Jedro

Podlaga (razlog) za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je v zagotovitvi dosmrtnega preživljanja upravičenca v zameno za njegovo premoženje. Preživljanec sklene pogodbo zato, da si zagotovi dosmrtno preživljanje, preživljalec pa zato, da pridobi preživljančevo premoženje.(2)

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene z notarskim zapisom v letu 2005 (SV 425/2005 z dne 5. 8. 2005, v nadaljevanju Pogodba) med tožničinim sedaj že pokojnim očetom kot izročiteljem (preživljancem) in toženko kot prevzemnico (preživljalko), katera dejansko prikriva darilno pogodbo za slučaj smrti, in s katero je preživljanec izročil in prepustil za slučaj svoje smrti toženki v last in posest vse svoje kjerkoli nahajajoče se premično in nepremično premoženje, od nepremičnin posebej v izreku z zemljiškoknjižnimi podatki podrobneje navedene nepremičnine. Posledično tudi ni sledilo delu zahtevka, da sporna Pogodba nima pravnega učinka proti tožnici glede celotnega deleža teh nepremičnin in je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist in na ime tožnice, sicer takšno listino predstavlja v tej zadevi izdana pravnomočna sodba (I. točka izreka). Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo tudi nadaljnjih pet podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkov, s katerimi je tožnica terjala ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki da dejansko prikriva darilno pogodbo in nima pravnega učinka proti tožnici glede celotnega deleža teh nepremičnin (prvi podrejeni tožbeni zahtevek), oz. odločitev, da navedena pogodba, ki je dejansko darilna pogodba (za slučaj smrti) nima pravnega učinka proti tožnici glede celotnega deleža teh nepremičnin (drugi in tretji podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek), nadalje podrejeno pa, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je dejansko darilna pogodba (za slučaj smrti) nima pravnega učinka proti tožnici glede ene polovice deleža teh nepremičnin (četrti in peti podrejeni tožbeni zahtevek), zaradi česar je dolžna toženka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah na tožnico (II. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.931,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Ne strinja se s prvostopnim razlogovanjem, da v obravnavani Pogodbi ne gre za nedopusten nagib in ne za nedopustno kavzo pogodbe. Pritožnica izpostavlja, da nagib za sklenitev pogodbe za njeno sklenitev (pravilno: veljavnost) ni relevanten, razen če bi nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, in če bi hkrati drugi pogodbenik to vedel ali moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). Nedopusten nagib, ki naj bi v konkretnem primeru bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika za sklenitev pogodbe, je bil v konkretnem primeru po mnenju pritožnice prav v ravnanju toženke, ki je s sklenitvijo pogodbe zasledovala interes pridobitve premičnega in nepremičnega premoženja pokojnega očeta tožnice. Pritožnica izpostavlja način delovanja toženke v lokalnem okolišu v smislu „skrbi“ za starejše občane, zaradi česar interesa toženke ne gre presojati v luči človekoljubnosti oz. skrbi za pomoči potrebne, ampak izključno v pridobivanju premoženja, torej v zasledovanju lastne koristi, kar vse je povzročilo prikrajšanje tožnice pri dedovanju. V tej smeri naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje presojalo s premajhno stopnjo skrbnosti, zaradi česar ga je