Jedro

V zakonu taksativno naštete izključitvene razloge mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati ves čas postopka. Čim je podan kateri izmed teh razlogov, mora biti sodnik izločen, pa čeprav stranke postopka niti ne bi dvomile v njegovo nepristranskost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženim B. S., B. P., B. Đ., M. M. in E. Z. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obdolženega B. S. in zagovornice obdolžene B. P. zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zagovorniki obdolžene B. P. so zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Obdolženkini zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolženki odpravi pripor oziroma izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolženki odredi hišni pripor, podredno pa še, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev, pri čemer naj se iz senata prvostopnega sodišča izloči okrožno sodnico G. I., ker je žena brata zagovornice A. K. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je na vse očitke zahteve, ki so le ponovitev pritožbenih razlogov, pravilno in argumentirano odgovorilo drugostopenjsko sodišče ter da sodišči nista storili zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Obdolženkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navajajo, da je pri odločanju zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora kot članica senata sodelovala sodnica, ki je svakinja (bratova žena) obdolženkine zagovornice, odvetnice A. K. Taka sodnica bi po drugem odstavku (pravilno: prvem odstavku) 40. člena ZKP morala že sama predsedniku sodišča podati predlog za svojo izločitev. S tem v zvezi vložniki še navajajo, da bi sodišče druge stopnje pred odločanjem o enakem pritožbenem očitku po tretjem odstavku 377. člena ZKP lahko pridobilo poročilo o zatrjevani kršitvi. Nadalje vložniki zatrjujejo, da so razlogi prvostopenjskega sklepa nasprotni nekaterim bistvenim dokazom v spisu, ki so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do obrambe. Utemeljen sum med drugim temelji na izjavah prič, zaslišanih v Republiki Avstriji, te priče pa je avstrijska policija zaslišala kot osumljence, ne da bi obrambo kljub njeni izrecni zahtevi obvestila o zaslišanju in ji dala možnost sodelovati pri zaslišanju. Pričam tudi ni bil dan ustrezen pravni pouk. Po navedbah vložnikov v preiskavi tudi niso bili izvedeni nobeni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so bili prikriti preiskovalni ukrepi zakonito odrejeni in izvedeni. Tajni policijski delavci niso bili zaslišani, dokazi v zvezi z navideznim odkupom mamil v Avstriji niso bili izvedeni, odredba avstrijskega tožilstva pa temelji na prijavi anonimnega vira, čigar verodostojnosti ni mogoče preveriti. Prav tako v preiskavi niso bili izvedeni nobeni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati, ali ne gre za izzvano kriminalno dejavnost. Po zatrjevanju vložnikov obtožba glede utemeljenega suma zaradi načina zaslišanja prič v Avstriji ne more temeljiti na njihovih izpovedbah, ostali obremenilni dokazi pa temeljijo na prikritih preiskovalnih ukrepih.

6. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V kazenskem postopku je obdolženčeva pravica, da mu sodi nepristransko sodišče med drugim izpeljana v določbi 39. člena ZKP, v kateri so v prvih petih točkah prvega odstavka tega člena taksativno našteti razlogi za izključitev sodnika (iudex inhabilis) ter v zadnji, 6. točki še odklonitveni razlog, to je razlog za izločitev sodnika (iudex suspectus). V zakonu taksativno naštete izključitvene razloge mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati ves čas postopka. Čim je podan kateri izmed izključitvenih razlogov, mora biti sodnik izločen, pa čeprav stranke postopka niti ne bi dvomile v njegovo nepristranskost. Pri izključitvenih razlogih namreč velja zakonska domneva, da vplivajo na nepristranskost sodnika, zato nasprotno dokazovanje niti ni dopustno oziroma se niti ne ugotavlja, ali njihov obstoj vpliva na nepristranskost sodnika. Kadar o zadevi odloča sodnik, ki bi zaradi izključitvenega razloga moral biti izločen, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotno pa so v 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP odklonitveni razlogi opredeljeni le z generalno klavzulo, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Te razloge sodišče upošteva le na predlog stranke v kazenskem postopku oziroma sodnika samega, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, pa je treba presoditi v vsakem konkretnem primeru posebej.

7. Izključitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 39. člena ZKP je podan, če je ali je bil sodnik ali sodnik porotnik z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem, njegovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena. Ob obstoju katerega od navedenih razmerij (znotraj stopenj posamezne vrste razmerja, določenih z v tej točki povzeto zakonsko določbo) med sodnikom in obdolžencem oziroma njegovim zagovornikom, sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati. Svaštvo je razmerje, ki nastane s sklenitvijo zakonske zveze med enim zakoncem in krvnim sorodstvom drugega zakonca. Vrste (ravna in stranska) in stopnje (kolena) svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu.

8. Vložniki zatrjujejo, da je ena od članic zunajobravnavnega senata, ki je odločal o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), žena zagovorničinega brata, torej da med članico zunajobravnavnega senata in obdolženkino zagovornico obstoji razmerje svaštva. Iz predloga v zahtevi za varstvo zakonitosti o tem, kako naj Vrhovno sodišče o zahtevi odloči, je razvidno, da gre za okrožno sodnico G. I. (vložniki sicer ne obrazložijo, na čem temelji njihova upravičena domneva, da so zagovorničine sorodstvene vezi poznane sodiščema prve in druge stopnje). Po prvem odstavku 40. člena ZKP mora sodnik takoj, ko ugotovi katerega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, da odloči o izločitvi. S tem, ko je kot članica zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kranju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora obdolženki po vložitvi obtožnice sodelovala sodnica G. I., ki je z obdolženkino zagovornico v razmerju svaštva, je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Res je sicer, da obdolženkina zagovornica ob enakih pritožbenih navedbah omenjene okrožne sodnice ni poimensko navedla, vendar bi bilo nejasnost, na katero od dveh članic sicer tričlanskega zunajobravnavenega senata se pritožbene navedbe nanašajo, mogoče in potrebno odpraviti s pridobitvijo poročila o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženkinih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče bo moralo o predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice ponovno odločiti v roku 24 ur po prejemu te sodbe. Zaradi ugotovitve omenjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih, v zahtevi uveljavljanih kršitev.