nasprotujoče in tožena stranka še dodaja, da če bi se tožnik ob vrnitvi v Egipt resnično počutil ogroženega, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je na podlagi turističnega vizuma prišel v Republiko Slovenijo. V izvorni državi tožnika, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi po mnenju tožene stranke v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU je znano, da varnostna situacija v Egiptu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je tožena stranka nepravilno presodila, da tožnik ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. V času njegovega obiska v Republiki Sloveniji so streljali na njegovega brata, ki je bil ranjen in odpeljan v bolnico. To pomeni, da je bila prošnja podana v najkrajšem možnem času in sicer takoj, ko so oficirja – polkovnika premestili na drugo mesto in ko se je pojavila konkretna nevarnost. Izpostavlja dejstvo, da so se pripadniki nasprotne družine tožnika in njegove družine izogibali, ker so se oficirja bali. Takoj po tem, ko je tožnik prišel s svojo mamo na obisk k svojemu bratu v Republiko Slovenijo, je bil oficir - polkovnik premeščen in družina C.C. je ponovno začela groziti tožnikovemu bratu in očetu. V času tožnikovega obiska v Republiki Sloveniji so streljali na tožnikovega brata. V konkretnem primeru je tožnik lahko žrtev krvnega maščevanja, saj je najbolj izobražen član družine. Oče je prestar, ranjeni brat pa je končal srednjo šolo. V primeru krvnega maščevanja pa je mogoče, da grozijo tudi drugim članom družine, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Tožnik je ob podaji prošnje tudi napisal, da je v Republiko Slovenijo prispel 13. 8. 2011, da je 15. 8. 2011 njegova družina dobila grožnje, da je bil 19. 8. 2011 njegov brat ranjen, ter da bi moral 20. 8. 2011 zapustiti Republiko Slovenijo. Poudaril je tudi, da tekom celotnega postopka tolmača ni razumel v celoti, kar je razvidno iz zapisnika. Šele na tretji strani zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je F.F. tožnikova sestra in ne brat. To bi tolmač moral vedeti. Tožnik je sicer podal izjavo, da tolmača dobro razume, vendar je bilo to na začetku. Tudi prevod zapisnika po koncu osebnega razgovora ni bil pravilen. Ob podaji prošnje je bilo tožniku s strani tolmača rečeno, naj odgovarja čim krajše, kar je tožnik tudi storil. Odgovoril je na vsako vprašanje, ki mu je bilo dano. Ob podaji prošnje je bil prestrašen, vedel je, da se maščevanje nadaljuje, da je brat ranjen, da so očetu grozili in da nima več podpore pri oficirju. Ni tudi nenavadno, da je imel avto, ki ga je želel povoziti, registrsko oznako E., saj imajo vsi avtomobili iz istega območja registrsko oznako E., v Beni Suefu, kjer je živel, pa imajo drugačno. Zato je avto, ki ga je želel povoziti, lahko povezal z družino C.C. Ne drži tudi navedba, da se je revolucija v Egiptu dogajala samo med 25. 1. 2011 in 11. 2. 2011, splošno znano je, da je takrat prišlo le do odstopa predsednika Mubaraka, vendar revolucija še traja. Krvno maščevanje je še vedno globoko ukoreninjeno v egipčanski vsakdanjik, še posebej na območju pokrajine Upper Egypt. To je najbolj zaostala pokrajina v Egiptu. V tej pokrajini so taka maščevanja del vsakdana. Gre za zaostalo ruralno pokrajino, kjer so stari običaji še zelo zakoreninjeni. Tudi iz priloženega poročila (članek iz časopisa AlAmbra) izhaja, da v primeru krvnega maščevanja ubijejo najbolj izobraženega človeka v družini, kar pa ne izključuje, da se v opombo zgodi še kakšna postranska žrtev. To se sklada s podatkom, zakaj ne grozijo le tožniku, ampak tudi njegovemu bratu in očetu. Glede hrambe zapisnika glede škode v tožnikovi ambulanti navaja, da v Egiptu „papir“ nič ne pomeni. Tožena stranka bi tudi morala pridobiti informacije iz izvorne države, na podlagi katerih bi ugotovila, da revolucija še traja, da razmere v Egiptu niso urejene, da je policija v Egiptu po revoluciji še v krizi. Ugotovila bi, da obstaja v Egiptu še vedno krvno maščevanje tako, kot ga je tožnik opisal. Ugotovila bi tudi, da je v Egiptu več vrst šol in da je redno šolanje slabo. Preveriti bi tudi morala ali v primeru vračanja prosilca v izvorno državo tožniku ne bo grozila resna škoda. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni storila. Predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba tožene stranke, s katero je v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu istega zakona. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. odstavka in če so ti podani. V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in sicer v pospešenem postopku. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostuje že, če je podan kateri iz razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Za tožnika je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz razloga iz 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. V 4. točki prvega odstavka istega člena je določeno, da se prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec lažne predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistente, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, zato sodišče ne ponavlja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ), temveč sledi dokazni oceni tožene stranke. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je tožnik tekom postopka večkrat spreminjal svoje navedbe, katere osebe so lahko podvrženi krvnemu maščevanju, da pa teh razhajanj v navedbah v postopku pred upravnim organom, niti v upravnem sporu, ni ustrezno pojasnil. Tožnik je v tožbi sicer pojasnjeval, da so lahko, zaradi krvnega maščevanja, ogroženi tudi drugi člani družine, ne le najbolj izobraženi član. To pa se ne sklada z njegovimi prejšnjimi izjavam. Tožnik je namreč v postopku izjavil, da je bil brat ustreljen „po pomoti“, kar pomeni, da ne gre za maščevanje nad drugim članom družine. Izjavil pa je tudi, da je v času njegovega bivanja v Republiki Sloveniji družina C.C. začela groziti njegovemu bratu in očetu, kar se tudi po presoji sodišča ne sklada z izjavo, da so na brata streljali „po pomoti“, in da je oče prestar, da bi ga želeli ubiti. Tožnik ob podaji prošnje tudi ni navedel, da so ga (pri 19 in 20 letih) nameravali povoziti, ter da so ga napadli. Upošteval naj bi nasvet prevajalca, naj odgovarja čim bolj „na kratko“. Po presoji sodišča sta opisana dogodka tako odločilna kot razlog za zapustitev izvorne države, da bi jih tožnik ob podaji prošnje moral navesti. Poleg tega je tožnik tudi povedal, da so ga poskušali povoziti „enkrat do trikrat“, kar tudi za sodišče ni prepričljivo, saj bi se tožnik vsakega takega dogodka, v kolikor bi se zgodil, moral spomniti v tem smislu, ali se je dejansko zgodil ali ne torej ali so mu na opisan način grozili enkrat ali trikrat, in ga, kot rečeno, že ob podaji prošnje vsaj že tudi omeniti ter pojasniti. Tožnik bi moral konkretno navesti, kolikokrat se je zgodil napad nanj. Sodišče tudi pritrjuje toženi stranki, da bi tožnik ob prijavi dogodkov policiji lahko in tudi moral navesti osebe, ki so bile priča dogodku. Tožnik je sicer navedel, da je ščitil svojega prijatelja, ki mu je dejal, naj njegovega imena ne navaja, vendar je, ko izhaja njegovih navedb, bilo priča dogodka, ko so ga napadli v času študija, prisotnih več oseb.

Za odločitev je pomembna tudi okoliščina, da je tožnik dogodke, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, doživel že pred več leti, ko je bila star 19 oz. 20 let, prav tako, da je v Republiko Slovenijo pripotoval s turističnim vizumom, ker je želel obiskati svojega tu živečega brata. Sodišče glede na navedeno pritrjuje mnenju tožene stranke, da bi tožnik v primeru, da bi bil resno ogrožen, državo zapustil že takrat, ko so ga poskusili, domnevno člani družine C.C., povoziti z avtomobilom, prav tako že ob napadu nanj v času študija, oziroma ob napadu na njegovo veterinarsko ambulanto, ne pa šele potem, ko mu je turistična viza za bivanje v Republiki Sloveniji že potekla. Tožnik je sicer pojasnil, da so se težave z družino C.C. začele po njegovem prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa se tudi po presoji sodišča ne sklada z njegovimi izjavami, kdaj so se začeli napadi nanj. V kolikor bi tožnik živel v stalnem strahu, kakor zatrjuje, bi izvorno državo zapustil že mnogo prej, še preden je želel obiskati brata v Republiki Sloveniji. Tako pa je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po poteku turističnega vizuma. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno presodila, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi grozila resna škoda, ki po določbi 28. člena zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj bi bil tožnik lahko vrnjen v izvorno državo. Tožnik se je sicer skliceval na grožnje s strani družine C.C., vendar je tožena stranka te navedbe tožnika, kakor izhaja iz obrazložitve te sodbe, pravilno zavrnila.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče še navaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik tolmača ni razumel. To iz podatkov spisa namreč ne izhaja. Tožnik namreč pripomb na zapisnik ob podaji prošnje dne 23. 8. 2011 ni imel, prav tako je tudi izjavil, da tolmača za arabski jezik, G.G., razume. Enako na osebnem razgovoru dne 3. 4. 2012, ko je podal izjave na zapisnik ob prisotnosti tolmača H.H. Pri tem ni nepomembno, da je imel tožnik ves čas postopka pooblaščenca. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da tolmač ni vedel, ali je „F.F.“ žensko ali moško ime, zato to na odločitev to ne vpliva.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede obstoja krvnega maščevanja v tožnikovi izvorni državi, saj tožena stranka v to v postopku ni podvomila. Prav tako tožena stranka svoje odločitve ni oprla na navedbe tožnika o njegovem šolanju.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v tej sodbi, ostali tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj razsodi po opravljeni glavni obravnavi. Presodilo je, da je že na podlagi dejstev, ki jih je ugotovila in presodila tožena stranka, dejansko stanje ugotovljeno v taki meri, da je sodišče lahko sprejelo odločitev na seji, brez opravljene glavne obravnave.