Jedro

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodno takso v višini 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu se v predmetni zadevi očita storitev prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ki določa, da se z globo najmanj 1.200,00 EUR za prekršek kaznuje voznik iz drugega odstavka, če ima (v času vožnje v cestnem prometu) več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vozniku motornega vozila, učitelju vožnje in spremljevalcu se izreče tudi 18 kazenskih točk. Ker je torej glede na navedeno za obdolžencu očitani prekršek predpisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ni nobenega dvoma o tem, da postopek zoper obdolženca spada v redni sodni postopek. Hitri postopek o prekršku namreč v skladu s 6. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno ponovno pritožbeno problematiziranje pristojnost sodišča za predmetni postopek in zatrjevanje, da obdolžilni predlog nima priloženega dokaza o povzročitvi prekrška zoper varnost cestnega prometa, s katerim bi bilo povzročeno konkretizirano hujše ogrožanje drugega udeleženca v prometu ali poškodovana zavarovana pravna dobrina. Tak dokaz namreč ni pogoj za izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, kot to zmotno meni obdolženec.

5. Prav tako so neutemeljeni očitki, da so policisti izvajali namensko kontrolo obdolženca, za kar bi po tretjem odstavku 45. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) morali imeti predhodno izdano odredbo s strani državnega tožilca. Za take trditve v spisovnem gradivu ni nobene dejanske podlage, sicer pa imajo policisti na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu

6. V predmetni zadevi je obdolženec v zagovoru navajal, da očitani prekršek, ko je bil 7. 6. 2020 udeležen v cestnem prometu z vozilom znamke Mercedes Benz in je vozil iz smeri Z. proti V. pri tem pa bil pod vplivom alkohola, priznava in da ga obžaluje ter da se zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Ob takem zagovoru in po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je prebralo listine, naštete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženi v krajevnih in časovnih okoliščinah, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila B kategorije, ki ga je vozil pod vplivom alkohola, saj je preizkus z elektronskim alkotestom pokazal, da je imel obdolženec (ob upoštevanju tolerance) v organizmu najmanj 0,75 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je namreč razvidno, da se je obdolženec z rezultatom strinjal in da je zapisnik brez pripomb podpisal, to pa je nenazadnje potrdil tudi v svojem zagovoru.

7. Obdolženec torej v zagovoru in tekom postopka, vse do vložitve napovedi pritožbe, ni problematiziral postopka preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, a tudi v pritožbenem postopku s takimi navedbami ne more uspeti. Kot je glede na obdolženčeve navedbe v napovedi pritožbe pojasnilo že sodišče prve stopnje (na podlagi česar je jasno razvidno, da sodišče ni prezrlo obrazložitve napovedi pritožbe, kot neutemeljeno navaja pritožnik), je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015), zaradi česar so kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani obdolženca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi (kar pritožnik poudarja na več mestih), da so policisti obdolženca zavajali s tem, ko mu niso odredili meritev koncentracije alkohola v izdihanem zraku z uporabo zakonitega merila, in da ga je zavajalo tudi sodišče, ker je ob obdolžena v postopku zaslišanja pridobiti dokaze za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, čeprav se stopnja alkohola ne meri na podlagi zaslišanja voznika ali policista.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, da ga je treba izločiti iz spisa, ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj nima pouka o pravicah obdolženca pred podajo izjave in da razpravljajoča sodnica ne ve o čem govori in piše, ker ne loči prekrškovnega in upravnega prava, ker se v zvezi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti sklicuje na 80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu ZUP, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Pri tem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave po 55. členu ZP-1, kot neutemeljeno navaja pritožnik, in zato ni nobene podlage za "izločitev" zapisnika iz spisa. Prav tako je sklicevanje sodnice na omenjeno določbo ZUP pravilno in zakonito, nenazadnje pa se je oprla tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004. Tudi na podlagi tega ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o nevednosti razpravljajoče sodnice, ki naj ne bi bila sposobna ločevati med pojmoma prekrškovno in upravno pravo,in da je sklicevanje na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS napačno, ker določbe, na katere se je sklicevalo Ustavno sodišče niso več veljavne, pač pa gre za obdolženčevo nevednost in nerazumevanje pravnega sistema.

9. Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe 107. člena ZPrCP niso "pristojne" za zbiranje dokazov o kršitvi dovoljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

10. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno poudarilo, da se je obdolženec po oceni sodišča (ki se seveda izraža skozi oceno sodnika, ki odloča v konkretni zadevi) dobro zavedal, kaj podpisuje in kakšne posledice bo imel podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da vozniku v prometu ni potrebno nobeno pravno znanje. Tega namreč vozniki pridobijo skozi izobraževanje o cestnoprometnih predpisih v okviru pridobitve vozniškega dovoljenja in se utemeljeno pričakuje, da ga imajo in da torej poznajo (med drugim) določbe ZPrCP. Že ob splošnem načelu, da nepoznavanja prava škoduje, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obdolženec ni vedel kaj podpisuje in da se ni zavedal posledic podpisa zapisnika, ki jih obdolženec podaja šele v pritožbi. Res je sicer, da bi ob odklonitvi preizkusa z elektronskim alkotestom obdolženec storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, z izraženim nestrinjanjem z rezultatom in nepodpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pa bi si zagotovil zgolj možnost preveritve rezultata preizkusa s strokovnim pregledom.

11. Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z (najmanj) eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je obdolženec zavestno in hote vozil motorno vozilo v cestnem prometu, čeprav je predhodno zaužil alkoholno pijačo in se je nedvomno zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub zaužitju večje količine alkoholnih pijač (o čemer je sklepati na podlagi rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom) odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu in s tem vsaj privolil v prepovedano posledico tj. storitev prekrška. Pritožbene navedbe, da je ocena sodnice o zaužitju večje količine alkohola nepravilna in da ni mogoče govoriti o doseženi koncentraciji alkohola, ki ni bila izmerjena z uporabo merilnega sredstva, prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o izkazani odgovornosti za storjeni prekršek ne omajejo.

12. V okviru preizkusa obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo glavno sankcijo – globo v višini zakonsko predpisanega minimuma za tovrstni prekršek tj. v višini 1.200,00 EUR, pri čemer je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo odkrito priznanje, dosedanjo nekaznovanost in sam odnos do storjenega prekrška olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek globe pod zakonskim minimumom, ni našlo. Utemeljeno pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, kot je predpisana za tovrstni prekršek in prepričljivo obrazložilo, da je del odmere v tem primeru opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal obvezen izrek 18 kazenskih točk. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodnica stransko sankcijo izrekla na podlagi prepisa vsebine materialne določbe prekrška in da je s tem kršila 22. člen ZP-1, ker se obdolžencu ni očitalo hujše ogrožanje drugih udeležencev v prometu ali poškodovanja zavarovane pravne dobrine drugemu. Prvi odstavek 22. člena ZP-1, na katerega se smiselno sklicuje obdolženec, zavezuje zakonodajalca, medtem ko mora sodišče kazenske točke izreči v številu, v katerem je to sankcijo predpisal zakonodajalec.

13. V nasprotno stališče pritožbenega sodišča ne prepričajo niti sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, saj se odločbe, na katere se sklicuje obdolženec, ne nanašajo na primerljive situacije. Odločba Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Ur. listu 33/2016, se nanaša na presojo pogojev za odreditev pripora v kazenskem postopku, za katerega je značilno, da se prepovedana posledica kaznivega dejanja odraža v poškodovanju ali konkretni ogrozitvi določene pravne dobrine. V prekrškovnem postopku prepovedano posledico predstavlja že sama kršitev zakona, zato za uresničitev zakonskih znakov prekrška zadošča že abstraktna nevarnosti in ni potrebno, da bi bila izkazana konkretna nevarnost v smislu neposrednega ogrožanja točno določenih oseb. Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 se nanaša na vprašanje, ali je mogoče storilcu izreči kazenske točke za prekršek, ki ga je storil s kategorijo motornega vozila, za katero storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ima pa sicer veljavno vozniško dovoljenje za druge kategorije motornih vozil. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, ki naj bi glede izreka kazenskih točk odločilo drugače, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se do takega stališča ne more opredeliti, ker ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, hkrati pa pojasnjuje, da odločitev v eni zadevi še ne pomeni ustaljene sodne prakse in da je v sodni praksi najti mnogo drugih odločb, iz katerih izhaja, da se voznikom izrečejo poleg glavne sankcije tudi kazenske točke, če so le-te predpisane v materialnem zakonu, torej zakonu, ki določa neko dejanje kot prekršek in da se torej kazenske točke izrekajo obligatorno, brez tehtanja stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa v konkretnem primeru.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

1 Drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa: "Če se z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku."