Jedro

Tretja toženka je imela možnost ob minimalni skrbnosti ugotoviti, da s pogodbo z dne 2. 12. 1999 kupuje garsonjero od nelastnikov. Ta pogodba zaradi tega po pravilnem stališču sodišč prve in druge stopnje seveda ni nična, vendar ne more v ničemer zavezovati lastnika ali kakorkoli pravno upoštevno učinkovati nasproti njemu, ki ni bil pogodbena stranka, in mu s tem preprečevati uveljavitev njegovih lastninskopravnih upravičenj (zahtevati izselitev tretje toženke iz njegovega stanovanja).

Izrek

Revizije (vse tri) se zavrnejo.

Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka 1. Pravni prednik tožnikov je 18. 10. 1999 prodal prvi in drugi toženki sporno nepremičnino (v naravi med drugim poslovno stanovanjsko zgradbo s poslovnimi prostori v pritličju, šestimi stanovanji v nadstropju in šestimi stanovanji na podstrešju, ki vsa še niso bila povsem finalizirana, objekt pa je bil potreben tudi še postopka legalizacije) za dogovorjeno kupnino 1,115.000 DEM oziroma 112,079.800 SIT in jima jo izročil v posest ob sklenitvi pogodbe, zemljiškoknjižni prenos lastništva pa je bil pridržan do popolnega plačila kupnine, ki jo je bilo treba po pogodbi plačati na sledeč način: aro 100.000 DEM ob sklenitvi pogodbe, 500.000 DEM do 14. 11. 1999, 415.000 DEM do 14. 12. 1999 in preostanek 100.000 DEM v roku 7 dni po tehničnem pregledu oziroma najpozneje do 28. 2. 2000. Prvi dve toženki postopka legalizacije objekta, za izvedbo katerega sta imeli prodajalčevo pooblastilo, nista izvedli in na račun kupnine nista razen are 100.000 DEM nikoli več ničesar plačali, sta pa dodatno vlagali v kupljeno nepremičnino in prodajali posamična stanovanja naprej preostalim tožencem. Temu je sledila tožba in nasprotna tožba z zahtevki, povzetimi v uvodni razčlembi predmeta spora.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku iz tožbe za razvezo (razdrtje) dne 18. 10. 1999 sklenjene kupoprodajne pogodbe sklicujoč se na določbe 125. in 126. člena ob sklenitvi pogodbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), posledično pa tudi zahtevku za izročitev oziroma vrnitev nepremičnine v posest tožeči stranki ter za izselitev tretje do devete tožene stranke iz kupljenih stanovanj (v tem delu ga je obravnavalo smiselno kot reivindikacijski zahtevek lastnika zoper tožence, ki na podlagi kupnih pogodb, sklenjenih s prodajalcema, ki nista bila lastnika, niso pridobili nobenih upravičenj v razmerju do lastnika stvari, temveč kvečjemu v razmerju do obeh prodajalcev kot njihovih pogodbenih strank), zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke v delu za ugotovitev ničnosti med prvima dvema toženkama kot prodajalkama s preostalimi toženci kot kupci posamično sklenjenih kupoprodajnih pogodb (z obrazložitvijo, da prodaja tuje stvari nima za posledico ničnosti take pogodbe). O zahtevkih iz nasprotne tožbe pa je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je v celoti zavrnilo primarno uveljavljan nasprotni zahtevek (iz razlogov, nanizanih na 17. in 18. strani prvostopenjske sodbe) in prvi podredno uveljavljan zahtevek, delno pa je ugodilo drugemu podredno uveljavljanemu zahtevku za povrnitev vlaganj prvih dveh toženih strank v sporno nepremičnino do zneska 31,732.400 SIT s pripadki (od zahtevanih 105,729.066,80 SIT s pripadki).

3. Sodišče druge stopnje je razveljavilo prvostopenjsko sodbo v delu odločitve o drugem podredno uveljavljanem nasprotnem zahtevku za povrnitev vlaganj (in to v celoti - tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu) ter v delu o zavrnitvi podrednih nasprotnih zahtevkov za ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) med pravdnima strankama po nasprotni tožbi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 18. 10. 1999 (ki je spričo pravnomočnosti odločitve o zahtevku iz tožbe že razvezana) z očitkom sodišču prve stopnje, da ta del izpodbijane sodbe sploh ni obrazložen, sicer pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Navedbe revidentov 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizije prva in druga toženka, tretja toženka ter četrta, šesti, sedmi, osma in deveti toženec - kar pomeni, da je pravnomočni del odločitve izpodbijan s tremi revizijami. Revidenti se v njihovih revizijah sklicujejo na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane in predlagajo obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi dve toženki in tretja toženka), oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (četrta, šesta, sedma, osma in deveta tožena stranka). Spričo obširnosti revizijskih navedb bo njihova vsebina v obsegu, relevantnem za odločanje v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, povzeta v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

Odgovor nasprotne stranke 5. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07-UPB in št. 45/08) so bili izvodi revizij poslani tožeči stranki, ki je odgovorila na reviziji prvih dveh toženk in tretje toženke, v (ločenih) odgovorih pa predlagala zavrnitev revizij.

6. Izvode revizij je sodišče prve stopnje poslalo skupaj s prepisi odločb sodišč prve in druge stopnje Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizije niso utemeljene.

O reviziji prve in druge toženke 8. Revizija prvih dveh toženk je sicer obširna, vendar pretežni del njunih navedb ne terja nekega vsebinsko poglobljenega odgovora. Razlogov za to je več, prevladujoč med njimi pa je pogojen že s samo naravo kar po sklopih nanizanih in ponavljajočih se pavšalnih in vsebinsko izvotljenih očitkov, ki ne presegajo ravni izražanja nezadovoljstva revidentk z izpodbijano odločitvijo in ki jim slednji namenjata po obsegu znaten del revizije (zgolj v ilustracijo na primer o tem, da "... na njuni strani dejansko ni podanega nikakršnega razloga, ki bi objektivno in dejansko utemeljeval dejansko zavrnitev njune pritožbe ...", o njunem razočaranju in prizadetosti, o očitnem in neprimernem favoriziranju tožnikov, o povsem očitni nesprejemljivosti sodbe sodišča druge stopnje, ki "sprejema povsem nesprejemljive navedbe tožečih strank..., zanemarja v celoti izkazane pritožbene trditve prvo in drugo tožene ..., zadevo grobo poenostavlja ..., deluje z nepotrebno pristranskostjo ..., toženkama povzroča "veliko krivico in še večjo škodo" itd., itd.).

9. V zvezi z revizijskimi očitki sodišču druge stopnje, da je "povsem nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ...", da ni "dejansko izvajalo, tehtalo in vrednotilo vsak izveden dokaz posebej ter nato vse skupaj ..." in podobno, zadošča napotitev revidentk na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. To pomeni, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni predviden formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe zunaj meja v reviziji po vrsti in vsebini obrazloženo opredeljenih postopkovnih kršitev. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve v reviziji ter povzetki zakonske definicije posamezne postopkovne kršitve (v konkretnem primeru iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

