Jedro

Četudi se je pravna oseba dejansko znašla v likvidnostnih težavah v letu 2019, kar sicer ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, bi vendarle odgovorna oseba pravne osebe morala poskrbeti za izplačilo regresa v roku, kot ga določa zakona in kolektivna pogodba dejavnosti. Ravnanje v skrajni sili tako ni izkazano.

Nikakor se ni mogoče strinjati, da tako zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust ne predstavlja nobene škodljive posledice, izplačilo regresa v celoti skoraj eno leto po izteku roka za prvotno izplačilo pa tudi ni mogoče šteti kot dejanje, ki ga je v celoti odpravilo nastale škodljive posledice za delavce. Namen izplačila regresa oziroma pravice do regresa za letni dopust je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta, zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust pa vsekakor uresničevanja tega namena ne omogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnika sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso in sicer pravna oseba v višini 75,00 EUR, odgovorna oseba pravne osebe pa v višini 60,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo obdolžene pravne osebe zoper odločbo Inšpektorata R. ... z dne 18. 3. 2020 tako, da je pravni osebi na podlagi šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) omililo izrečeno globo na 500,00 EUR ter ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa omililo globo na 200,00 EUR ter naložilo plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR, sodne takse za postopek za zahtevo za sodno varstvo pa ni določilo.

2. Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki obdolžene pravne osebe in odgovorne osebe zaradi napačne uporabe materialnega prava (2. točka 154. člena ZP-1) in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prekrškovni organ je z zahtevo za sodno varstvo izpodbijano odločbo o prekršku z dne 18. 3. 2020 pravno osebo spoznal za odgovorno storitve prekrška po 25. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 217. člena ZDR-1, ki sta ga storili s tem, da odgovorna oseba pravne osebe pri opravljanju dejavnosti pravne osebe v imenu, za račun in v korist pravne osebe, delavki P. B. ni izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 najkasneje do 31. 12. 2018 in delavcem, primeroma naštetim v izreku odločbe o prekršku, ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2019 v višini minimalne plače najkasneje do 1. novembra 2019, kot to določa 131. člen ZDR-1. Pravni osebi je prekrškovni organ z odločbo o prekršku izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo v višini 450,00 EUR.

5. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kot to določa drugi odstavek 131. člena ZDR-1. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta (tretji odstavek 131. člena ZDR-1). Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine (Uradni list RS 52/2018 z dne 27.7.2018; v nadaljevanju KPDT) v 79. členu določa, da je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust, kot ga določa zakon ter da lahko del regresa izplača v nedenarni obliki. V primeru, da izplača del regresa v nedenarni obliki, znaša regres za letni dopust od 1. 1. 2019 dalje 970,00 EUR, od tega mora delodajalec izplačati v denarju najmanj 55 % tega zneska (drugi odstavek 79. člena KPDT). V primeru izplačila dela regresa v nedenarni obliki, je delodajalec dolžan ta del regresa zagotoviti v obliki, s katero je delavcu omogočen nakup širokega nabora izdelkov, ki jih potrebuje za zadovoljenje vsakodnevnih življenjskih potreb, le-ta pa mora biti po vrednosti enakovredna denarni obliki (tretji odstavek 79. člena KPDT). V primeru nelikvidnosti delodajalca se regres za letni dopust izplača najkasneje do 1. novembra tekočega leta (četrti odstavek 79. člena KPDT).

