Jedro

Ker je bila tožnici že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina, je toženec zahtevo za novo odmero pokojnine utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 6. 2010 in sklep št. ... z dne 18. 2. 2010, ter da ji je toženec dolžan na novo odmeriti starostno pokojnino od 13. 1. 2010 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva bruto znesek v višini 1.525.147,11 SIT oziroma 6.364,33 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, in da ji je toženec dolžan izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 13. 1. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine vse do plačila, v 15 dneh od dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je od toženca zahtevala novo odmero starostne pokojnine iz razloga, ker ni upošteval vseh dohodkov, ki jih je prejela in za katere so bili odmerjeni in plačani vsi prispevki, pri odmeri v odločbi št. ... z dne 9. 8. 2001, pa niso bili upoštevani. Do neupoštevanja vseh dohodkov je prišlo zaradi napačnega pravnega naziranja toženca, ki je od tožničinega delodajalca zahteval, da se določeni dohodki brišejo iz matične evidence, kar je bilo tudi storjeno. V času odločanja je toženec pravilno uporabil obstoječe podatke iz matične evidence, ni pa uporabil podatkov, ki jih v evidenci ni bilo. Toženec tožnice s tem dejstvom ni nikoli seznanil, napako pa je odpravila šele revizija dne 4. 2. 2009, ko je ugotovila, da so bili dohodki napačno brisani iz matičnih evidenc. Do neupoštevanja opisanega zneska osnove pri odmeri pokojnine je prišlo, ker je delodajalec v letu 1994 sledil napačnemu stališču toženca, da zneski, izplačani iz naslova obveznic, ne spadajo v pokojninsko osnovo. Ker je moral delodajalec na zahtevo toženca popraviti obrazec M-4, se je bruto znesek brisal iz matične evidence in ta znesek v letu 1992 pri odmeri pokojnine ni bil upoštevan. Sklicuje se na 44. in 46. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem., v nadalj. ZPIZ/92) ter na Ustavno odločbo RS z dne 10. 7. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da je toženec v letu 1994 napačno interpretiral zakon, veljaven v kritičnem obdobju in posledično nezakonito iz matične evidence brisal podatke o plačanih prispevkih s strani delodajalca iz naslova obveznic. Toženec bi moral svojo napako nemudoma popraviti že v letu 2002 in poskrbeti za pravilen vnos podatkov v matično evidenco ter s tem za pravilen izračun osnove in odmere pokojnine po uradni dolžnosti. V nasprotju s tem je toženec šele 27. 5. 2008 na delodajalca A. ... naslovil dopis št. ..., v katerem je pojasnil, da bo to napako odpravil z upoštevanjem naknadne prijave podatkov o plači za leto 1992 na obrazcu M-4/M-8, po prejemu obrazca pa bo izvedel postopek ugotavljanja pravilnosti podatkov v skladu s predpisi in odločil o vštevnosti prijavljenih podatkov. Po prejemu navedenega dopisa in popravi podatkov o plačah je toženec delodajalcu dne 21. 1. 2009 opravil revizijo v skladu s 37. in 38. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s sprem., v nadalj. ZMEPIZ) ter ugotovil, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Iz zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 4. 2. 2009 pri zavezancu za prispevek A d.d., je naveden zaključek, da so bili javljeni podatki na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992 z dnem 23. 12. 2008 pravilni. Nadalje navaja, da je prav zaradi napačnega stališča toženca v letu 1994 delodajalec popravil podatke, ponovno pa jih je popravil po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Zato je stališče, da je bilo o vštevanju prispevkov v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno, neutemeljeno. Temu pritrjuje tudi 38. člen, 3. alineja 1. odstavka 43. člena ter 39. člen ZMEPIZ. ZPIZ je v večih podobnih primerih zahtevkom uživalcev pokojnine, da se jim na novo odmeri pokojnina tudi ob upoštevanju delnic, ugodil in pokojnino na novo odmeril. Sklicuje se na Ustavo RS in 22. člen, da je pri odločanju potrebno upoštevati ustavno načelo enakosti in načelo enakih pravic zavarovancev. Vztraja, da o zneskih, ki jih uveljavlja, še ni bilo pravnomočno odločeno, ker so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere pokojnine, in niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je prvostopni organ odločal na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in organ o njem še ni odločal. Z dejstvom, da ji je ZPIZ izplačila, za katera so bili plačani vsi prispevki, iz matične evidence izločil in kasneje o njih ni odločal, tožnica ni bila seznanjena. Meni, da tožnica ni in ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine, ki ustreza dohodkom in vplačanim prispevkom zgolj zato, ker je o delu osnove in s tem višine, bilo že odločeno. Iz odločbe toženca z dne 9. 8. 2001 ni razvidno, da toženec tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznal pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni omenil ne v izreku in ne v razlogih odločbe. Nadalje navaja, da mora vsako sodišče v vseh postopkih paziti na kršitve človekovih pravic. Pravica do pokojnine je po 50. členu Ustave RS človekova pravica. Ne drži, da tožničin zahtevek nima podlage v zakonu. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) res izrecno ne ureja podobnih primerov, kot je tožničin, to pa iz razloga, ker za posamičen del zahtevka veljajo iste določbe, kot za preostali del celote. Pravico je mogoče izključiti le, če zakon to izrecno določa. Meni, da gre v konkretnem primeru za praznino, ki jo je potrebno pravno zapolniti. Za pravno presojo ali gre v konkretnem primeru za pravno praznino, je izredno pomemben konkretni položaj tožnice. Citira 185. člen ZPIZ/92 in določbe 180. in 181. člena ZPIZ-1 in meni, da se je ustvarila neenakost med položajem tožnice in tistimi upokojenci, ki so bili upokojeni po ZPIZ/92 in so lahko naknadno uporabili določbo 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92 ter upokojenci, katerim toženec od leta 2009 avtomatično upošteva celotne prispevke za leto 1992. Izkaže se, da v tem primeru ni pomembno zgolj vprašanje obnove postopka ali poseganje v pravnomočnost odločbe za nazaj, kot razlaga toženec oziroma sodišče v izpodbijani sodbi, ampak gre predvsem za vprašanje ali imamo opraviti s pravo zakonsko pravno praznino. Tožnica posebej poudarja, da je toženec, ki kot organ odloča o višini pokojnin, zavestno zavrnil prejem prispevkov delodajalca, nato pa po odločitvi Ustavnega sodišča RS v letu 2002, ni po uradni dolžnosti izdal dopolnilnih odločb upokojencem. Nadalje navaja, da je pravica do socialne varnosti varovana po 50. členu Ustave RS, izjemnega pomena je njena povezava s 14. členom, prav tako pa je pomembna tudi zahteva določena v 155. členu ter 2. členu Ustave RS. Ustavnopravno zavarovane niso le pridobljene pravice, ampak pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev, more veljati le v primerih, ko je bil postopek o odmeri pokojnine izpeljan procesnopravno korektno in če je bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je zavod pri odmeri upošteval in česa ne in pod pogojem, da je odločba vsebovala vse odločilne okoliščine primera o odmeri pokojnine, predvsem, da zavod v odločbi navede, ali v pokojninsko osnovo ni štel prejemkov in katerih.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 6. 2010 in sklep št. ... z dne 18. 2. 2010, s katerim je tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 9. 8. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku ... SIT na mesec od 18. 8. 2001 dalje. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi določb ZPIZ/92. Iz priloge k odločbi izhaja, da je bila za tožnico najugodnejša 11-letna pokojninska osnova iz obdobja 1982 do 1992, torej tudi za leto 1992, na katero se nanaša zahtevek.

