Jedro

Tožniku je bila s strani tožene stranke individualna pogodba o zaposlitvi z aneksi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“ odpovedana, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ pa je sprejel in podpisal. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi je sicer res prenehala veljati prejšnja (individualna) pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, kljub temu pa je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 90. člena ZDR obdržal pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem.

Tožena stranka je tožniku odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja trženja iz neutemeljenega razloga. Potek štiriletnega mandata, določenega za vodilnega delavca, na delovnem mestu „direktor sektorja za trženje“, ob dejstvu, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Kadar se ugotovi, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo utemeljenega razloga, delavec pa je sprejel novo pogodbo o zaposlitvi, je zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca oškodovan oz. prikrajšan pri plači, to škodo pa mu je delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava v skladu s 184. členom ZDR. Skladno z načelom popolne odškodnine po 169. členu OZ sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. V takšnem primeru ni nobene pravne podlage za smiselno uporabo 118. člen ZDR, ki določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kadar nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, in daje delavcu pravico do priznanja delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter do ustrezne denarne odškodnine v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ter se izpodbijana sodba delno razveljavi v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. točki izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožeči stranki odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja za trženje, sklenjeno 24. 6. 2005, s pripadajočimi aneksi (1. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini razlike v plači in bonitet v skupnem znesku 86.037,90 EUR bruto, od tega odvesti pripadajoče davke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, izračunane iz bruto mesečnih zneskov, ki so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, za obdobje od maja 2009 do vključno oktobra 2010 (2. točka izreka sodbe); - zavrnilo zahtevek za odškodnino v višini 49.3276,90 EUR bruto in višji obrestni zahtevek (3. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.704,96 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del navedene sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z določitvijo višine odškodnine. Analogna uporaba 118. člena ZDR je sicer pravilna oz. ustrezna, vendar bi sodišče prve stopnje moralo navedeno analogijo pravilno in dosledno uporabiti. Ravnalo pa je napačno, ker je analogno uporabilo samo pravni temelj glede odškodnine (v višini največ 18 mesečnih plač) po tej določbi, v celoti pa spregledalo prvi temelj navedene določbe (odškodnina za plače in druge pravice iz naslova delovnega razmerja v obdobju od dneva prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti razlike tožnikovih plač za obdobje od 1. 6. 2009 do 5. 4. 2011 in tožniku poleg te odškodnine prisoditi tudi odškodnino namesto reintegracije na delovno mesto po prejšnji pogodbi o zaposlitvi v višini do 18 (razlik) plač.

