Jedro

Z izpodbijanim sklepom glede na določbo 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno v odločbah o odmeri NUSZ, ki se izvršujejo in ki v konkretnem primeru predstavljajo izvršilni naslov.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, je dne 21. 11. 2013 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 42918-210151/2013-104-3401-00, s katerim je odločil, da se pri dolžniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 21. 11. 2013 znaša skupaj 1.391,04 EUR (1. točka izreka); določil način izvršbe (2. točka izreka); določil obseg izvršitve (3. točka izreka); določil, da se izvršba opravi na računu, ki ima dolžnik pri banki A. d.d. ter navedel podatke o izvršilnih naslovih (4. točka izreka); dolžniku prepovedal razpolaganje z njegovimi sredstvi na računih pri prej navedeni banki (5. točka izreka); odločil, da stroške izvršbe plača dolžnik (6. točka izreka) in da vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo davčnega dolžnika zoper navedeni sklep zavrnil z odločbo št. DT 499-29-1267/2013-4 z dne 28. 5. 2014 in v njej ugotovil, da iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa izhajajo dolžnikove obveznosti - izvršilni naslovi za posamezno obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Prvostopenjski organ je navedel tudi stroške izpodbijanega sklepa, ki so se pritožniku obračunali zgolj enkrat in ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine določene v 151. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnil je, da pritožnik v postopku davčne izvršbe izpodbija odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 in za leto 2013, ki v tem postopku predstavljata izvršilna naslova, vendar v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati., zato pritožbeni organ navedbe, da je pritožnik 31. 12. 2011 prenehal uporabljati prostore, na katere se nanašata odmerni odločbi NUSZ, ni mogel upoštevati.

3. Tožnik v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in navaja, da je bil davek odmerjen napačnemu davčnemu zavezancu. Ne glede na to, da izvršilni naslov, ki je bil podlaga za davčno izvršbo, ni bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, mora upravni organ upoštevati materialno pravo tekom celotnega postopka in tekom celotnega postopka preverjati tudi, ali se opravlja rubež nad pravim davčnih zavezancem. Že v postopku odmere davka je tožnik ugovarjal temelju in davčnemu organu tudi sporočil, kdo je lastnik stavbnega zemljišča in davčni zavezanec za plačilo NUSZ. Sklicuje se na davčno zakonodajo, ki ima še vedno vgrajen institut odpravljanja lastnih napak in zmot, zato je vztrajanje pri izvršbi zoper tožnika, ki ni bil lastnik nepremičnine za katero je treba plačati davek, neutemeljeno in nekorektno. Pojasnjuje, da je po 17. letih opravljanja dejavnosti v prostorih, ki jih je dobil v denacionalizacijskem postopku vrnjene B.B. in jih je zanj vzdrževal tožnik sam, zaradi dolga državi, ki ga ni bil dolžan plačati, ostal brez dohodkov. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov izpodbijani sklep razveljavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijanega sklepa in v celoti prereka tožbene navedbe. Vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in pojasnjuje, da se tožbene navedbe dejansko nanašajo na odmero NUSZ in so po mnenju tožene stranke neutemeljene. Navaja tudi, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi samih izvršilnih naslovov ni mogoče izpodbijati. Samo v kolikor bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, bi imel prvostopenjski organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev postopka davčne izvršbe in za odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavanem postopku. Po podatkih prvostopenjskega organa tožnik zoper odločbi o odmeri NUSZ za leto 2012 in za leto 2013 pritožbe ni vložil, zato sta postali dokončni in pravnomočni. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedene določbe 2. člena ZUS-1 torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

7. S spornim sklepom je prvostopni organ začel davčno izvršbo. V skladu s 151. členom ZDavP-2 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj nastopi izvršljivost, znesek obveznosti in pripadajoče obresti, sredstva in predmet izvršbe, stroške izvršbe in naslov izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika. Po navedeni določbi postopa davčni organ tudi v primeru, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (člen 156. ZDavP-2). V takšnem primeru je izvršilni naslov tudi odločba organa, pristojnega za odmero te obveznosti, opremljena s potrdilom o izvršljivosti (146. člen ZDavP-2).

8. V obravnavanem primeru je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil, da je postala odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, št. DT 4224-12277/201 z dne 31. 12. 2012 izvršljiva 29. 12. 2012; odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2012, št. DT 4224-00427/201 z dne 17. 5. 2013 izvršljiva 9. 7. 2013 in odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, št. DT 4224-00427/201 z dne 17. 5. 2013 izvršljiva 17. 8. 2012 ter tudi določil način izvršbe. S sklepom torej glede na določbo 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno v prej navedenih odločbah, ki se izvršujejo in ki v konkretnem primeru predstavljajo izvršilni naslov.

9. Sklep o dovolitvi izvršbe tako predstavlja sklep procesne narave, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, zato glede na določbe 2. člena ZUS-1 ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato ga tudi s tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takšno je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013).

10. Upoštevaje vse navedeno je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrniti.