Jedro

Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.

Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka tožničino tožbo zavrglo, v II. točki izreka pa je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep, smiselno pa zoper odločitev o zavrženju tožbe in o tem, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je utemeljitev sodišča prve stopnje, da je njena tožba prepozna, nezakonita in grobo krši njene pravice do sodnega varstva, po drugi strani pa daje prav tožencu, ki očitno na tak način manipulira z delavci. Ugotovitev sodišča temelji na zgrešenem dejanskem stanju. Kršene so bile tožničine ustavne in zakonske pravice, ker se ni mogla udeležiti obravnave in z neposrednim zaslišanjem kot stranka ni mogla podati in opisati dejanski stan. Sodišče je bilo po faksu obveščeno o izostanku zaradi bolezni tožničinega pooblaščenca in zadržanosti tožnice, pri čemer je bila ta odsotnost upravičena. Sodišče prve stopnje pa prošnji za odložitev naroka ni ugodilo, zato je napadeni sklep enostranski. Sodišče je kršilo tudi materialne predpise, ko se sklicuje na 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Sodišče je prezrlo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s poskusno dobo 2 mesecev. Sodišče tudi ni upoštevalo 5. člena pogodbe o zaposlitvi, da toženec ni upošteval dogovora niti o znesku plače niti o roku izplačila. Prav tako sodišče ni upoštevalo 17. člena pogodbe o zaposlitvi, ki govori o prenehanju delovnega razmerja. Toženec tožnici ni izplačal vseh pripadajočih zneskov. Toženec je 18. 11. 2012 izdal nekakšen sklep o odpovedi dela, vendar je ta brezpredmeten, pravno in dejansko zgrešen in enostranski, saj ga tožnica ni podpisala, ker nima utemeljitve. Prav zato tožba ni prepozna, zato je sodišče ravnalo napačno, ko jo je zavrglo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z vrnitvijo tožnice na delo k toženi stranki in v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka zavrglo kot prepozno, sklicujoč se na 3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) z obrazložitvijo, da je tožnica to tožbo vložila skoraj 3 mesece po tem, ko naj bi ji bila odpoved pogodbe o zaposlitvi znana. Pojasnilo je, da je tožnica v tožbi (točka II., prvi stavek) navedla, da je "toženec še pred potekom poskusnega dela dne 18. 11. 2012 napisal tožnici obvestilo v obliki sklepa, ki pa ni utemeljen, da ji delovno razmerje odpoveduje s 17. 11. 2012" in da se je že takrat seznanila s prenehanjem delovnega razmerja in s tem tudi s kršitvijo njenih pravic.

Določba 3. odstavka 204. člena ZDR določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. To pomeni, da prične teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v primerih, navedenih v členu 204/3 ZDR, prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Iz tožbenih navedb tožnice ni razvidno, ali ji je bil sklep o odpovedi delovnega razmerja (A2) vročen oziroma kdaj ji je bil vročen. Datum vročitve tega sklepa, ki ga je v spis vložila tožnica, ni razviden niti iz samega sklepa, saj sta rubriki z oznako "Odločba prejeta dne" in "Podpis delavca" ostali neizpolnjeni. Prav tako tudi na podlagi tožbene navedbe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (da je toženec že pred potekom poskusnega dela dne 18. 11. 2012 napisal tožnici obvestilo, v obliki sklepa, ki pa ni utemeljen, da ji delovno razmerje odpoveduje s 17. 11. 2012) ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen oziroma kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je bil tožnici navedeni sklep izročen 18. 12. 2012, vendar pa je direktor tožene stranke na prvem naroku tudi pojasnil, da je ta sklep poskusil tožnici vročiti osebno dne 18. 11. 2012, v prostorih tožene stranke, vendar ga tožnica ni hotela sprejeti, zato ga ji je poslal po pošti, na njen domači naslov. Direktor tožene stranke se je na tem naroku zavezal, da bo sodišču v 8 dneh predložil kopijo vročilnice sklepa tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu nahaja tudi vloga tožene stranke z dne 2. 7. 2013, ki je na prvostopenjsko sodišče prispela 4. 7. 2013 (ta vloga sicer v popisu spisa ni zavedena), iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" z dne 18. 11. 2012 in da zato predlaga poizvedbe na pošti v kraju A. o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), tako da bo lahko sodišče ugotovilo, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen (kolikor bo v postopku ugotovljeno, da sporni sklep tožnici ni bil vročen, pa bo moralo ugotoviti, kdaj je tožnica za kršitev svoje pravice izvedela) in nato v odvisnosti od teh ugotovitev bodisi tožničino tožbo zavreči (v kolikor bo ugotovljeno, da je bila vložena po izteku 30. dnevnega roka iz člena 204/3 ZDR), bodisi jo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka (kolikor bo ugotovljeno, da je tožnica tožbo vložila v roku 30 dni iz že omenjene določbe člena 204/3 ZDR). Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je iz tožničinih tožbenih navedb razbrati, da vtožuje tudi plačo za tisti del novembra 2012, ko je pri toženi stranki delala (pa plačila za to delo ni prejela). Tožnica v zvezi s tem delom tožbe ni bila vezana na rok iz člena 204/3 ZDR, saj se ta del tožbenega zahtevka nanaša na izplačilo plače za opravljeno delo za obdobje pred izdajo sklepa z dne 18. 11. 2012 (A2).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o tem, da naj bi ji bile grobo kršene pravice do sodnega varstva oziroma njene ustavne zakonske pravice, ker se ni mogla udeležiti razpisane obravnave. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je sodišče poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v tem individualnem delovnem sporu razpisalo za dan 27. 6. 2013, da je bilo vabilo na ta narok tožnici vročeno 15. 4. 2013, njenemu pooblaščencu pa 16. 4. 2013. Poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dan 27. 6. 2013 ob 10.30 uri, se nista udeležila niti tožnica niti njen pooblaščenec. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje prošnjo za preložitev naroka, ki jo je pooblaščenec utemeljil s tem, da ima zdravniški pregled, tožnica pa ne more dobiti prostega dne za udeležbo na naroku, prejelo po zaključku tega naroka. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bili predlogu za preložitev naroka priloženi kakršnikoli dokazi (bodisi o zdravniško utemeljeni odsotnosti tožničinega pooblaščenca, bodisi o zatrjevanem dejstvu, da se tožnica zaradi službenih obveznosti tega naroka ni mogla udeležiti), je sodišče prve stopnje ravnalno popolnoma pravilno, ko je razpisani narok opravilo v odsotnosti tožnice in njenega pooblaščenca.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je nerazumljiva pritožbena trditev tožnice, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo materialne predpise s sklicevanjem na 30-dnevni rok kot rok za vložitev tožbe. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je dolžan delavec skladno z določbo člena 204/3 ZDR tudi tožbo, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vložiti v roku 30 dni od vročitve te odpovedi oziroma v roku 30 dni od takrat, ko je izvedel za kršitev pravice. Glede na to, da pazi sodišče prve stopnje na pravočasnost vložitve tožbe tudi po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je najprej preizkusilo, če je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila pravočasno. Nikakršnega vpliva na 30 dnevni rok za vložitev tožbe nima dejstvo, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s poskusno dobo dveh mesecev, kot to zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi.

Glede na to, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo kot prepozno (in se ni spuščalo v vsebinsko utemeljenost njenega tožbenega zahtevka) so povsem irelevantne tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posamezne člene pogodbe o zaposlitvi oziroma na to, da tožena stranka svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi napram tožnici ni izpolnjevala.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka obeh strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.