Jedro

Dejstvo, da tožnik stanuje v spornem objektu na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 21.6.1972, da je na podlagi odločbe pravne prednice tožene stranke že 15.11.1963 dobil dovoljenje za adaptacijo navedenega stanovanjskega objekta ter, da zakonska zveza tožnika obstaja že vrsto let zgolj formalno oziroma da z družino ne živi že več kot 10 let in torej ne živi v L., kjer živita žena in sin. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona v zvezi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka s tožečo skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje v stanovanjskem objektu v S., ki stoji na parcelni št. 515, vl. št... k.o... in sestoji iz sobe in iz kuhinjske niše v skupni površini 38,70 m2 s pritiklinami, za kupnino 33.656,00 SIT, ter toženo stranko obvezalo, da mora tožeči povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je imela tožeča stranka v času uveljavitve Stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico na spornem stanovanjskem objektu po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ugotovili sta, da tožnik stanuje v tem objektu na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 21.6.1972, da je na podlagi odločbe pravne prednice tožene stranke že 15.11.1963 dobil dovoljenje za adaptacijo navedenega stanovanjskega objekta ter, da zakonska zveza tožnika obstaja že vrsto let zgolj formalno oziroma da z družino ne živi že več kot 10 let in torej ne živi v L., kjer živita žena in sin. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona v zvezi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da obe sodišči v nasprotju z veljavnim zakonom štejeta, da je zakonska zveza tožnika prenehala. Po mnenju tožene stranke dejstvo da tožnik ne živi z družino več kot 10 let, ni pravno odločilo. Zakonska zveza lahko preneha le na način, ki ga določa zakon. Sodišče druge stopnje je po mnenju tožene stranke prezrlo 13. in 14. člen prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Vendar pa dejstvo, da tožena stranka tožniku ni odpovedala stanovanjskega razmerja, ne sme biti njej v škodo. Čeprav se je toženec odselil iz skupnega gospodinjstva, je še vedno podan razlog za odpoved stanovanjskega razmerja brez najpotrebnejših prostorov. Zato toženka po 128. členu Stanovanjskega zakona tožniku ni dolžna prodati spornega stanovanja. Bistveno kršitev postopka pa tožena stranka vidi v tem, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo njenih navedb v zvezi z 2. odstavkom 148. člena Stanovanjskega zakona. Če namreč po tem določilu stanodajalec lahko odkloni kupoprodajno pogodbo celo v primeru, ko imetnik stanovanjske pravice gradi stanovanjsko hišo, jo lahko odkloni toliko bolj, če je stanovanjska hiša že zgrajena. Ker sodišče druge stopnje o tem nima razlogov, enako pa velja tudi za sodišče prve stopnje, gre za bistveno krištev postopka na obeh stopnjah. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naložilo povračilo stroškov postopka, podrejeno pa da izpodbijano sodbo druge stopnje razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, še nadalje uporablja). Tožnik v odgovoru trdi, da revizija ni dovoljena, ker znaša vrednost spora le 9.000,00 SIT. Podrejeno pa ugovarja tudi razlogom revizije in meni, da je odločitev na drugi in prvi stopnji pravilna. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije.

Revizija je dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija dovoljena.

Tožnikov zahtevek je nedenarni, vendar premoženjskopravni zahtevek. Po 3. odstavku 382. člena ZPP je revizija v takšnih sporih dovoljena, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presega določen znesek. V času vložitve tožbe dne 15.5.1992 je znašal mejni znesek 8.000,00 SIT (vse do 5.12.1992, Ur.l. RS, št. 55/92, ko je bila vrednost zvišana na 80.000,00 SIT). Tožnik je v tožbi navedel kot vrednost spornega predmeta znesek 9.000,00 SIT. Razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev v novo sojenje nima vpliva na dovoljenost revizije, če tega zakon posebej ne predpiše. V času vložitve tožbe takšne določbe ZPP ni imel. Revizija pa ni utemeljena.

V okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja pomanjkljivost razlogov v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na 2. odstavek 148. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96, v nadaljevanju SZ). Revizijsko sodišče ugotavlja, da smiselno uveljavljana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je tožena stranka ugovarjala dejstvu, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 2. odstavka 148. člena SZ. Sodišče druge stopnje je na ta pritožbeni ugovor odgovorilo (1. odstavek obrazložitve na 2. strani). Posebej je poudarilo, da obravnavanega razmerja ni mogoče presojati na podlagi 2. odstavka 148. člena SZ, ker ureja drugačno pravno in dejansko situacijo. Neuporaba 2. odstavka 148. člena SZ tako ne pomeni ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava.

Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ni konkretno uveljavljala in jih zato revizijsko sodišče, tudi če bi jih ugotovilo, ne bi smelo upoštevati (primerjaj 386. člen ZPP). Moralo je presoditi le, ali so bile morda storjene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (že navedeni 386. člen ZPP). Teh kršitev ni bilo.

Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje pravilno uporabili 128. člen SZ. Pravno odločilne okoliščine, ki so pripeljale do ugoditve tožbenemu zahtevku, so predvsem naslednje: - tožnik je s pravno prednico tožene stranke sklenil stanovanjsko pogodbo za sporni stanovanjski objekt že 21.6.1972, to je 19 let pred uveljavitvijo SZ, - pravna prednica tožene stranke je že 15.11.1963 ta, tedaj zapuščen in praktično neuporaben stanovanjski objekt, prepustila tožniku v obsežno adaptacijo (adaptacija je zajemala napeljavo vodovoda, elektrike, dozidavo pomožnega objekta ter številna druga gradbena dela) - zakonska skupnost tožnika je razpadla že vrsto let pred uveljavitvijo SZ (več kot deset let pred vložitvijo tožbe leta 1992), - pravna prednica je izdala odločbo o stalnem prebivališču tožnika dne 5.11.1988, iz katere izhaja, da tožnik stalno prebiva v stanovanjskem objektu, ki ga želi odkupiti, - stanovanjska hiša v L. za tožnika ni primerna.

Navedena odločilna dejstva so zadoščala za pravno pravilno presojo, da je tožnik upravičen do nakupa stanovanjskega objekta z naslovom S., in s tem, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 128. člena SZ. Revidentka v reviziji vztraja le pri trditvi, da je pravno odločilno za razsojo zgolj dejstvo, da zakonska zveza med tožnikom in njegovo ženo formalno še vedno obstaja. Prav to dejstvo pa sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno ocenili, ko sta ga šteli za neodločilnega v tem sporu. Neodločilnega zaradi trajnosti ločenega življenja (več kot deset let), in s tem popolne razpadlosti zakonske skupnosti.

V odgovor revidentki revizijsko sodišče k pravilnim razlogom obeh sodišč še dodaja. "Relativizem", ki ga tožena stranka očita sodiščema pri njuni razsoji, je življenjska realnost, ki je pripeljala zakonodajalca in sodno prakso tudi do tega, da po eni strani ne priznavata nastanka pravnih posledic zakonske zveze (na primer skupnega premoženja), če zakonska skupnost ne obstaja, po drugi strani pa priznavata enake pravne posledice skupnosti, ki ima vsebinsko enake lastnosti kakor zakonska zveza (izvenzakonska skupnost - 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b. in 6. člen SZ). Zaradi tega v obravnavanem sporu le formalni obstoj zakonske zveze ni mogel biti odločilen. Posebej še zato ne, ker je tožena stranka s svojimi ravnanji oziroma ravnanji svoje pravne prednice (dopustitev adaptacije, stanovanjska pogodba leta 1972, izdaja odločbe o stalnem prebivališču 1988) status imetnika stanovanjske pravice tožniku vsaj posredno priznavala. Navedene ugotovitve so za odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči druge in prve stopnje, zadostna dejanska podlaga. Revizijsko sodišče zato z odločitvijo v celoti soglaša. Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP moralo zavrniti.

Ker je tožena stranka z revizijo propadla, tožeča stranka pa ni priglasila stroškov odgovora na revizijo, poseben stroškovni izrek ni bil potreben. Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov tožene stranke je namreč zajeta že v odločitvi o glavni stvari.