Jedro

Za določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164993/2012 z dne 30. 10. 2012 razveljavi: - v tretji alineji še za znesek 0,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v šesti alineji še za znesek 0,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v sedmi alineji še za znesek 0,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v dvanajsti alineji še za znesek 0,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v petnajsti alineji še za znesek 0,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v sedemnajsti alineji še za znesek 0,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v devetnajsti alineji še za znesek 0,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v dvajseti alineji še za znesek 0,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v dvaindvajseti alineji še za znesek 0,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka in v III. točki izreka potrdi.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164993/2012 z dne 30. 10. 2012 ohranilo v veljavi, in sicer v prvem odstavku izreka za znesek 18.773,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka). V preostalem delu prvega odstavka izreka je citirani sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.005,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z vsemi stroškovnimi posledicami za toženo stranko. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in III. točko citirane sodbe je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložila tudi tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške varnostno-receptorske službe, da je zmotno ocenilo, da gre za stroške, ki presegajo redno upravljanje poslovnega objekta, zaradi česar bi bilo zanje potrebno soglasje vseh solastnikov.

7. Med posle rednega upravljanja spadajo ukrepi, ki so potrebni in smiselni za ohranitev stvari v funkciji, so v interesu vseh solastnikov in ne povzročajo izrednih stroškov (V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 345). Odločilno za presojo, ali določen posel spada med posle rednega upravljanja torej je, ali je ta potreben za normalno, običajno funkcioniranje oziroma uporabo stvari. Tožeča stranka je v pravočasno predloženih vlogah navajala, da je na vhodu predmetnega objekta recepcija z varnostnikom, ki nadzoruje vstope v objekt, in da je recepcija skupna vsem etažnim lastnikom, od katere imajo le-ti korist v smislu večje varnosti (l. št. 35). Navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za zaključek, da je varnostno-receptorska služba potrebna za nemoteno obratovanje objekta oziroma delovanje v skladu z njegovim namenom. Za kaj takega bi morala tožeča stranka izkazati (še posebej, ker je bila s strani tožene stranke izrecno izzvana), da se v objektu izvajajo dejavnosti, katerih narava narekuje varnostno-receptorsko službo, česar pa ni storila (navedbe in dokaze, ki jih povzema pritožnica, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot prepozne - za razloge glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe - in kot take tudi v pritožbi ne morejo biti upoštevane). Ob povedanem se zato kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru vzpostavitev varnostno-receptorske službe predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh solastnikov (prim. VSL I Cpg 809/2007 in I Cpg 1071/2011). Tega (torej, da ima sklep vseh etažnih lastnikov za naročilo in/ali plačilo stroškov varnostno-receptorske službe) pa tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo teh storitev utemeljeno zavrnilo.

8. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) pojasnila, da je obratovalne stroške delila po bruto površini (kar za toženkine prostore znaša 220,00 m², 7, 2 m² in 70,70 m²), razen strošek telefona in strokovnih nalog varstva pred požarom, ki ga je delila po enoti (in je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni navedla ključev delitve stroškov). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji, kot tudi sedaj v pritožbi, ugovarjala, da bi morala tožeča stranka, ker pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij ni bila sklenjena, stroške deliti glede na solastniški delež (115. člen SPZ). Vendar prav upoštevaje solastniški delež je tožeča stranka de facto delila stroške (izjema so stroški telefona in strokovnih nalog varstva pred požarom, o čemer več v nadaljevanju), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka stroške delila po napačnem ključu delitve. Kajti, če upoštevamo že v dopolnitvi tožbe zatrjevan solastniški delež tožene stranke (in so protispisne pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni navedla toženkinega solastniškega deleža) ter celotno površino predmetne stavbe, bruto površina povsem ustreza toženkinemu solastniškemu deležu (3,9874% od 5.517,41 m² znaša 220,00 m², 0,1305% 7,2 m² in 1,2814% 70,70 m²). Ker tožena stranka nobenega od navedenih podatkov ni prerekala, pa se sodišče prve stopnje do njih (torej tudi do višine solastniškega deleža tožene stranke) ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj upoštevaje določbo drugega odstavka 214. člena ZPP med pravdnima strankama niso bili sporni.

