Jedro

Ovire za vrnitev nepremičnin v naravi morajo biti jasno in nedvoumno ugotovljene. Le ogled na kraju samem, na katerega tožnik niti ni bil vabljen, ne more biti podlaga za presojo o obstoju ovir po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.1.2001 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.10.2000. Z njo je prvostopni organ zavrnil zahtevo K.F. iz M. oziroma po njegovi smrti njegovih pravnih naslednikov za vračilo zemljišč parc. št. 125/2 njiva v izmeri 304 m2 in parc. št. 122/1 (del) njiva v izmeri 144 m2 k.o. P. v naravi in podrejeno zahtevo v obliki odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča. Ugotovil je, da vračilo v naravi oziroma v obliki nadomestnega zemljišča ni mogoče, pravni nasledniki upravičenca pa so zavrnili vračilo navedenih zemljišč v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Po navedbah tožene stranke je sporno, ali so navedena zemljišča danes res pozidana oziroma zelenica in jih zato ni mogoče vrniti v naravi.

Tožena stranka se pridružuje mnenju prvostopnega organa, da so navedena zemljišča danes zelenica oziroma cesta, kar je razvidno s fotografij. Gre za pozidano stavbno zemljišče, to pa se po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne vrača v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sporno, ali so zemljišča parc. št. 125/2 in 122/1 k.o. P. ob podržavljenju, kar je danes parc. št. 330 k.o. M., danes zelenica oziroma park, torej javna površina, ki se v skladu s 3. točko 19. člena ZDen ne vrača v naravi, in ali je zemljišče parc. št. 407/1 k.o. M. v naravi cesta, ki se je v naravi ne da vrniti iz istih razlogov, oziroma ali so ta zemljišča pozidana stavbna zemljišča in jih zato ni mogoče vrniti glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen. Tožnik upravičeno ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Prvostopni organ je stanje zemljišča ugotavljal zgolj z ogledom na kraju samem. Ni preveril, kot kaj so ta zemljišča opredeljena v prostorskih izvedbenih aktih oziroma ali so dejansko po predpisanih pravilih razglašena za javno dobro oziroma zazidano stavbno zemljišče. Po 2. odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela, na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Po 4. členu ZSZ so zgrajeno javno dobro objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni. Status javnega dobra pridobijo nepremičnine iz 4. člena ZSZ z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa oziroma vlade za občinsko pravo ali pristojno ministrstvo (5. člen ZSZ), za javno dobro pa je lahko razglašena javna infrastruktura. To so tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod takimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobne (3. člen ZSZ). Iz upravnih odločb ni razvidno, ali gre dejansko po vrsti rabe za zelenico oziroma park oziroma cesto, še posebej pa ni razvidno, ali gre za javno dobro. Ni pojasnjeno, s katero odločbo naj bi bila zemljišča razglašena za javno dobro oziroma niti iz katastrskih podatkov ni razvidno, da bi šlo dejansko za zelenico, park oziroma javno cesto. Zato tudi ni podlage, da bi se sporna zemljišča izločila iz vračanja na podlagi 3. točke 19. člena ZDen. Tudi razlogi, ki jih navajata obe odločbi, da imajo komunalna podjetja na zemljiščih komunalne vode, še ne pomenijo, da zemljišč ni mogoče vrniti v naravi. Tako sploh ni ugotovljeno, kateri objekti in na katerih zemljiščih so zgrajeni, zaradi česar naj bi obstajal razlog po 2. odstavku 32. člena, da se pozidana zemljišča ne vračajo v naravi. Vse ugovore iz tožbe je tožnik uveljavljal že v pritožbi. Tožena stranka nanje ni odgovorila. Sklicevala se je na prvostopno odločbo, ta pa glede teh ugovorov temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. V ponovljenem postopku je treba zagotoviti sodelovanje tudi tožniku in vsem drugim strankam, zlasti zavezancem. Ti morajo v skladu s prej navedenimi predpisi dokazati obstoj razlogov za to, da se zemljišča ne morejo vrniti v naravi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna, razlogi izpodbijane sodbe pa so nerazumljivi. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ugotovljen je bil temelj podržavljenja, ugotovljeno je bilo, katere parcele predstavljajo navedena podržavljena zemljišča danes, kot tudi, kaj v naravi predstavljajo navedena zemljišča. Upravni organ prve stopnje je opravil ogled in ugotovil, da eno zemljišče v naravi predstavlja zelenico oziroma park, drugo zemljišče pa cesto. Obstoj ovir za vrnitev v naravi in po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen je izkazan. Opredelitev v prostorskih izvedbenih aktih oziroma po predpisanih pravilih razglasitev za javno dobro oziroma zazidano stavbno zemljišče, ne more vplivati na drugačno odločitev. Del parcele 125/2, ki je zdaj parcela 470/1, je tudi v naravi cesta. Ni pomembna kategorizacija ceste v skladu z Zakonom o javnih cestah, saj je tudi v zemljiški knjigi parcela vpisana kot cesta. Tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Na pritožbo je odgovoril tožnik. Predlaga zavrnitev pritožbe in zaznamuje stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožena stranka na njegove ugovore ni odgovorila. Pri ogledu ni sodeloval, ni bil niti vabljen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Navedlo je okoliščine, ki niso bile ugotovljene. Z navedenimi razlogi in z odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Splošno načelo ZDen je vračanje v naravi, zato je izjemo od tega načela potrebno interpretirati restriktivno. To velja tudi v primeru, ko gre za morebitne ovire za vračanje, navedene po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Takšne ovire morajo biti jasno in nedvoumno ugotovljene. Za zanesljivo presojo, da so ovire podane tudi v konkretnem primeru, ni podlage. Kot odločilno dejstvo ne more biti le dejansko stanje, ugotovljeno z ogledom na kraju samem, za katerega niti ni izkazano, da je bil vabljen tudi tožnik, kot to navaja v odgovoru na pritožbo. Pomembna je tudi opredelitev zemljišč v prostorskih izvedenih aktih, pa tudi ostale okoliščine, na katere opozarja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi očitek, naveden v izpodbijani sodbi, da je tožnik vse ugovore glede ugotovljenih ovir navajal že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, pa tožena stranka nanje ni odgovorila, ima podlago v primerjavi z vsebino odločbe tožene stranke in pritožbo v upravnem postopku.

Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, ki trdi, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. To pa pomeni, da je neutemeljen tudi pritožbeni predlog, po katerem naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V konkretnem sporu je predmet odločanja zakonitost upravnega akta. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v takšnih sporih vsaka stranka svoje stroške postopka. To velja tudi za pritožbene stroške. Stroške pritožbenega postopka je zaznamovala tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. V skladu z navedeno določbo v zvezi s 73. členom ZUS je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama trpi navedene stroške.