ugotovilo zmotno in nepopolno ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica izpostavlja, da svojega pokojnega očeta ni nikoli pretepala, temveč je bil slednji v alkoholiziranem stanju večkrat agresiven do nje in tudi do njene hčerke, kar sta potrdili priči J. B in S. B, ki jima je sodišče neutemeljeno odrekalo verodostojnost zgolj zaradi njune družinske povezanosti s tožnico. Interes na strani pokojnega očeta tožnice oz. njegov nagib za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako nikakor ni mogel biti v surovem ravnanju tožnice, še manj pa v tem, da bi bil njen oče potreben kakršnekoli pomoči toženke. Po mnenju pritožnice je očitno, da je pokojni do toženke razvil določena čustva, zaradi katerih se ji je pustil voditi, do česar se prvostopno sodišče ni opredelilo. Nameni toženke so bili po prepričanju pritožnice najmanj nemoralni. Zmotno in nepopolno pa naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi glede izpolnjevanja obveznosti toženke iz sklenjene Pogodbe. Pritožnica zavrača prvostopni zaključek, da je toženka dejansko in v celoti skrbela za njenega pokojnega očeta, saj temu nasprotuje že vsebina v spis vloženih listin (izpostavlja dopis Občine Rogaševci z dne 4. 9. 2008) in izpovedi prič (E. M, J. B, S. K), s čimer pritožnica sodišču prve stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da njenemu pokojnemu očetu pod oskrbo toženke ni bilo dobro in da le-ta zanj ni skrbela tako, kot se je zavezala s Pogodbo. Po prepričanju tožnice je tako dokazni postopek pokazal, da je na strani toženke obstajal nedopusten nagib, s katerim je na voljo pokojnega vplivala v tolikšni meri, da je sklenil Pogodbo s tako vsebino, kar je nedopustno in nemoralno. Ker toženka za pokojnega tudi ni ustrezno skrbela, naj bi bila sklenjena Pogodba nična. Primarno pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v nakazani smeri (ugotovitev ničnosti Pogodbe), podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje glede na postavljeni primarni in podrejene tožbene zahtevke izčrpno ukvarjalo z vsebino med tožničinim že pokojnim očetom in toženko sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju (Pogodbe), z njeno pravno naravo, razlogi in motivi za njeno sklenitev, kakor tudi z vprašanjem njenega dejanskega izvrševanja. Prvostopno sodišče je pravilno opredelilo pravno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju(1) (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 9 in 17), le-to pa sodišče druge stopnje z namenom razumljivosti nadaljnje obrazložitve zgolj na kratko povzema. Gre za dvostransko obligacijsko razmerje (obe stranki sta hkrati upnik in dolžnik), z njo se preživljalec zaveže do smrti preživljati drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa se zaveže s trenutkom svoje smrti prenesti nanj celotno ali del svojega (praviloma nepremičnega) premoženja, obstoječega v času sklenitve pogodbe. Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo na aleatorno naravo pogodbe (element tveganja), ker je resnična vrednost preživljalčeve obveznosti odvisna od negotovega dejstva - dolžine življenja preživljanca. Z vidika pritožbenih izvajanj pa je opozoriti na podlago (razlog) za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je v zagotovitvi dosmrtnega preživljanja upravičenca v zameno za njegovo premoženje. Preživljanec sklene pogodbo zato, da si zagotovi dosmrtno preživljanje, preživljalec pa zato, da pridobi preživljančevo premoženje.(2)

7. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, saj se lahko v tem primeru razmerje med strankama glede presegajoče vrednosti presoja po pravilih, ki veljajo za darilne pogodbe. Tako nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank v pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa v obravnavani zadevi (razen trditev, da naj bi šlo v celoti za prikrito darilno pogodbo, torej pogodbo neodplačne narave) ni bilo zatrjevano.

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji postavljene tožbene zahtevke utemeljevala z zatrjevanji o ničnosti Pogodbe, saj naj bi predstavljala simuliran pravni posel - darilo, pokojni pa preživljanja naj ne bi potreboval, ker je imel dovolj lastnih sredstev in zanj ni bilo potrebno skrbeti. Pogodba naj bi bila po zatrjevanjih tožnice sklenjena zgolj zato, da bi se ji preprečila pravica do dedovanja (nedopusten nagib). Prvostopno sodišče pa je nasprotno na podlagi izpeljanega dokaznega postopka tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bil resnični namen preživljanca, da si s strani toženke zagotovi skrb za primer bolezni in onemoglosti, torej da je bila med pogodbenima strankama sklenjena odplačna pogodba o dosmrtnem preživljanju. S tem v zvezi pritožnica v pritožbi zgolj ponavlja, da njen oče v času sklenitve pogodbe ni bil potreben nobene pomoči. Navedeno pa še ne pomeni, da potrebe po taki pomoči ob sklenitvi Pogodbe 74-letni preživljanec ni utemeljeno predvideval v prihodnosti vse do svoje smrti; poleg tega si je preživljanje s Pogodbo zagotovil na drugem naslovu (v hiši prevzemnice oz. preživljalke) in ne na svojem domu, kjer glede na izrecen zapis v Pogodbi ni več želel prebivati. Tudi v pravni teoriji poudarjena podlaga (razlog) za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju je za preživljanca v zagotovitvi njegovega preživljanja vse do smrti v vsaj enaki kvaliteti kot v času, ko se je še v celoti preživljal sam - brez pomoči preživljalca(3), torej ni potrebno, da bi preživljanec ob sklenitvi pogodbe dogovorjeni obseg pomoči že potreboval. 9. Pritožnica se nadalje v pritožbi osredotoča na nedopusten nagib, ki naj bi v konkretnem primeru bistveno vplival na odločitev toženke za sklenitev Pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ). Le-ta po prepričanju pritožnice Pogodbe ni sklenila iz človekoljubnosti, temveč je z njeno sklenitvijo zasledovala interes pridobitve premičnega in nepremičnega premoženja pokojnega očeta tožnice. Tožnica je sicer že med postopkom na prvi stopnji izpostavljala, da se je toženka s sklepanjem takšnih pogodb ukvarjala, saj jih je sklenila tudi z drugimi preživljanci (še z dvema, od tega je bila ena kasneje razvezana), kar pa za presojo konkretne Pogodbe ni pravno relevantno. Ob tem je opozoriti na zgoraj izpostavljeno odplačno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri čemer je plačilo za preživljanje do smrti premoženje ali del premoženja, ki ga ima preživljanec ob sklenitvi pogodbe. Toženkin v pritožbi izpostavljeni interes za sklenitev sporne Pogodbe (pridobitev premoženjske koristi), s katerim naj se prvostopno sodišče ne bi dovolj ukvarjalo, je dejansko zakonsko predvidena podlaga (razlog) za sklenitev (odplačne!) pogodbe o dosmrtnem preživljanju na strani preživljalca, ki seveda ni nedopustna. Prvostopnemu sodišču se z njo ni bilo treba podrobneje ukvarjati, saj se že po samem zakonu domneva (tretji odstavek 39. člena OZ). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral biti toženkin (odločilni) nagib za sklenitev sporne Pogodbe človekoljubne narave. Medtem ko se med ožjimi sorodniki neodplačna skrb za ostarele svojce pričakuje že iz moralnih razlogov (ljubezen, družinska solidarnost, spoštovanje in podobno), od tujih ljudi neodplačnega preživljanja starejših vendarle ni mogoče pričakovati. Prav iz tega razloga se je v pravu izoblikoval institut dopustnih dednopravnih pogodb oz. pogodb z dednopravnimi elementi, med katere spada tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katerimi si lahko praviloma starejši oz. ostareli posameznik (preživljanec), ki iz kakršnihkoli razlogov družinske solidarnosti ni ali noče biti deležen, tudi v starosti odplačno zagotovi enako kvaliteto življenja kot v času, ko se je v celoti preživljal še sam, brez pomoč. Res pa je, da na ta način preživljanec odplačno razpolaga s svojim premoženjem, kar z vidika prostega razpolaganja z zasebno lastnino ne more biti sporno, ima pa v končni posledici vpliv na obseg njegove zapuščine.