11. Glede stroška telefona in strokovnih nalog varstva pred požarom, ki ju je tožeča stranka delila po enoti, pa pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožeča stranka upravičena do njihovega plačila. Za določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, se namreč zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov (tako tudi ustaljena sodna praksa npr. VSL II Cpg 653/2015, II Cpg 965/2015 in II Cpg 1095/2015), takšnega soglasja pa tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala. Ker obenem višine stroška za telefon in stroška strokovnih nalog varstva pred požarom skladno z 115. členom SPZ ni prilagodila solastniškemu deležu tožene stranke, je pritožbeno sodišče, upoštevaje razdelilnike stroškov pod A1 v spisu, v tem delu pritožbi ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

12. Poleg ugovora, da ključ delitve stroškov tožeče stranke ni veljaven, je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala še, da neto in bruto površina, ki jo tožeča stranka uporablja pri izračunu stroškov, ne more biti identična, da tožeča stranka neupravičeno zaračunava stroške varovanja (ker za izvajanje te storitve ni bilo doseženo soglasje vseh etažnih lastnikov), ogrevanja (ker tožena stranka svojih poslovnih prostorov nima priključenih na skupno ogrevanje), vodenja rezervnega sklada in pozivanja po 119. členu SPZ (ker zanj tožeča stranka nima pravne podlage) ter podala ugovor zastaranja in neupravičenega dvojnega zaračunavanja zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka torej v pravočasno podanih navedbah ni nikoli obrazloženo ugovarjala, da zahtevek tožeče stranke kot celota ni dovolj konkretiziran (in je zato pravno nerelevantno sklicevanje tožene stranke na sodbo II Cp 804/2009) oziroma, da je izračun stroškov nejasen/nepreverljiv. Tožena stranka zato s (posplošenimi, pa tudi sicer protispisnimi) pritožbenimi očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke ne more (več) uspeti (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za navedbe, da iz trditev tožbe ni mogoče ugotoviti, kolikšna je dejansko obveznost tožeče stranke po vtoževanih računih, saj le-te tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi. Pa tudi sicer je navedeni očitek neutemeljen, saj višina obveznosti po posameznih vtoževanih računih izhaja že iz predloga za izvršbo (ki se šteje za sestavni del tožbe).

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage, pri svoji odločitvi upoštevalo podatke, kot izhajajo iz predloženih specifikacij računov. Tožeča stranka je namreč v predlogu za izvršbo za vsak posamezni vtoževani račun navedla datum izdaje, višino, zapadlost. V dopolnitvi tožbe je pojasnila katere stroške vtožuje in ključ njihove delitve (in zato sklicevanje pritožnice na sodbo I Cp 541/2015 ni primerljivo). Pri tem se je kot del trditvene podlage izrecno sklicevala na določno identificirane in pregledno razčlenjene račune, iz katerih je po oceni pritožbenega sodišča višina tožbenega zahtevka jasno razvidna in enostavno preverljiva. Posledično tožeča stranka posameznih postavk računov ni bila dolžna povzemati v svojih vlogah oziroma je sodišče prve stopnje ravnalo pravno dopustno, ko je podatke navedene v specifikacijah štelo za del tožničine trditvene podlage. Še dodatno, ker tožena stranka glede višine posameznih vtoževanih postavk k pravdi ni prispevala ničesar vsebinskega - zatrjevala je le, da tožeča stranka za zaračunavanja posameznih stroškov nima pravne podlage, medtem ko glede same višine vtoževanega zneska ni podala nobenih obrazloženih ugovorov (npr. da je le-ta previsoka in zakaj), niti ni zatrjevala, da bi bila le-ta nejasna, nedoločna oziroma nepreverljiva (ko je tako, pa se sodišče prve stopnje do višine tožbenega zahtevka v smislu kateri konkretno zneski so utemeljeni in kateri ne, ni bilo dolžno posebej opredeljevati).

14. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje denarne zahtevke tožeče stranke navedlo v drugačnem vrstnem redu, kot to izhaja iz predloga za izvršbo. Vendar zaradi tega smiselno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da je izrek oblikovalo upoštevaje vrstni red vtoževanih terjatev, kot izhaja iz tožničinega pregleda verodostojnih listin v prilogi A1 in ne po vrstnem redu računov iz predloga za izvršbo, s tem pa odpravilo (navidezno) nejasnost v izreku. Upoštevaje oznako verodostojnih listin v prilogi A1 pa je tudi mogoče ugotoviti, da se le-te skladajo s številkami verodostojnih listin, kot izhajajo iz predloga za izvršbo (le vrstni red je spremenjen).

15. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da – razen v delu, kot je to navedeno zgoraj – pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; III. točka izreka).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Glede pritožbe tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspela le s sorazmerno majhnim delom (2,94 EUR), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, zato mora tudi tožena stranka sama nositi pritožbene stroške.