6. V predmetni zadevi je prekrškovni organ v okviru inšpekcijskega postopka dne 19. 11. 2019 ugotovil, da obdolžena pravna oseba delavki, ki je bila zaposlena od 23. 11. 2018 dalje, ni izplačala sorazmernega dela regresa v višini 1/12-tine za leto 2018 najkasneje do 31. 12. 2018, temveč ji je ta delež v višini 70,23 EUR izplačala šele 28. 11. 2019, po opravljenem inšpekcijskem nadzoru. Prav tako pa je bilo ugotovljeno, da obdolžena pravna oseba delavcem do 1. 11. 2019 ni izplačala regresa v višini 970,00 EUR, temveč je 27. 6. 2019 delavcem izdala bon na kartico v višini 218,25 EUR, ki so ga lahko delavci koristili v živilski in tehnični trgovini pravne osebe, odgovorna oseba pravne osebe pa je ob inšpekcijskem pregledu zagotovila, da bo regres za leto 2019 v celoti izplačan delavcem do konca tekočega leta, vendar tega tudi do konca leta 2019 ni izvršila. Pravna oseba je do konca decembra 2019 delavcem izdala le ponovni bon v vrednosti 218,25 EUR za nakup v trgovini in je na koncu leta 2019 ostalo za plačilo še 533,50 EUR regresa po delavcu. Preostanek regresa v višini 533,50 EUR je bil delavcem izplačan na TRR šele 5. 5. 2020, kot izhaja iz prilog, ki sta jih pravna oseba in odgovorna oseba priložili k vloženi zahtevi za sodno varstvo.

7. V zahtevi za sodno varstvo vlagateljici nista izpodbijali dejanskih ugotovitev glede zamude pri izplačilu regresa, temveč sta tako stanje opravičevali z navedbami o likvidnostnih težavah, ki naj bi bile razlog za objektivno nezmožnost izplačila regresa na način, kot je predpisan z zakonom in KPDT. V zahtevi za sodno varstvo sta vlagateljici namreč navajali, da je pravna oseba zaradi objektivnih razlogov, ki so nastali v zvezi s plačili, in gospodarske krize, ki je nastopila že leta 2019, poskušalo vse, kar je mogoče, da bi zagotovila izplačilo plač in drugih dohodkov delavcev v zakonsko predpisanih rokih, vendar zaradi likvidnostnih težav, ki so nastopile zaradi neplačil s strani dolžnikov in neuspešnih izterjav preko sodnega sistema, ki so dolgotrajne in neučinkovite, ni zmogla poravnati vseh obveznosti. Vlagateljici sta nadalje navajali, da menita, da je situacija zelo podobna višji sili, da so imeli tudi blokado računa in odprte terjatve do dolžnikov v obsegu 400.000,00 EUR, ki jih niso mogli izterjati ter da glede na dejstvo, da so vsem navedenim delavcem po izdaji odločbe o prekršku vendarle poravnali zaostale obveznosti, to je regres za leto 2019, prekršek nima hude teže. 8. Sodišče prve stopnje je glede na take navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, vendar po zaslišanju odgovorne osebe pravne osebe ugotovilo enako dejansko stanje kot prekrškovni organ ter presodilo, da je odgovorna oseba pravne osebe pri neizplačilu regresa delavcem do 1. novembra 2019, ravnala z eventualnim naklepom, saj se je kot odgovorna oseba gospodarskega subjekta nedvomno zavedala, da regres mora izplačati do 1. novembra tekočega leta in da neizplačilo regresa predstavlja prekršek, pa je kljub temu v to privolila, odgovornost pravne osebe pa je podana, ker je izvedena iz odgovornosti njene odgovorne osebe, saj gre za akcesorno odgovornost, ekskulpacijski razlogi pa iz navedb v zahtevi za sodno varstvo niso izkazani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi ravnanja odgovorne osebe pravne osebe ni mogoče šteti kot ravnanja v skrajni sili in da tudi niso izpolnjeni pogoji za izrek opomina. Tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pravna oseba imela finančne težave, da je prekršek bil storjen v letu 2019, da od storitve tega prekrška obdolženi osebi nista storili novega tovrstnega prekrška, da so regresi vendarle bili izplačani, čeprav po izdaji odločbe o prekršku in te okoliščine štelo kot posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče omiliti izrečeno globo. Zato je pravni osebi globo omililo iz 3.000,00 EUR na 500,00 EUR ter odgovorni osebi iz 450,00 EUR na 200,00 EUR ter temu ustrezno spremenilo tudi odločitev o naložitvi stroškov postopka sodne takse za odločbo o prekršku.