10. Tudi v zvezi z nedopustnim nagibom pokojnega očeta za sklenitev sporne Pogodbe tožnica v pritožbi več ne vztraja pri njegovi v postopku na prvi stopnji zatrjevani želji, da tožnico izključi od dedovanja, ki v dokaznem postopku na prvi stopnji ni bila potrjena (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14). Za odločitev v obravnavani zadevi nadalje ni bistvena v tožničini pritožbi izpostavljena intenziteta družinskih nesoglasij, zaradi katerih se je pokojni odločil, da si pomoč v starosti (preživljanje) zagotovi zunaj družine, niti njihov izvor (ali naj bi šlo za pretepanje s strani tožnice ali pa za agresivnost s strani pokojnega). Po drugi strani pa je tudi jasno, da niti šele v pritožbi izpostavljeni pokojnikov nagib za sklenitev sporne Pogodbe (tožnica navaja, da naj bi pokojni do toženke razvil določena čustva), tudi če bi bil v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP pravočasno zatrjevan, ne more predstavljati nedopustnega nagiba, ki bi v skladu z drugim odstavkom 40. člena OZ povzročil ničnost Pogodbe.

11. Pritožnica v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nadalje graja prvostopni zaključek, da naj bi toženka s Pogodbo prevzete obveznosti preživljanja pokojnega izpolnjevala. Pravilnosti opisanega prvostopnega zaključka ne more omajati v pritožbi izpostavljeni dopis Občine Rogaševci z dne 4. 9. 2008. S tem v zvezi pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita procesno kršitev, saj bi lahko bil grajani sprejem odločitve, ki je v nasprotju s katerim od izvedenih dokazov, zgolj razlog za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa se z vsebino navedenega dopisa občine prvostopno sodišče ni podrobneje ukvarjalo, saj je bil avtor tega dopisa (župan EM) v postopku zaslišan kot priča, zato je prvostopno sodišče v skladu z načelom neposrednosti večjo težo pravilno pripisalo njegovi neposredni izpovedbi, ki jo je dovolj natančno povzelo in dokazno ocenilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 27). Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, v katerem sta bili zaslišani tudi socialni delavki, ki sta pokojnega v okviru centra za socialno delo obiskovali, in sicer (v nasprotju z očitki v pritožbi) tudi po njegovi preselitvi k toženki v Grad, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bilo za preživljanca s strani toženke v času izpolnjevanja Pogodbe ustrezno poskrbljeno. Toženka mu je nudila hrano, očiščene prostore, telefonsko napravo za hitro telefoniranje. Pokojni se je v njeni oskrbi tudi po lastnih zatrjevanjih dobro počutil, stike s tožnico pa je odklanjal. Ko preživljanec v letu 2008 po mnenju centra za socialno delo ni bil več sposoben živeti sam (to je v času, ko tožničin oče v Serdici tudi po izpovedbi župana „ni bil v redu“), ga je toženka vzela v oskrbo na svoj dom v Grad, kjer je imel svoj prostor v pritličju, zraven je bila še kopalnica. Pri toženki je preživljanec nato živel vse do smrti v letu 2012. V pritožbi izpostavljenega, da je pokojni v oskrbi toženke (po skoraj 7 letih) umrl in ni dočakal ob sklenitvi Pogodbe pričakovanih 15 let (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21), pa ni pripisati slabi skrbi za pokojnega, ki je dokazni postopek ni potrdil, temveč nepredvidljivosti življenja, ki se odraža tudi v aleatorni naravi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

12. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da bi bilo neizpolnjevanje s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzetih obveznosti s strani preživljalca lahko le razlog za razvezo pogodbe (561. člen OZ), ne bi pa moglo vplivati na sklenitveno fazo pogodbe (torej povzročiti njene ničnosti oz. druge oblike neveljavnosti), kar je bilo edino predmet tožbenih zahtevkov.

13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi ni bil potreben, pa bremenijo toženko (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

Op.št.(1): To pogodbo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja v členih 557. do 563; Op.št.(2): Tako izrecno v OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 546; Op.št.(3): OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 546 - 547;