Tudi če bi držal zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi upravičen do plače, ki je nižja zgolj za 4.382,11 EUR in ne za 5.140,20 EUR, kot uveljavlja tožnik, bi moralo ugoditi celotnemu tožnikovemu zahtevku, saj je tožnik postavil svoj denarni zahtevek mnogo nižje od običajne sodne prakse. Pri tem ni relevantno, iz katerega dela zmanjšanih pravic (zaradi nižje plače, nižje božičnice oz. nižjih drugih prejemkov iz delovnega razmerja) je tožnik zahteval odškodnino. Tožnik bi bil upravičen zahtevati razliko plač za obdobje od 1. 6. 2009 do 5. 4. 2011 in poleg tega tudi odškodnino namesto reintegracije v višini do 18 plač. Da je bilo sodišče prve stopnje pri uporabi 118. člena ZDR nedosledno, je razvidno tudi iz dejstva, da je tožniku prisodilo 18 razlik plač, čeprav je od nezakonite odpovedi do sodbe preteklo več kot 22 mesecev, hkrati pa mu je od posameznih razlik priznalo zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov. Prvostopenjsko sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj odškodnine ni določilo na podlagi kumulativne uporabe obeh temeljev iz 118. člena ZDR. Izrek sodbe je v direktnem nasprotju z najpomembnejšimi zaključki iz obrazložitve sodbe, zavrnilni del ni oprt na ustrezna odločilna dejstva, zato ga ni mogoče preizkusiti. Iz argumentacije sodišča prve stopnje celo izhaja, da bi tožniku šla še višja odškodnina, kot mu jo je prisodilo, vendar mu tega ni moglo prisoditi, ker je štelo, da je zaradi analogne uporabe 118. člena ZDR omejeno z limitom 18 razlik plač. Tudi iz tega sledi, da je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači in ostalih pravicah zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podrejeno tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da naj bi razlika v tožnikovi mesečni plači znašala 4.382,11 EUR in ne 5.140,20 EUR, kot navaja tožnik. Povprečna bruto plača za obdobje december 2008 do maj 2009 je najmanj …. EUR, pri čemer ni bilo upoštevano posebno izplačilo z dne 24. 12. 2008, čeprav tudi to predstavlja tožnikove prihodke iz naslova pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju decembrskega izplačila bi povprečna bruto plača znašala ... EUR bruto. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je povprečna plača v tem obdobju znašala …. EUR, je dejansko stanje zmotno ugotovilo, hkrati pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj so ugotovitve o odločujočih dejstvih v nasprotju z listinskimi dokazi – plačilnimi listami. Sodišče pa tudi ni utemeljilo, zakaj naj bi povprečna plača znašala zgolj ... EUR, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlika povprečne plače je za najmanj 383,33 EUR višja kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje glede omejitve 18 razlik plač, bi znašala pripadajoča odškodnina najmanj 4.599,96 EUR več od prisojene, ob upoštevanju izrednega nakazila z dne 24. 12. 2008 pa bi bila odškodnina že iz naslova višje razlike za 29.918,88 EUR višja. Ker še ni dokončno oblikovane sodne prakse, se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene stroške – nekatera višja sodišča v civilnih zadevah stranki priznajo nagrado za vsak narok, torej tudi nagrado za narok v primeru ponovljenega postopka.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je bilo v predmetnem delovnem sporu že enkrat razsojeno. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni zahtevek in zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 prvostopenjsko odločbo razveljavilo le v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je odločitev o podrednem zahtevku preuranjena, ker bi moralo sodišče izvesti dokaze v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, česar ni storilo, ker je štelo, da do odpovedi sploh ni prišlo. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje brez izvajanja dodatnih dokazov popolnoma spremenilo svoje stališče in presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do redne odpovedi, ter da je odpovedni razlog neutemeljen. Tako stališče sodišča je po mnenju pritožbe popolnoma napačno, saj pogodba o zaposlitvi sploh ni bila odpovedana. Tožena stranka je tožniku 10 dni pred iztekom mandata direktorja sektorja za trženje le ponudila novo zaposlitev, ki jo je tožnik sprejel. Ravnala je v skladu z določbo 3. odstavka 2. člena pogodbe, po kateri se tožnik po preteku dobe, za katero je na to delovno mesto imenovan, ali v primeru predčasne razrešitve, če mu hkrati ne preneha delovno razmerje, razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju, delovnim izkušnjam in zmožnostim, kar je tožena stranka tudi upoštevala. Tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005, ker za to ni bilo nobene potrebe, saj bi pogodba z iztekom časa, to je 31. 5. 2009 prenehala sama po sebi. Šele v primeru, da tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ne bi sprejel, bi bila tožena stranka primorana začeti postopek redne odpovedi. V spornem dopisu je jasno navedeno, da gre le za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je redna odpoved pogodbe omenjena le kot možnost za primer, da ponujena pogodba ne bo sklenjena. V tem smislu je treba upoštevati celotno vsebino dopisa. Tudi dejstvo, da tožena stranka v spornem dokumentu omenja smiselno uporabo členov ZDR, ki urejajo redno odpoved, ne pomeni, da se lahko šteje kot odpoved. V kolikor bi šlo za redno odpoved, bi tožena stranka o tem predhodno obvestila, vendar tega ni storila, kar je dodaten dokaz, da dejansko ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaposlitev na delovnem mestu direktor sektorja za trženje je že po Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke vezana na mandat, ki ga vsakokrat določi uprava tožene stranke. Gre za netipsko pogodbo, namenjeno ureditvi posebnosti delovnopravnega položaja, ki se sklepa z direktorji in vrhunskimi strokovnjaki, praviloma z ugodnejšimi pravicami, kot veljajo za običajno delovno razmerje. Tožena stranka poteka mandata v konkretnem primeru ni obravnavala kot odpovedni razlog, saj to, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik ponujeno zaposlitev sprejel, sploh ni bilo potrebno. Na navedeno ne vpliva niti naziranje naslovnega in drugostopenjskega sodišča, da delodajalec, ki je z delavcem sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ne more z istim delavcem sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za odločitev v predmetni zadevi je povsem irelevantno, ali je potek mandata sam po sebi zadosten razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali ne ter ali je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved. Ker do odpovedi ni prišlo, tožnik nima podlage niti za izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga niti za odškodninski zahtevek. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 veljajo splošne določbe ZDR o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar nato napačno zaključi, da to pomeni, da bi lahko prenehala le z odpovedjo, saj to ni res. Obstaja mnogo drugih načinov prenehanja, vsekakor pa pogodba o zaposlitvi preneha veljati, če delodajalec in delavec skleneta novo pogodbo o zaposlitvi. V vsakem primeru je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 prenehala veljati z dnem, ko je tožnik podpisal novo pogodbo.

