Jedro

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 187,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobje od oktobra 2022 do oktobra 2023 (z izjemo meseca decembra 2022) plača položajni dodatek v mesečnih zneskih, ki izhajajo iz I. točke izreka sodbe, ter mu povrne odmerjene stroške postopka (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje sodni presoji, da je Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010 in nadaljnji; v nadaljevanju: Uredba) v nasprotju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo, kar je Vlada RS s sprejemom citirane Uredbe tudi storila. Pri določitvi višine položajnega dodatka se na podlagi 4. člena Uredbe upošteva le zaposlene na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v posamezni notranji organizacijski enoti. Ker so bili v enoti, ki jo je vodil tožnik, skupaj z njim le štirje tako zaposleni delavci, ni upravičen do položajnega dodatka. Pravna stališča sodišča so v nasprotju s stališči iz judikata Pdp 217/2024. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo položajnega dodatka. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razlagalo določbe, ki urejajo ta institut. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZSPJS je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi za pridobitev pravice do položajnega dodatka morala biti izpolnjena tudi zahteva iz tretjega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa (glede na prvi odstavek 24. člena ZSPJS) še dodaten pogoj za priznanje položajnega dodatka, in sicer, da je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti. ZSPJS v tretjem odstavku 24. člena pooblašča Vlado RS le za to, da za javne uslužbence z uredbo določi kriterije za določitev višine položajnega dodatka, ki je sicer v drugem odstavku 24. člena ZSPJS določena zgolj v razponu od najmanj 5 % osnovne plače do največ 12 % osnovne plače. To pooblastilo pa je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v citirani določbi Uredbe brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Po tej zakonski določbi namreč pripada položajni dodatek vsem javnim uslužbencem, ki izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS - URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS v zvezi s tretjim odstavkom 153. člena URS).1

6.Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju izvrševal pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni bilo vključeno v osnovno plačo njegovega delovnega mesta, je pravilno zaključilo, da je bil izpolnjen pogoj za plačilo položajnega dodatka iz prvega odstavka 24. člena ZSPJS.

7.Na drugačno presojo spora ne vpliva pritožbeno sklicevanje na 4. člen Uredbe. Ta upoštevaje zakonsko pooblastilo ureja kriterije za določitev višine položajnega dodatka, pri čemer najnižji zakonsko določen odstotek položajnega dodatka (5 % osnovne plače) predpisuje za primer, ko je na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti zaposlenih do 10 javnih uslužbencev. Tak je tudi obravnavani primer, zato je tožniku za vtoževano obdobje sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo dodatek v višini 5 % osnovne plače.

8.Sicer pa je pravilen tudi prvostopenjski zaključek, da tudi v primeru upoštevanja tretjega odstavka 3. člena Uredbe tožniku pripada vtoževani dodatek. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je glede zaposlenih, ki opravljajo delo na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti, treba upoštevati, kako je bilo delo dejansko organizirano oziroma kolikšno je bilo dejansko število uslužbencev, katerim je bil tožnik v notranji organizacijski enoti nadrejen.2 O teh dejstvih ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. Ključne prvostopenjske ugotovitve so: v notranji organizacijski enoti, ki jo je vodil tožnik (skupina A.), so v obdobju do 12. 9. 2022 (t. j. v obdobju, za katerega je tožnik prejel položajni dodatek) poleg tožnika opravljali delo še štirje zaposleni; 12. 9. 2022 je kriminalistični inšpektor B. B. prenehal opravljati delo v A.; istega dne je z delom v A. pričel kriminalist C. C., ki je dotlej opravljal delo v drugi skupini in na drugem delovnem mestu; prerazporeditev C. C. v A. oziroma njegova "zamenjava" B. B. temelji na ustnem dogovoru z vodjo oddelka, v katerega je spadala skupina A.; C. C. ni bil tudi formalno (z odločbo) prerazporejen na sistemizirano delovno mesto v A. zgolj zato, ker bi v tem primeru nazadoval v plačnih razredih; C. C. je v A. opravljal povsem enake delovne zadolžitve kot ostali zaposleni pod vodstvom tožnika v tej skupini in ni več izvrševal nalog delovnega mesta, na katerem je delo opravljal pred vključitvijo v A.; tožnik je vodil in usmerjal tudi delo C. C.; slednji je nadomeščal tožnika v primerih njegove odsotnosti in kot namestnik organiziral delo v A.. Upoštevaje ta dejstva je pravilen prvostopenjski zaključek, da je tožnik kot vodja A. usklajeval delo celotne notranje organizacijske enote, ki je tudi v vtoževanem obdobju, t. j. od oktobra 2022 do oktobra 2023, dejansko štela skupno pet zaposlenih. Tožniku zato tudi za ta čas pripada položajni dodatek (z izjemo meseca decembra 2022, za katerega je dodatek že prejel in ga zato ne vtožuje).

9.Zmotna je pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev odstopa od judikata Pdp 217/2024. V citirani zadevi je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo položajnega dodatka temeljila na stališču, da začasno napotenih javnih uslužbencev (drugi odstavek 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji - ZODPol) ni mogoče šteti v kvoto zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v smislu Uredbe. Za obravnavani spor to stališče ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da C. C. ni bil le začasno napoten v notranjo organizacijsko enoto, ki jo je vodil tožnik, pritožba pa te ugotovitve ne izpodbija. Iz preostalih razlogov judikata Pdp 217/2024 izhaja, da je sodišče glede tretjega odstavka 3. člena Uredbe pritrdilo pravilnosti uporabe instituta exceptio illegalis.

10.Ker s pritožbo uveljavljani razlog ni utemeljen, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154. in 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške. Tožniku je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 187,00 EUR (nagrada za odgovor 250 točk - tar. št. 16/4 OT, 5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). Tožnik ni upravičen do povračila stroška za poročilo stranki, saj je ta zajet v že priznanih stroških.

-------------------------------

1Prim. Pdp 327/2022.

2Prim. Pdp 82/2014.