Jedro

Kogentno je pravilo, da ima vsak član uprave pri sprejemanju odločitev iz njene pristojnosti en glas. Statut ne more določiti drugače. Pri zastopanju družbe pa je stvar drugačna. Zakon predpostavlja kolektivno zastopstvo, vendar skupno zastopstvo ni obvezno in velja le, če statut družbe ne določa drugače Statut lahko določi, da so za zastopanje pooblaščeni le posamezni člani uprave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika, da je ničen sklep Srg 98/00564 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.4.1998 o vpisu v sodni register članov uprave KM in BM, zaradi nezakonitega izvedbenega dejanja, ki nima podlage v 4. sklepu skupščine tožen stranke z dne 23.12.1994 in tožbena zahtevka obeh tožnikov na ugotovitev ničnosti sklica 17. redne skupščine tožene stranke z dne 5.2.1998 in ugotovitev ničnosti sklepov te skupščine, ker naj bi bili sprejeti na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z določbami 283. čl. Zakona o gospodarsih družbah (ZGD) in točkami 7.3.1, 7.3.2 in 7.3.3 statuta tožene stranke. Glede na tako odločitev o glavni stvari je naložilo tožnikoma dolžnost povrniti toženi stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Prvi tožnik BJ je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. Poudarja, da je registrsko sodišče vpisalo člana uprave BM in KM z nezakonitim dejanjem, ker ni imelo nobene pravne podlage za tak vpis. Sklep skupščine tožene stranke dne 23.12.1994 ne vsebuje pooblastil za zastopanje članoma uprave BM KM. S tem je podan ničnosti razlog o predzadnjem odstavku 41. člena Zakona o sodnem registru (ZSR). Zmotno je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da je skupščina tožene stranke dne 23.12.1994 pooblastila člana uprave za posamezno področje. Sodišče prve stopnje je nepravilno razumelo vsebino sklepa skupščine z dne 23.12.1994 in statut tožene stranke. Tožnik ne bi mogel v nobenem primeru vložiti pritožbe zoper sklep o vpisu v sodni register, saj ni bil aktivno legitimirana stranka v postopku. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZGD o zastopanju članov uprave.

Vpis v sodni register članov uprave za zastopanje družbe na podlagi sklepa skupščine z dne 24.12.1994 ne more sanirati sklep skupščine z dne 13.3.1998 in ne ustreza dejanskemu stanju. Še vedno je pri vpisu v sodni register Srg 89/00564 podan ničnostni razlog. Zmotna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da ZGD ne pozna "pravih in nepravih" članov uprave, saj je v 4. točki 248. člena ZGD določeno, da skupno zastopstvo članov uprave ni obvezno, velja le, če statut ne določa drugače. Člana uprave bi bila pristojna in pooblaščena za sklic skupščine dne 13.3.1998 le v primeru, če bi ob sklicu skupščine bila vpisana v sodni register kot prava člana uprave s pooblastili. BM KM pa po statutu točka 7.3.2 in sklepu skupščine z dne 23.12.1994 nista imela pooblastil, saj je bil v sodni register ob sklicu skupščine vpisan samo predsednik uprave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik si napačno razlaga določbo 41. člena Zakona o sodnem registru. Navedeni člen med drugim določa, da se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je vpis ničen, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo dejanje, o katerem so se vpisovali podatki, izvedeno nezakonito. Tudi sicer pa v konkretnem primeru ni šlo za tak primer. Le registrsko sodišče si je nepravilno razlagalo vsebino sklepa skupščine tožene stranke z dne 23.12.1994 in statut tožene stranke v tem smislu, da je menilo, da sta bila tudi preostala dva člana uprave, KM in BM pooblaščena za zastopanje družbe. Tak sklep registrskega sodišča o vpisu v sodni register pa bi pritožnik lahko izpodbijal s pritožbo, glede na določbo 36. člena ZSR, ki daje legitimacijo za pritožbo udeležencu in tudi vsakemu drugemu, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes. Vendar pritožnik sklepa o vpisu ni izpodbijal s pritožbo, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa, pa ni utemeljen, ker vpis ni bil opravljen, kljub temu, da je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem je sodišče vpisalo podatke v sodni register.

Drugega razloga zaradi katerega naj bi bil obravnavani vpis v sodni register ničen, pa pritožnik tako ni zatrjeval. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o gospodarskih družbah o zastopanju članov uprave in določbe statuta tožene stranke. Glavna funkcija in pristojnost uprave je vodenje družbe, poleg vodenja družbe pa so funkcije še zastopanje in predstavljanje družbe. Zakon sicer ne določa, kaj vse sodi v pojem vodenja družbe, vendar pa na več mestih upravi nalaga različne vrste ukrepanja. Tako je uprava dolžna odločiti tudi o sklicu skupščine (283. člen), podati skupščini predloge za sprejemanje sklepov (286.3), uprava je dolžna prijaviti za vpis v register družbo in vse nastale spremembe (197. čl.). Pravno zmotno je stališče pritožnika, da bi bila člana uprave KM in BM pristojna in pooblaščena za sklic skupščine dne 13.3.1998 le v primeru, če bi ob sklicu skupščine bila vpisana v sodni register kot prava člana uprave s pooblastili. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da članov uprave pri izvrševanju funkcije vodenja ni možno omejiti v tem smislu, da posamezen član uprave ne bi imel pravice glasovanja pri sprejemanju odločitev. Če ima uprava več članov, sprejemajo odločitve iz njene pristojnosti vsi člani. Vsak član uprave ima en glas (247.3 člen). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ničen sklic 17. redne skupščine tožene stranke z dne 5.2.1998, kajti o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino (283.2), v konkretnem primeru pa sta KM in BM kot člana uprave na seji glasovala za sklic skupščine in je le pritožnik glasoval proti sklicu. Glede na kogentno pravilo, da ima vsak član uprave en glas in ko tudi statut ne more določiti drugače, ni pomislekov, da sklic skupščine z dne 5.2.1998 ne more biti ničen. Zato tudi niso nični sklepi skupščine tožene stranke z dne 13.3.1998, saj so bili sprejeti na skupščini, ki je bila sklicana v skladu z določbami 281. do 287. člena ZGD in določbami statuta.

Glede zastopanja družbe je sicer stvar drugačna. Zakon predpostavlja kolektivno zastopstvo, kar pomeni, da vsi člani upravi skupaj izjavljajo in sprejemajo voljo za družbo, vendar skupno zastopstvo ni obvezno in velja le, če statut družbe ne določa drugače, pri čemer pa omejitev zastopanja le na posamezno področje ni možna. V konkretnem primeru je bil zato pritožnik prvotno dejansko kot predsednik uprave lahko edini pooblaščeni za zastopanje, glede na določbo statuta tožene stranke (7.3.2) in sklep skupščine z dne 24.12.1994. Vendar ta ugotovitev na odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov iz povedanih razlogov nima vpliva.

Pritožnik torej neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodiššče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je dolžno paziti ob reševanju pritožbe, glede na določbo 2. odstavka 365. člena ZPP, po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnika je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določbah 1. odstavka 166. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan trpeti sam svoje pritožbene stroške.

V tem sklepu so bile uporabljene določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92 na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99.