Jedro

Če delavec zboli v tujini, mora predložiti verodostojne in prepričljive dokaze o tem, da se iz zdravstvenih razlogov ni mogel pravočasno vrniti na delo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 900.000,00 SIT zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Posledično je zavrnilo tudi zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja in za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil odsoten z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma in ni predložil nobenega verodostojnega dokaza, da se iz zdravstvenih razlogov ni mogel pravočasno vrniti na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne drži trditev, da je z dela izostal neupravičeno. Svojo nezmožnost za delo, ki je nastopila v tujini zaradi bolezni, je pravočasno sporočil toženi stranki. Zato mu ni mogoče očitati, da si ni prizadeval pravočasno vrniti se na delo, bolezen pa je vsekakor upravičen razlog za odsotnost z dela. Predložil je zdravstveno dokumentacijo lečečega zdravnika v tujini, ki je verodostojna, saj je v njej opisana diagnoza bolezni in je podpisana s strani zdravnika, ki mu je odobril bolniški stalež in po svoji strokovni oceni zaključil, da ni zmožen, da bi se z letalom vrnil v Slovenijo. Tako kot osebni zdravnik v domačem kraju je tudi zdravnik v tujini pristojen in dolžan ugotoviti vzrok za zadržanost z dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

V delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zneska 900.000,00 SIT, revizija ni dovoljena.

Tožnik je posebej zahteval plačilo 12 mesečnih bruto plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ta znesek naj bi mu pripadal na podlagi četrega odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Po drugem odstavku 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Ker je vrednost spornega predmeta v tem delu manjša, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je bil tožnik po 27. 7. 1995 odsoten z dela, ne da bi mu bil odobreno koriščenje letnega dopusta in ne da bi mu bil odobren bolniški stalež.

Obe nižji sodišči sta pravilno in obširno navedli, kakšna je ureditev in kakšni so postopki za uveljavljanje pravic zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, posebej tudi v primerih, ko nekdo zboli v tujini. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da tožnik takega postopka sploh ni začel in tega tudi v reviziji ne zatrjuje.

Nasprotno. V reviziji izhaja iz zmotnega stališča, da mu je bolniški stalež odobril zdravnik v tujini, ki da je bil za kaj takega tudi pooblaščen. Tožnik pri tem ne loči med "pristojnostjo" zdravnika, da poda strokovno medicinsko mnenje o zdravstvenem stanju pacienta in pristojnostjo zdravnika za ugotavljanje nezmožnosti za delo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju (80. in 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ). Nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov je dejanska podlaga za priznanje ustreznih pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

O (ne)upravičenosti odsotnosti z dela pa odloča delodajalec. V skladu z določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ-MP, št. 4/84 in Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 15/92), mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena iste Konvencije je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. Delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo, se ima pravico pritožiti pri sodišču (prvi odstavek 8. člena Konvencije), sodišče pa je pooblaščeno, da odloči o razlogu za prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke (točka b) drugega odstavka 9. člena Konvencije).

Tožnik je svojo odsotnost z dela opravičeval z dejstvom, da se zaradi bolezni ni mogel pravočasno vrniti iz Združenih držav Amerike, kamor naj bi v času tridnevnega dopusta spremil ženo. Kot dokaz je predložil listino zdravnice iz B., Illinois v angleškem jeziku (priloga A3). Listina nima datuma, zdravnica navaja, da je bil tožnik v njeni zdravniški negi, da se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo in da lahko odpotuje (domov) z letalom dne 14. 8. 1995. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela v času od 27. 7. 1995 do 3. 8. 1995. Iz navedenega zdravniškega potrdila ne izhaja, da se sploh nanaša na to obdobje, kot tudi ne, da tožnik pred 14. 8. 1995 ni bil sposoben za potovanje z letalom. Bistveno pa je samo, ali bi se tožnik lahko pravočasno vrnil na delo. Tega, da je potovanje načrtoval še preden je imel odobreno odsotnost z dela in nato na pot odšel kljub le tridnevnemu dopustu, mu delodajalec neposredno niti ni očital. Da pa bi odvrnil vsakršen dvom v verodostojnost svojih trditev o zdravstvenih razlogih za odsotnost z dela, bi moral predložiti prepričljive dokaze. Tega tudi po presoji revizijskega sodišča ni storil, zato so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Tožnik je imel vse možnosti, da na podlagi zdravniškega potrdila zdravnice iz tujine, od pristojnega zdravnika oziroma zdravniške komisije zahteva ugotovitev upravičenosti odsotnosti z dela, pa tega ni niti poskušal. To možnost je imel tudi še v sodnem postopku, vendar v zvezi s tem v ponovljenem postopku ni predlagal nobenih dokazov. Predvsem seveda dokazov, da se iz zdravstvenih razlogov ni mogel pravočasno vrniti domov, šele podrejeno pa bi se nato lahko postavilo vprašanje, ali so ti zdravstveni razlogi kakorkoli vplivali tudi na delovno zmožnost tožnika.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, in tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).