Tožena stranka iz previdnosti opozarja tudi na določila 8. poglavja ZDR, ki ga je sodišče povsem spregledalo, v njem pa je jasno in nedvoumno urejena možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi brez predhodne odpovedi, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Tožena stranka je tožniku v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (po 1. odstavku 47. člena ZDR), mu za odločitev dala rok 15 dni, kar je bistveno več, kot zahteva ZDR, tožnik je ponudbo sprejel, pogodbo podpisal, s čimer je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 prenehala, ne glede na to, za kakšen čas naj bi bila sklenjena.

Iz previdnosti pa tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine v višini 18 – kratnika razlik v plači ob upoštevanju bonitet, ki je absolutno pretirana. Sodišče je pri izračunu izhajalo z napačnih predpostavk. Razliko v plači in bonitetah je izračunalo ob upoštevanju pravic, določenih v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005, čeprav tožnik v nobenem primeru po 31. 5. 2009 ne bi prejemal plače in ne bi užival bonitet, ki so določene v tej pogodbi, ker bi ta pogodba z iztekom časa sama po sebi prenehala. Tožnik odškodninskega zahtevka sploh ni ustrezno utemeljil, škode ni izkazal niti ni predložil nobenih dokazov. Sodišče pa je nato posamezne postavke odškodnine odmerilo kar „na približno“, čeprav bi moralo zahtevek zaradi nesklepčnosti celo zavreči. Glede odškodnine iz naslova bonitete za uporabo službenega vozila sodišče ni upoštevalo, da ima tožnik tudi po obstoječi pogodbi za „svetovalca uprave“ pravico do uporabe službenega vozila v službene in zasebne namene, zato do kakršnekoli odškodnine iz tega naslova ne more biti upravičen, saj do prikrajšanja ni prišlo. Od sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi dalje je tožnik prejemal znesek iz naslova stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih prej ni prejemal in bi za ta znesek bilo potrebno znižati prisojeno odškodnino.

V zvezi z odškodnino iz naslova ostalih bonitet (razlika v božičnici, preventivni zdravstveni pregled) sodišče ni upoštevalo, da ne moreta biti predmet odškodnine, ker sta boniteti vezani na funkcijo in delavcu pripadata zaradi fizičnih in psihičnih naporov ter zahtevnosti in stresnosti dela, ki se opravlja na funkciji direktorja sektorja za trženje. Tožnik je zadnji pregled opravil 4. 9. 2008 in bi bil do ponovnega pregleda (v ZD ... in ne več pri A – varčevalni ukrep izredne uprave z dne 11. 5. 2010) upravičen šele po 3. 9. 2011. Tožnik tudi pri božičnicah ni bil prikrajšan. Božičnica se za vse delavce obračunava na enak način – del iz naslova prisotnosti in del iz naslova ocene nadrejenega. Glede odločitve o stroških postopka pa tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče, ker gre za denarni zahtevek, upoštevati splošna določila ZPP in dejstvo, da tožnik s svojim odškodninskim zahtevkom ni v celoti uspel. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da so navedbe tožene stranke, da sploh ni šlo za odpoved, ampak zgolj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, in da bi bila tožena stranka šele v primeru, če tožnik ponujene pogodbe ne bi sprejel, primorana začeti postopek redne odpovedi, neresnične in protispisne in prestavljajo poskus zavajanja sodišča druge stopnje. Tako iz obvestila tožene stranke z dne 19. 5. 2009 kot iz ponudbe nove pogodbe … z dne 21. 5. 2009 popolnoma jasno in nedvoumno izhaja, da gre tako po vsebini kot tudi po citirani pravni podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, z vsemi posledicami, ki iz navedenega pravnega instituta za delavca izhajajo. Zato je težko razumljivo, da tožena stranka želi prikazati, kot da ni šlo za odpoved, temveč za predlog delodajalca za sporazumno razvezo veljavne pogodbe in za sporazumno sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če bi to držalo, ni logično, da so v ponudbi navedene vse posledice, značilne za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Sprejem stališča, za katerega se zavzema tožena stranka, bi bil za delavca izredno nevaren. Delavec se ne bi mogel pravočasno poslužiti pravnega varstva, hkrati pa bi bil izpostavljen izjemni arbitrarnosti delodajalca, saj nikoli ne bi vedel, ali mu je odpoved podana ali ne. Delodajalec bi lahko v vsakem primeru svojo odločitev za nazaj interpretiral na način, ki bi mu ustrezal. Če delavec ponujene pogodbe ne bi sprejel, bi zavzel stališče, da je bila pogodba odpovedana, če pa bi jo sprejel, bi štel, da je šlo za sporazumno razvezo in sklenitev nove pogodbe, zaradi česar delavec ni upravičen do odškodnine zaradi neutemeljenega odpovednega razloga. Zakon daje delavcu pravico, da kljub sprejemu ponujene pogodbe uveljavlja sodno varstvo zaradi neutemeljenega odpovednega razloga. V obravnavani zadevi je odpovedni razlog neutemeljen oziroma nezakonit. Tožena stranka utemeljenosti oz. zakonitosti odpovednega razloga sploh ni dokazovala, zato bi sodišče že na podlagi pravil o dokaznem bremenu lahko odločilo, da je tožnikov zahtevek po temelju upravičen. Zmotno je tudi stališče, da naj bi pogodba po zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 z dnem 31. 5. 2009 sama po sebi prenehala – po tej logiki toženi stranki te pogodbe sploh ne bi bilo potrebno odpovedovati, čeprav v pritožbi zatrjuje, da bi tožniku pogodbo redno odpovedala, če ne bi akceptiral nove pogodbe. Tožnik je predložil dokaze za svoj odškodninski zahtevek, ki ga je ustrezno utemeljil. Boniteta glede uporabe službenega avtomobila v zasebne namene je dodatna nedenarna korist in ni vezana na uporabo službenega avtomobila na službeni poti in na relaciji dom – služba – dom, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede zmanjšanja bonitete božičnice po novi pogodbi in ukinitve bonitete managerskega zdravniškega pregleda. Glede teh pritožbenih navedb je tožena stranka prekludirana, saj jih podaja šele v pritožbi, čeprav bi to morala storiti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Ugodeni del zahtevka je bistveno prenizek, ne pa previsok.

Dne 24. 8. 2011 je tožeča stranka podala tudi dopolnitev pritožbe in dopolnitev odgovora na pritožbo, v katerem je obvestila sodišče, da ji je tožena stranka dne 22. 6. 2011 (takoj po izteku roka za odgovor na pritožbo) vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nato pa dne 12. 7. 2011 še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2009 iz poslovnih razlogov, navedene listine pa vlaga v spis skupaj z navedeno pisno vlogo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in pojasnjuje, da so stališča tožnika povsem zgrešena. Primarno se tožena stranka ne strinja z analogno uporabo 118. člena ZDR, ki je predviden za primer, ko delavcu delovno razmerje preneha na podlagi odločitve sodišča, ker nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, kar je odmena za reintegracijo. Gre za primere, ko delavec brez svoje volje ali krivde postane brezposeln in tudi ne pridobi pravic, ki bi mu šle v primeru redne odpovedi. V tožnikovem primeru pa delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še vedno traja. Novo pogodbo o zaposlitvi je podpisal prostovoljno, zaposlitev je v celoti ustrezna glede zahtevnosti, plače in ostalih pravic, zato tožniku kakršnakoli odškodnina sploh ne pripada. Tožnik po 31. 5. 2009 na noben način ne bi prejemal plače in ne bi užival bonitet po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005, saj bi ta pogodba z iztekom časa prenehala. Boniteti glede božičnice in preventivnih zdravstvenih pregledov sta vezani na funkcijo. Tožnik s svojimi stališči glede uporabe 118. člena ZDR želi doseči, da bi mu bila zatrjevana škoda povrnjena kar dvakrat, kar je nesprejemljivo. Škoda, ki naj bi jo utrpel tožnik iz naslova nižje plače, ni niti takšna, kakršno je izračunalo sodišče, pač pa manjša. Variabilnega dela (delovne uspešnosti) sodišče v razliki sploh ne bi smelo upoštevati, ker je delavec do njega upravičen zgolj na podlagi osebne ocene, ki jo določi uprava in je odvisen od kriterijev iz kolektivne pogodbe. Tako visoke odškodnine, kot jo zahteva tožnik, se v sodni praksi praktično ne prisojajo, saj gre za takšno vsoto denarja, ki jo povprečni slovenski delavec ne zasluži niti v več letih napornega dela. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa tožena stranka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 56/2011. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le delno.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo s sodbo opr. št. I Pd 874/2009 z dne 15. 4. 2010 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, z dne 24. 6. 2005, sklenjeni za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, - razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 5. 6. 2009 za delovno mesto „svetovalec uprave“; ugotovitev, da imata stranki tega delovnega spora za nedoločen čas sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“; poziv nazaj na delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ in zagotovitev vseh pravic v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 in pripadajočimi aneksi; - vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 6. 2009 v skladu z določili individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 in aneksi za delovno mesto “direktor sektorja za trženje“, obračun in izplačilo razlike bruto plače med plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 in plačo v višini, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005, ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vpis ustrezne zavarovalne osnove v evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj ter priznanje vseh ostalih pravic iz naslova delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila (primarni zahtevek – točka I/1-5 izreka); - ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožeči stranki razvezala individualno pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi št. 1, 2, 3 in 4, za opravljanje del na delovnem mestu „direktor sektorja za trženje“; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku od 1. 6. 2009 dalje obračunati in plačati odškodnino zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v višini razlik v plačah in odškodnino za ostale pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 z aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ in plačami oz. nivojem ostalih pravic, določenih v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 za delovno mesto „svetovalec uprave“, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (podredni zahtevek – točka I/1-2 izreka sodbe in sklepa).

Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev „Ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in opozorila o posledicah v primeru zavrnitve“ z dne 21. 5. 2009 (II. točka izreka sodbe in sklepa), tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki (III. točka izreka sodbe in sklepa).

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 delno ugodilo pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo in sklep. Izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje je delno razveljavilo v I. točki izreka glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku in v III. točki izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v nerazveljavljenem delu pa je izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 (s katero je bila potrjena odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, poziv nazaj na to delovno mesto ter reparacijo) je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012 zavrnilo. V navedeni sodbi je med drugim navedlo, da tožnik v reviziji ne nasprotuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje, ki temelji na dokaznem zaključku, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, zaradi česar se revizijsko sodišče niti ni moglo spuščati v presojo pravilnosti take odločitve (ki je drugačna kot presoja sodišča prve stopnje). V obrazložitvi navedene sodbe pa je VS RS tudi navedlo, da se revizijske navedbe, kolikor gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik podpisal, nanašajo le na nestrinjanje tožnika s presojo, da ima delavec v takem primeru na podlagi 3. odstavka 90. člena ZDR le omejeno sodno varstvo. Ugotovilo je, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS glede navedenega pravnega vprašanja enotna in jasna in pri tem izpostavilo, da je obseg sodnega varstva v primeru sprejema ponudbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas po 3. odstavku 90. člena ZDR omejen na izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga in da nova pogodba o zaposlitvi ni sklenjena z razveznim pogojem. Morebitna ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga pa, kot prav tako izhaja iz obrazložitve navedene sodbe VS RS, ne pomeni, da je odpadla podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in da bi bila zaradi tega pogodba nična, delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, pa ima na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga le odškodninske zahtevke.

V ponovnem postopku je v okviru razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 prvostopenjsko sodišče obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu in izdalo sodbo z odločitvijo o podrednem zahtevku, ki je navedena uvodoma.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavljata obe pritožbi z navedbami, da se sodišče do nekaterih bistvenih vprašanj v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti. S temi pritožbenimi navedbami se v obeh pritožbah v bistvu uveljavljajo drugi pritožbeni razlogi, oziroma izraža nestrinjanje z dokazno oceno oz. pravno presojo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke glede utemeljenosti odpovednega razloga: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 1. 6. 2005 s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, ki v 1. členu določa, da je bil tožnik na tem delovnem mestu zaposlen že v času od 1. 6. 2003 do 31. 5. 2005 na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 23. 4. 2003, pogodba pa je sklenjena za naslednje štiriletno obdobje. V 2. členu pogodbe je določeno, da ima direktor sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da direktor in tožena stranka sklepata individualno pogodbo za delovno mesto direktor sektorja za trženje za obdobje štirih let, od 1. 6. 2005 do 31. 5. 2009, ter da se direktor po preteku dobe, za katero je imenovan, ali v primeru predčasne razrešitve, v kolikor mu hkrati ne preneha delovno razmerje, razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju, delovnim izkušnjam in zmožnostim. K pogodbi o zaposlitvi so bili sklenjeni trije aneksi (B 2, B 4, B 5).