11. Glede na okvir preizkusa v postopku z revizijo, začrtan s prej naštetimi določbami ZPP, ne terjajo odgovora tudi tiste revizijske trditve, ki so le prepis navedb prvih dveh toženk iz njune pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (torej vsebinsko skladne z njimi in v reviziji samo ponovljene) in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. To velja za - očitek o nepravilni označbi naziva prve tožene in šeste tožene stranke (glej obrazložitev na 11. strani odločbe sodišča druge stopnje), - stališče revidentk o nemožnosti izpolnitve in izvršitve sodbe glede obveznosti izročitve nepremičnine v posest tožnikoma, ker da jima je bila že zdavnaj izročena na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 3. 2000 (ta sklep je le začasna odredba, sicer pa z njo revidentki nista bili zavezani k izročitvi nepremičnine tožeči stranki, temveč jima je bila odrejena le prepoved razpolaganja z nepremičnino tožeče stranke), - očitek o "nesklepčnosti" glede izreka prvostopenjske sodbe pod točkami 2. do 8. spričo izostanka konkretizirane opredelitve med prvima dvema toženkama in preostalimi toženci posamično sklenjenih kupoprodajnih pogodb (glej obrazložitev na koncu 11. strani odločbe sodišča druge stopnje), - očitek o neupoštevanju učinkov 18. 10. 1999 sklenjene kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere sta revidentki po njunem mnenju postali dejanski lastnici in posestnici nepremičnine (sklenitev kupoprodajne pogodbe ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, sintagma "dejanskega lastništva" pa je zakonodaji tuja), - nerazumljiv očitek revidentk tožeči stranki in sodišču o nastavljanju nekih "pasti", ki naj bi prvima dvema toženkama preprečevale izpolnitev obveznosti plačila kupnine (glej obrazložitev na 8. strani odločbe sodišča druge stopnje), - očitek revidentk sodiščema obeh stopenj, da sta obšli trditve v smeri uveljavljanja ničnosti pogodbe z dne 18. 10. 1999 (tudi tu gre za avtomatizem ponovitve iz pritožbe povzetih navedb v reviziji, čeprav je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev o tem delu zahtevka iz nasprotne tožbe razveljavilo), - grajo ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o času, ko je obveznost plačila kupnine prvih dveh toženk zapadla (glej obrazložitev na 8. in 9. strani odločbe sodišča druge stopnje) - očitek sodiščema o spregledu "notorno izkazanega dejstva", da med prvima dvema toženkama in preostalimi toženci posamično sklenjene pogodbe o prodaji stanovanj niso neveljavne (glede na že pravnomočno zavrnitev zahtevka tožeče stranke v delu za ugotovitev ničnosti teh pogodb je ta očitek nerazumljiv, podobno pa velja za iz tega izpeljano sklepanje revidentk o "dejanskem lastništvu" tretje- do devete tožene stranke od nelastnika kupljenih stanovanj), - grajo odločitve o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe v delu za znižanje kupnine (glej obrazložitev pod točko d na 18. strani sodbe sodišča prve stopnje in v zadnjem odstavku na 10. strani odločbe sodišča druge stopnje), in - očitek, da sodišči prve in druge stopnje niti z besedo ne omenjata mnenja izvedenca P. O., ki je ugotovil razliko v vrednosti sporne nepremičnine pred gradbenimi posegi revidentk in po končani gradnji (v tem delu je bila odločitev o podrednem zahtevku iz nasprotne tožbe za plačilo 441.195,57 EUR s pripadki v celoti razveljavljena).

12. Ker se po obrazloženem glede revizije prvih dveh toženk izkaže, da v njej uveljavljani revizijski razlogi bodisi niso upoštevni kot taki bodisi niso podani, in ker velja slednje tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba njuno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

O reviziji tretje toženke 13. Osrednja misel, ki preveva 14 strani obsegajočo revizijo tretje toženke, je oprta na tezo o veljavnosti pravnega naslova za pridobitev njene lastninske pravice na stanovanju št. 1 - garsonjeri v prvem nadstropju sporne zgradbe, ki je po mnenju revidentke ovira za uspeh tožeče stranke z zahtevkom za njeno izselitev spričo umanjkanja odločitve o pravni usodi (morebitni neveljavnosti) temelja za njeno bivanje oziroma posest kupljene garsonjere v izreku pravnomočne sodbe. Pri tem se sklicuje na obstoj pooblastila tožeče stranke prvima dvema toženkama za prodajo stanovanj - tudi garsonjere tretji toženki, kar pomeni, da ji je bila garsonjera prodana s soglasjem tožeče stranke in da je torej obstajala pogodba tudi med tožečo stranko in tretjo toženko o tem, da slednja postane lastnica garsonjere. Iz grajanega pristopa sodišč prve in druge stopnje ob odločanju o zoper tretjo toženko naperjenem zahtevku tožnikov, ki ni skladen s pravkar povzetim njenim naziranjem, so izpeljani tudi vsi ostali očitki revidentke, ki jih ponuja kot revizijske razloge v vseh zakonsko predvidenih modalitetah - vključno z očitkom kršitve njenih ustavnih pravic.