9. Zagovorniki v pritožbi kljub izraženi hvaležnosti pravne osebe in odgovorne osebe za takšno odločitev vztrajajo pri stališču, da je šlo v obravnavani situaciji za primer ravnanja v skrajni sili, saj je pravna oseba imela bl0kiran transakcijski račun in ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, situacijo pa je lahko rešila zgolj tako, da je delavcem najprej zagotovila plače, takoj, ko je dobila kakšna sredstva ali je bil račun odblokiran, pa tudi ostala plačila kot je regres. Zagovorniki poudarjajo, da bi pravna oseba lahko reševala zadevo na drug način in sprožila insolvenčne postopke, vendar bi v takšnem primeru delavci izgubili zaposlitev in bi to zanje predstavljalo bistveno slabšo ureditev, saj bi jim grozila mnogo hujša nevarnost. Pravna oseba in njena odgovorna oseba pa sta s svojim ravnanjem delavcem zagotovili nadaljevanje zaposlitev, nato pa sta dejavnost uspeli prenesti na podjetje Tuš, da so na ta način delavci lahko ohranili svoje zaposlitve. Zagovorniki tako menijo, da gre za nepravično kaznovanje, ki je v nasprotju s 6. členom EKČP in da bi moralo sodišče izpostavljene objektivne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri omilitvi kazni, pravilno upoštevati v smislu skrajne sile, v kateri se je nahajala pravna oseba, ki bi lahko pravzaprav končala v stečaju, a je zgolj zaradi izjemnih naporov odgovorne osebe in večine delavcev uspelo, da so jim ohranili službe, kljub temu, da jim niso uspeli pravočasno izplačati regresa.

10. Prvi odstavek 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, določa, da dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila). V skladu s sodno prakso in teorijo mora biti nevarnost stvarna oz. resnična, povzročijo jo lahko ljudje, živali ali naravne sile, grozi lahko katerikoli pravni dobrini, mora pa biti nezakrivljena in istočasna z odvračanjem nevarnosti. Prav tako mora biti izkazano, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače in da prizadejano zlo ni bilo večje od zla, ki je grozilo.

11. V okoliščinah obravnavne zadeve bi morda bilo na splošni ravni mogoče šteti, da je mogoče uvedbo insolvenčnega postopka in morebitno izgubo zaposlitve šteti kot večje zlo za delavca od neizplačila regresa, in da morda ni bila zakrivljena s strani pravne osebe oz. njene odgovorne osebe, ni pa mogoče na podlagi trditev v zahtevi za sodno varstvo šteti, da je zatrjevana nevarnost tudi dejansko obstajala in da je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z neizplačilom regresa, saj te navedbe ostajajo zgolj na ravni dokazno nepodprtih in neizkazanih zatrjevanj. Poleg tega se po prepričanju pritožbenega sodišča glede na naravo prekrška, kot se ga očita pravni osebi in njeni odgovorni osebi, ni mogoče uspešno sklicevati na skrajno silo, ki bi izključila protipravnost ravnanja pravne osebe in njene odgovorne osebe, ko sta z neizplačilom regresa za leto 2019 do 1. novembra 2019 zavestno in voljno kršili določbe 131. člena ZDR-1. Kot izhaja iz zgoraj povzetih določb 131. člena ZDR-1 ter 79. člena KPDT je namreč nelikvidnost oziroma težave z zagotovitvijo sredstva za izplačila regresov mogoče uveljavljati le na tak način, da v primeru realno izkazanih težav z likvidnostjo delodajalec ni dolžan izplačati regresa do 30. junija tekočega koledarskega leta, temveč se izpolnitev te obveznost odloži do 1. 11. tekočega leta. Četudi se je torej pravna oseba dejansko znašla v likvidnostnih težavah v letu 2019, kar sicer ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, bi vendarle odgovorna oseba pravne osebe morala poskrbeti za izplačilo regresa v roku, kot ga določa zakona in kolektivna pogodba dejavnosti. Pritožbeno sodišče sicer razume, da so lahko razmere na trgu za gospodarske subjekte izjemno zahtevne in da se lahko zaradi neizterljivosti določenih terjatev ter plačilne nediscipline pojavijo težave pri izpolnjevanju obveznosti do delavcev, vendar odgovorna oseba pravne osebe kljub temu nosi odgovornost za zagotovitev zakonitosti poslovanja pravne osebe in nobenega dvoma ni, da je pravna oseba s tem, ko delavcem do 1. novembra 2019 ni izplačala regresa v višini 970,00 EUR neto, kršila zakonska določila in storila očitan ji prekršek. Ker je odgovorni osebi pravne osebe kot njenemu zakonitemu zastopniku mogoče povsem utemeljeno očitati, da se je jasno in nedvomno zavedal zakonskih obveznosti pravne osebe do delavcev iz naslova izplačila regresa, je povsem utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je odgovorna oseba pravne osebe zavestno kršila zakon, čeprav v prepričanju, da za to obstajajo utemeljeni razlogi in da s to kršitvijo ravna v korist delavcev, katerih interese ščitijo določbe 131. člena ZDR-1 in 79. člena KPDT. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da sta bili pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe že pravnomočno kaznovani za istovrstni prekršek, ki sta ga storili 2. 7. 2018, z odločbo o prekršku istega prekrškovnega organa št. ... z dne 16. 7. 2019, s katero jima je bil izrečen opomin.

12. Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sta pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe izpolnjevali proces sanacije v objektivno nemogoči situaciji in prekršek storili v opravičljivi skrajni sili. Sodišče pa ni spregledalo, da je kljub precejšnji zamudi pri izplačilu regresa, vendarle do izplačila prišlo, čeprav po izdaji odločbe o prekršku in te okoliščine pravilno štelo kot posebne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo izrek globe pod zakonsko določenim minimumom za tovrstni prekršek.

13. Ni pa se mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče lahko oprostilo obdolženi pravno in odgovorno osebo ali ugotovilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, ker delavcem ni nastala nobena škodljiva posledica, ker je bila le-ta odpravljena s izplačilom regresa po izteku roka. V skladu s 6a. členom ZP-1 gre za prekršek neznatnega pomena takrat, ko je ta storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica, ali je ta neznatna. Nikakor se ni mogoče strinjati, da tako zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust ne predstavlja nobene škodljive posledice, izplačilo regresa v celoti skoraj eno leto po izteku roka za prvotno izplačilo pa tudi ni mogoče šteti kot dejanje, ki ga je v celoti odpravilo nastale škodljive posledice za delavce. Namen izplačila regresa oziroma pravice do regresa za letni dopust je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta, zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust pa vsekakor uresničevanja tega namena ne omogoča. 14. Prav tako ni mogoče šteti, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek opomina po drugem odstavku 21. člena ZP-1. Ta določa, da se sme opomin izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Poleg tega, da pravna oseba, ki bi morala delavcem izplačati regres do 1. 11. 2019, le-tega ni izplačala niti do dneva izdaje odločbe o prekršku 18. 3. 2019, ni mogoče spregledati zgoraj izpostavljenega dejstva, da je bil pravni osebe in njeni odgovorni osebi za tovrstni prekršek že predhodno izrečen opomin, pa sta kljub temu ponovno ravnali v nasprotju z določbami 131. člena ZDR-1 ter 79. člena KPDT.

15. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljene težave z zagotavljanjem likvidnosti in nagibi odgovorne osebe pravne osebe zaradi katerih je bil storjen prekršek, upoštevalo kot posebno olajševalne okoliščine in pravni osebi in njeni odgovorni osebi omililo izrečeni globi, v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

16. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče pravni osebi in njeni odgovorni osebi naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tako, da je pravna oseba dolžna plačati sodno takso v višini 75,00 EUR, odgovorna oseba pravne oseba pa sodno takso v višini 60,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.