Dne 13. 1. 2010 je tožnica pri tožencu zahtevala novo odmero starostne pokojnine, ki je bila že pravnomočno odmerjena z odločbo z dne 9. 8. 2001. Toženec je tožničino zahtevo s sklepom št. ... z dne 18. 2. 2010, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem., v nadalj. ZUP) zavrgel. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V zvezi z zavrženjem zahtev na podlagi citirane določbe ZUP, se je Vrhovno sodišče RS že v večih zadevah postavilo na stališče, da v primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti, pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev po ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku. Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja, navaja in predlaga pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Na takšno stališče in sodno prakso se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pri odmeri pokojnine, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 9. 8. 2001 so zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili všteti v pokojninsko osnovo. Vendar z odločbo ni bilo odločeno o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero pokojnine, pač pa o pravici do pokojnine in njeni višini. Plače oziroma drugi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo le dejansko podlago za odločitev o pravici.

V času vložitve tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine (13. 1. 2010) so toženca pri odločanju zavezovale določbe ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne predvideva. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, prizna naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Obakrat gre za primere naknadno pridobljene pokojninske dobe, torej za novo dejstvo, zato citirani določbi ne urejata podobnega primera, kot je sporni in določbe 2. odstavka 3. člena ZS o zakonski praznini ni mogoče uporabiti. Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno o odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v skladu s 1. odstavkom 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP).

Tožnica razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Ker je vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnih pravic, saj v obravnavani zadevi ne gre za stanje, kakršno navaja in tudi ne za očitane kršitve.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.