Tožena stranka je z dopisom z dne 19. 5. 2009 obvestila tožnika, da se dne 31. 5. 2009 izteče obdobje, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja za trženje in da mu bo v kratkem posredovala ponudbo za zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Dne 21. 5. 2009 je tožena stranka tožniku z dopisom posredovala ponudbo za sklenitev nove individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave z opozorilom o posledicah zavrnitve ponudbe, in sicer da mu bo delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo. Z dopisom z dne 5. 6. 2009 je tožnik toženi stranki vrnil podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“.

Stališče pritožbe tožene stranke, da v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi tožniku sploh ni bila odpovedana, ker je sprejel ponujeno delovno mesto po prenehanju mandata na vodilnem delovnem mestu „direktorja sektorja za trženje“ in da zato sploh ni mogoče ugotavljati utemeljenosti odpovednega razloga niti uveljavljati odškodninskega zahtevka, je zmotno.

V zvezi z navedenim vprašanjem, ki ga kot spornega ponovno odpira tožena stranka v pritožbi, je pritožbeno sodišče že v uvodoma navedenem razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče, da je v obravnavanem primeru šlo za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi. To izhaja iz ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave in opozorila o posledicah zavrnitve le-te z dne 21. 5. 2009, v kateri je navedeno, da iztek mandata oz. obdobja, za katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, ob obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas „ob smiselni uporabi 88. člena ZDR predstavlja zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“ ter da je tožena stranka, upoštevajoč 3. odstavek 90. člena ZDR in določbe 2. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, tožniku ponudila zaposlitev na delovnem mestu „svetovalec uprave“ ter ga obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo po preteku 45 dnevnega odpovednega roka, „ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega dopisa“, v kolikor ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne bo sprejel v danem (15-dnevnem) roku. Ponudba z dne 21. 5. 2009 vsebuje tudi opozorilo, da v skladu s 5. točko 1. odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/1991, 107/2006, 5/2007 in naslednji - ZZZPB) v primeru zavrnitve ponudbe tožnik ne bo imel pravice do denarnega nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje (po določbi 5. točke 1. odstavka 19. člena ZZZPB pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ker delavec ni sprejel predloga delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas).

Glede na vsebino ponudbe z dne 21. 5. 2009 ni nobenega dvoma, da je bila tožniku individualna pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 z aneksi redno odpovedana zaradi poteka mandata za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, tožena stranka pa je kot odpovedni razlog navedla poslovni razlog. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim vprašanjem, zlasti nesprejemljivo pa je stališče, da naj bi šlo le za ponudbo nove zaposlitve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po sporazumu strank v smislu 47. člena ZDR in da bi tožena stranka podala odpoved le, če tožeča stranka ponujene nove pogodbe in zaposlitve na ponujenem delovnem mestu „svetovalec uprave“ ne bi sprejela, ker pa je tožeča stranka ponujeno zaposlitev sprejela, odpoved niti ni bila potrebna. Vsebina listin, ki jih je izdala tožena stranka sama, zlasti ponudbe z dne 21. 5. 2009, čeprav v naslovu ni opredeljena kot odpoved, ampak kot ponudba nove pogodbe o zaposlitvi, namreč dokazuje ravno nasprotno. Tožena stranka bi nedvomno lahko postopala po določbi 47. člena ZDR, pa tega ni storila, ampak je tožniku podala redno odpoved iz poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče je v uvodoma citiranem razveljavitvenem sklepu že zavzelo in obrazložilo tudi stališče glede sklepanja pogodbe za (določen) čas trajanja mandata v okviru delovnega razmerja za nedoločen čas. Zato ponavljanje teh razlogov na tem mestu ni potrebno. Bistveno pri tem je le, da je bila s tožnikom sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno. Takšna pogodba pa preneha le na način, ki je določen v zakonu, to je na enega od načinov prenehanja, ki so določeni v 75. členu ZDR, med drugim tudi z redno ali izredno odpovedjo. Čeprav je v pogodbi določen mandat štirih let za delovno mesto direktorja sektorja za trženje, potek mandata sam po sebi ni odpovedni razlog, ker je pogodba o zaposlitvi sicer sklenjena za nedoločen čas, ki preneha z redno odpovedjo s strani delodajalca le iz razlogov, ki so taksativno navedeni v 1. odstavku 88. člena ZDR. Potek mandata je npr. za poslovodne osebe in prokuriste, pa tudi za vodilne delavce s pooblastili iz 5. alinee 52. člena ZDR, lahko sam po sebi razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 75. člena oz. 77. člena ZDR, če gre za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas, po določbi 5. alinee 52. člena ZDR (za vodilne delavce s posebnimi pooblastili je to dopustno šele po uveljavitvi novele ZDR iz leta 2007!). Za poslovodne osebe ali prokuriste velja tudi posebna ureditev pogodbe o zaposlitvi iz 72. člena ZDR, po katerem lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi ne glede na 2. odstavek 7. člena tega zakona drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tako da je tudi v teh primerih možno potek mandata ali odpoklic pred iztekom mandata določiti kot razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (brez upoštevanja določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz ZDR), vendar pa ta določba za vodilne delavce, torej tudi za tožnika, ne velja, ker vodilni delavci niso poslovodne osebe.