14. Prvi dve toženki kot prodajalki stanovanja (garsonjere) tretji toženki sta se v prodajni pogodbi z dne 2. 12. 1999 izrecno deklarirali kot solastnici vsaka do polovice in sta v tem svojstvu s tretjo toženko tudi sklenili prodajno pogodbo (torej v svojem imenu in za svoj račun, ne pa morda v imenu pravnega prednika tožnikov kot njegovi zastopnici). Zato nikakor ne more biti v prid revidentki njeno sklicevanje na pooblastilo pravnega prednika tožnikov prvima dvema toženkama, da v njegovem imenu pridobivata in urejata vse potrebno za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja za legalizacijo objekta, za izvedbo nujnih vzdrževalnih in drugih del na stavbi ter za "sklepanje pogodbe o rezervaciji in za sprejemanje rezervacije oziroma kupnine za njegov račun" (B 14), temveč ravno nasprotno, saj to pooblastilo izključuje sleherni dvom o lastništvu predmeta med prvima dvema toženkama in tretjo toženko sklenjene prodajne pogodbe. Še manj je opore v tem pooblastilu za sklep, da je bila garsonjera prodana tretji toženki s soglasjem pravnega prednika tožnikov in da je (po interpretaciji revidentke) torej obstajala pogodba tudi med pravnim prednikom tožnikov in tretjo toženko o tem, da slednja postane lastnica garsonjere (smiselno spričo obstoja pravnega naslova za vknjižbo njene lastninske pravice). Pravni prednik tožnikov ni po pogodbi z dne 18. 10. 1999 soglašal z zemljiškoknjižnim prenosom lastništva niti v razmerju do prvih dveh toženk kot njegovih (edinih) pogodbenih partneric vse dotlej, dokler slednji ne izpolnita v celoti njune pogodbene obveznosti (plačata celotne dogovorjene kupnine) - in kar se ni nikoli zgodilo; zato ni nikakršne podlage za sklepanje na njegovo soglasje oziroma strinjanje s prenosom lastništva na tretjo toženko, s katero ni bil v nobenem pogodbenem razmerju. O vsem tem se je po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) tretja toženka imela možnost seznaniti in ob minimalni skrbnosti ugotoviti, da s pogodbo z dne 2. 12. 1999 kupuje garsonjero od nelastnikov. Ta pogodba, sklenjena med prvima dvema toženkama in tretjo toženko, zaradi tega po pravilnem stališču sodišč prve in druge stopnje seveda ni nična, vendar ne more v ničemer zavezovati lastnika ali kakorkoli pravno upoštevno učinkovati nasproti njemu, ki ni bil pogodbena stranka, in mu s tem preprečevati uveljavitev njegovih lastninskopravnih upravičenj (zahtevati izselitev tretje toženke iz njegovega stanovanja). Vse to je bilo tretji toženki celovito in pravilno pojasnjeno že v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje (v razlogih sodbe sodišča prve stopnje pa zunaj okvira v tej pravdi postavljenih zahtevkov obdelano celo tudi obligacijskopravno varstvo, ki ga ima po naziranju sodišča prve stopnje na razpolago kupec v razmerju do prodajalca tuje stvari kot pogodbene stranke in ki presega meje za ta postopek z revizijo zakonsko predvidenega preizkusa).

