Jedro

Določba 33.čl. SZ, ki govori o porazdelitvi bremen, povezanih s obstojem solastnine v večstanovanjski hiši, se nanaša na notranje razmerje med solastniki. Tudi določilo 68.čl. SPZ ureja samo notranje razmerje med solastniki. Zato se je potrebno pri presoji razmerij s tretjimi osebami opreti na splošna pravila civilnega prava, presojati je potrebno vsebino konkretnega dogovora z izvajalcem storitve in solastniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. razveljavi v 1., 3. in 4. točki ter zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 426,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. v veljavi tudi v 2.tč. izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.037.058,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 927.712,75 SIT od 10.12.2004 do plačila in od zneska 109.346,15 SIT od 10.11.2004 do plačila. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg v izvršilnem postopku prisojenih stroškov še pravdne stroške v višini 129.238,00 SIT postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ponovno, tako kot že v ugovoru zoper izvršilni sklep, ugovarja pasivno legitimacijo in ponovno opozarja, da je pravnoposlovno razmerje nastalo med drugimi strankami in ne s tožencem. Lahko bi obstajal regresni zahtevek, vendar je to predmet druge pravde. V času, ko so se postopki v zvezi z izvedbo prenove začeli, je veljal prejšnji SZ/91 in je to zadevo potrebno presojati po tedanjih predpisih in ne po SPZ in SZ-1 V izpodbijani sodbi ni ocene, da je toženec pasivno legitimiran, zaradi česar sodb eni mogoče preizkusiti. Sicer pa je povsem napačno pravno razlogovanje v pobijani sodbi, da gre pri izvedbo gradbenih del s popolno prenovo strehe in zamenjavo strešne kritine za posle rednega upravljanja, četudi bi bilo moč sprejeti, da se uporablja nov SZ in SPZ. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, tako kot višje sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu, da določba točke 10.2 2.čl. zakona o graditvi objektov jasno določa, da v investicijska vzdrževalna delane sodijo dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegovega videza. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo kakšna dela so bila izvedena in dejanskega stanja sploh ni pravilno in popolno ugotovilo, je pa moč iz dokumentacije v spisu razbrati, da se je najmanj spremenila zunanjost strehe, ker je bila spremenjena kritina, poleg tega pa so bile zamenjane nosilne deske in ostrešje, kar pomeni že poseg v konstrukcijo objekta. gre torej za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Zato pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Tudi uporaba določbe 197.čl. OZ ne pride v poštev.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in sicer v celoti prereka navedbe v pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Tako kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka dne 1.9.2003 podala ponudbo za prekritje strehe na naslovu V. To ponudbo je M. sprejelo in v dopisu zapisalo, da naj jih tožeča stranka po končanih delih pokliče na prevzem izvršenih del, kontrolo izmer in končni obračun. Da je tožeča stranka dogovorjena dela (sanacijo oz. zamenjavo strehe) opravila, za toženca ni sporno. Prav ima pritožba, da je potrebno za odločanje v tej zadevi uporabiti Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami), saj je bil dogovor med naročnikom (M.) in izvajalcem (tožečo stranko) glede na določbo 22.čl. Obligacijskega zakona sklenjen s sprejemom ponudbe, torej 13.10.2003, Stanovanjski zakon – SZ-1 pa je stopil v veljavo 14.10.2003. Je pa v obravnavani zadevi uporabiti določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj je slednji stopil v veljavo 1.1.2003, torej pred nastankom spornega razmerja. Ne glede na to, da gre pri obravnavanih delih za dela na skupnem delu stavbe, na katerem obstaja solastnina vseh etažnih lastnikov (12.čl. SZ), torej tudi toženca, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, pa tožeča stranka nima osnove za neposredno terjanje ustreznega dela plačila svoje terjatve do toženca kot solastnika skupnega dela stavbe, na katerem so bila izvršena dela. Določba 33.čl. SZ, ki govori o porazdelitvi bremen, povezanih s obstojem solastnine v večstanovanjski hiši, se nanaša na notranje razmerje med solastniki (dr. Miha Juhart -Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, GV, Ljubljana 2000, str. 82). Tudi določilo 68.čl. SPZ ureja samo notranje razmerje med solastniki. Zato se je potrebno pri presoji razmerij s tretjimi osebami opreti na splošna pravila civilnega prava, presojati je potrebno vsebino konkretnega dogovora z izvajalcem storitve in solastniki. V obravnavanem primeru je torej dolžno izvedbo del plačati M., katero je izvedbo del tožeči stranki tudi naročilo (619.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Da bi toženec tožeči stranki tudi sam naročil dela, tožeča stranka ni zatrjevala. Svoj zahtevek je gradila na dejstvu, da je toženec dne 13.10.2003, ko je M., kot večinski lastnik, sprejelo ponudbo tožeče stranke, že bil lastnik posameznega dela v večstanovanjski stavbi in da zaradi tega, četudi del sam ni naročil, mora plačati svoj delež, saj je prekritje strehe posel rednega upravljanja. Pritožba pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 197.čl. OZ, katerega kot osnovo svoje odločitve je zmotno uporabilo sodišče prve stopnje. Iz navedb tožeče stranke namreč ne izhaja, da vtožuje plačilo kot upravnik navedene zgradbe, ampak kot izvajalec del. Tožeča stranka pa je dela izvajala na podlagi pravnega temelja – dogovora z M., zato ima podlago, da od njega terja plačilo za opravljeno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 4.tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2.odst. 165.čl. ZPP). Toženec je tako upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kateri so odmerjeni glede na Odvetniško in Taksno tarifo na 426,46 EUR (taksa za ugovor – 35,89 EUR, taksa za pritožbo - 142,71 EUR, zastopanje – 247,86 EUR (sestava ugovora in pritožbe + poročilo stranki)). Ta znesek je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v 15 dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje (154. in 155.čl. ZPP).