Tožniku je bila torej s strani tožene stranke individualna pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 z aneksi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“ odpovedana, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ pa je sprejel in podpisal. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi je sicer res prenehala veljati prejšnja (individualna) pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, kljub temu pa je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 90. člena ZDR obdržal pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč navedeno, zlasti pa vsebino ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi … z dne 21. 5. 2009, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožeči stranki odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja trženja, sklenjeno dne 24. 6. 2005, s pripadajočimi aneksi. Poteka štiriletnega mandata, določenega za vodilnega delavca, na delovnem mestu „direktor sektorja za trženje“, namreč ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, po katerem je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Poteka mandata vodilnega delavca pa samega po sebi tudi ni mogoče šteti za kakršenkoli drug zakonit odpovedni razlog po 1. odstavku 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti, krivdni razlog …). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti ker tožena stranka ob stališču, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni podala, utemeljenosti odpovednega razloga niti ni dokazovala (niti v ponovnem postopku na prvi stopnji po razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje). V ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi .... z dne 21. 5. 2009 je le pavšalno zatrjevala, da iztek štiriletnega mandata direktorja sektorja za trženje (smiselno) predstavlja poslovni razlog za redno odpoved, ki pa, kot je že navedeno, v obravnavanem primeru ni dokazan.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, v kolikor izpodbija odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbama tožeče in tožene stranke glede višine prisojene odškodnine: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga, ravnala protipravno, in da je tožnik zaradi te neutemeljene odpovedi utrpel materialno škodo v smislu manjše plače in izgube bonitet. Enako kot v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi mora delodajalec tudi v primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je delavec, ki je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, upravičen do odškodnine v višini razlike v plači po stari in novi pogodbi o zaposlitvi (čeprav je prva pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s podpisom nove). Podpis nove pogodbe o zaposlitvi (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga) namreč ne pomeni, da je delavec pristal tudi na oškodovanje zaradi nižje plače na novem delovnem mestu. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je pri odločanju o višini odškodnine upoštevalo prvo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvam tožene stranke, da tožnik do odškodnine do višine plače po prvi pogodbi ni upravičen, ker v nobenem primeru ne bi opravljal dela direktorja sektorja za trženje po izteku štiriletnega mandata (to je po 1. 6. 2009) in da zato do plače in bonitet za to delovno mesto ne bi bil upravičen. Ker tožena stranka s tožnikom ni sporazumno uredila njegovega statusa po izteku mandata (s sporazumno sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ali na drug način), bi bil tožnik, tudi če dela direktorja sektorja po izteku mandata dejansko ne bi več opravljal, ampak bi bil le v delovnem razmerju za nedoločen čas brez ustrezne pogodbe oz. „razporeditve“ na ustrezno delovno mesto, upravičen do (višje) plače po tej pogodbi. Individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“, po kateri je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, namreč v nobenem primeru ne bi „z iztekom časa, to je 31. 5. 2009, prenehala sama po sebi“, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi (saj ni bila sklenjena za določen čas!).