15. Nerazumljivo zavzemanje tretje toženke v njeni reviziji za razlago, da je "v najslabšem primeru" pridobila solastnino na celotni stavbi (po njenem mnenju kot kaže "na podlagi povečanja vrednosti predmetne večstanovanjske stavbe"), pa ne terja poglobljenega razmisleka, saj plačila kupnine prodajalcema tuje stvari zanesljivo ni mogoče šteti za prispevek k povečanju vrednosti nepremičnine v lasti tretjega. Enako velja glede iz pravkar povzetega stališča revidentke izpeljano njeno nadaljnje sklepanje, da se zato pravnoposlovna razmerja med prvo in drugo toženko ter pravnim prednikom tožnikov nje "ne tičejo in zaradi tega tudi ne sme trpeti kvarnih posledic". Pripomniti kaže kvečjemu, da so nastopile kvarne posledice za tretjo toženko prav zaradi njenega naziranja, po katerem se je naj ne bi tikala pravnoposlovna razmerja med prvo in drugo toženko ter pravnim prednikom tožnikov; če bi slednjim pravočasno posvetila potrebno pozornost, bi se kvarnim posledicam izognila.

16. V gornji obrazložitvi so implicirani že tudi odgovori na preostale revizijske očitke tretje toženke, ki so se spričo materialnopravno pravilnega pristopa sodišč prve in druge stopnje izkazali za neutemeljene (na primer o neustreznem in pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu postopka na prvi stopnji in s tem povezano izdajo "sodbe presenečenja" - pri čemer zatrjevane kršitve določbe 285. člena ZPP v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni uveljavljala in je tudi že zato ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona, ter o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kot posledici zmotne uporabe materialnega prava), ali pa so uveljavljani v tolikšni meri neartikulirano, da jim z razlago vsebine revizijskih navedb ni mogoče pripisati pomena, ki jim ga s pravno kvalifikacijo očitka pripisuje revidentka (na primer o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in kar v celoti velja tudi za vse v reviziji nanizane kršitve ustavnih pravic revidentke.

17. Po obrazloženem je bilo treba na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti tudi revizijo tretje toženke.

O reviziji četrte in šeste do devete tožene stranke 18. Tudi za te revidente velja, da njihov zgolj povzetek zakonske definicije postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ne zadošča za obrazloženost tega revizijskega razloga in s tem tudi ne za njegovo uspešno uveljavitev.

19. Očitki teh revidentov, da sodišče med prvima dvema toženkama in preostalimi toženci posamično sklenjenih pogodb o prodaji stanovanj ni razglasilo za neveljavne in da so te zato še vedno pravni naslov za njihovo prebivanje v kupljenih stanovanjih ter o nezadostni identifikaciji teh pogodb v izreku pravnomočne sodbe so identični z očitki, na katere je bilo v dosedanji obrazložitvi te sodbe že odgovorjeno v okviru razlogov za zavrnitev revizij prvih dveh toženk in tretje toženke. Zato ponavljanje ni potrebno.

20. Pritrditi je treba navedbam teh revidentov, da je ostalo v postopku na prvi stopnji še odprto za odločanje med drugim tudi o podrednem zahtevku iz nasprotne tožbe za ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) dne 18. 10. 1999 sklenjene pogodbe, ki je spričo pravnomočnosti odločitve o zahtevku iz tožbe sicer že razvezana oziroma razdrta. Ne s procesnopravnega niti z materialnopravnega vidika tak položaj resda ni ravno običajen. Vendar je pomembno, da učinki morebitne ugotovitve ničnosti te pogodbe ne bi v ničemer posegali v pravnomočne dele odločitve v tej pravdi, ki so posledica učinkov razdrte pogodbe v razmerju do teh revidentov, katerih pravni položaj ni v ničemer odvisen od tega vprašanja.

21. Po obrazloženem je bilo treba torej tudi revizijo teh revidentov zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožencev, ki z revizijami niso uspeli) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnikov v zvezi z njunima odgovoroma na reviziji prvih dveh toženk ter tretje toženke, ki jih spričo vsebine teh revizij ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).