Tako tožnikova pritožba kot pritožba tožene stranke pa sta utemeljeni, v kolikor se nanašata na odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru ni nobene pravne podlage za smiselno uporabo 118. člen ZDR, ki določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kadar nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, in daje delavcu pravico do priznanja delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter do ustrezne denarne odškodnine v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kadar se ugotovi, da za odpoved ni bilo utemeljenega razloga, delavec pa je sprejel novo pogodbo o zaposlitvi, je zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca oškodovan oz. prikrajšan pri plači, to škodo pa mu je delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava v skladu s 184. členom ZDR. Skladno z načelom popolne odškodnine po 169. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Glede na to, da je tožnik v obravnavanem primeru ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki, je upravičen le do odškodnine v višini prikrajšanja pri plači (in drugih pravicah iz delovnega razmerja) za čas veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sprejel in podpisal (zato, da je ohranil zaposlitev pri toženi stranki), pri čemer ni mogoče omejiti višine odškodnine z 18 - kratnikom razlik v plači kot je to storilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa ni nobene pravne podlage za „pravilno in dosledno“ analogno uporabo 118. člena ZDR, za katero se zavzema pritožba tožnika, ki zatrjuje, da bi mu moralo sodišče prisoditi razlike v plačah za obdobje od 1. 6. 2009 do 5. 4. 2011, poleg tega pa še odškodnino namesto reintegracije za delovno mesto po prejšnji pogodbi o zaposlitvi v višini do 18 (razlik) plač. Odškodnina v višini največ 18 mesečnih plač po 1. in 2. odstavku 118. člena je namreč odmena za odpoved pravici do reintegracije, to je vrnitve delavca na delo k delodajalcu, do katerega bi bil zaradi nezakonite odpovedi delodajalca upravičen. Zato analogna uporaba te določbe ne pride v poštev za takšne primere, kot je obravnavani, torej za primere, ko delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi sicer odpovedana nezakonito, oz. iz neutemeljenega razloga, nadaljuje z delom pri delodajalcu na slabše plačanem delovnem mestu.

Pritožba tožene stranke sicer neutemeljeno zatrjuje, da tožnik odškodninskega zahtevka sploh ni ustrezno utemeljil in škode ni izkazal oz. ni predložil nobenih dokazov, saj to ne drži – tožnik je predložil dokaze za izračun prikrajšanja pri plači, to je plačilne liste in druge listine. Res pa je, da je tožnik, glede na to, da se zahtevek nanaša na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači, pri opredelitvi tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2011, izhajal iz napačnih izhodišč – povprečja bruto plač za zadnjih šest mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in povprečja mesečnih plač za čas zaposlitve na delovnem mestu svetovalec uprave in na ta način izračunal povprečno prikrajšanje pri plači. Kadar gre za odškodnino iz naslova razlik v plači, je potrebno izračunati dejansko prikrajšanje, ne pa izhajati iz neprimerljivih podatkov o povprečjih. Tudi sodišče prve stopnje je zato, očitno z namenom, da izračun poenostavi, izhajalo iz napačnih izhodišč za izračun razlik v plači, kljub temu pa očitkom tožene stranke, da je odškodnino odmerilo kar „na približno“, ni mogoče pritrditi, saj je tožena stranka tista, ki bi morala predložiti ustrezne primerjalne podatke za izračun prikrajšanja pri plači ob upoštevanju prve in druge pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom. V zvezi z višino prikrajšanja pri plači v spornem obdobju (dveh let od odpovedi glede na tožbeni zahtevek) je torej dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka pa nepravilna.

V okviru prikrajšanja pri plači, ki se upošteva pri odmeri odškodnine, je potrebno upoštevati prejemke, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi v spornem obdobju delal kot direktor sektorja za trženje, kar vključuje plačo in morebitno (višjo) božičnico (ki ima naravo 13. plače), boniteto glede uporabe službenega vozila za zasebne namene pa le, če je izkazano, da bi tožnik tudi v spornem obdobju, če bi bil direktor sektorja, to pravico imel. Ni pa mogoče upoštevati bonitet, ki so vezane izključno na dejansko opravljanje funkcije, kar velja za preventivni zdravniški pregled, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke ter delno pritožbi tožene stranke ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve v 2. in 3. točki izreka sodbe, skupaj z odločitvijo o stroških postopka (4. točka izreka sodbe), ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v skladu z določbo 353. člena ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (glede odločitve v 1. točki izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oz. to ne bi bilo smotrno, zato so izpolnjeni pogoji za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z določbo 355. člena ZPP. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o stroških postopka. Pri tem bo potrebno zlasti pridobiti natančne podatke o dejanskem prikrajšanju tožnika pri plači in v zvezi z drugimi pravicami iz delovnega razmerja in tožečo stranko na podlagi popolnih podatkov pozvati, da ustrezno opredeli svoj odškodninski zahtevek.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.