Jedro

V svoji odločbi Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 je Ustavno sodišče RS dalo napotek (točka 10 obrazložitve), da mora upravni organ upoštevati, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna. Posebej pa je izpostavilo, da mora upravni organ pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti pri tožniku upoštevati tudi njegovo takratno starost. Ob upoštevanju takšne obrazložitve in napotil Ustavnega sodišča RS ne more biti pravilno stališče tožene stranke, da se v zvezi s takratno mladoletnostjo tožnika opira le na besedilo 3. odstavka 63. člena ZDen, ki v zakonskem besedilu ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami. Ustavno sodišče RS je upravnemu organu naložilo, da mora na podlagi presoje vsakega dokaza, ki ga predlaga tožnik in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem ali je tožnik dokazal, da nelojalnost pri njem ni obstajala in pri tem upoštevati njegovo takratno starost.Tožena stranka zaključuje, da je tožnik navedel pri dokazovanju svoje lojalnosti dejstvo, da je obiskoval osnovno šolo v Radencih in da je s tem izpolnjeval svojo državljansko dolžnost in da s tem ne more izpodbiti domneve nelojalnosti, vendar pa se pri tem tožena stranka ni opredelila do tožnikove starosti v času druge svetovne vojne, prav tako pa tudi ni upoštevala stališča, da se nelojalno ravnanje tožnikove matere ne more enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem samega tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS št. 293/01, Uradni list RS, št. 7/02, 10. točka obrazložitve). Prav tako tožena stranka napačno veže ugotovitev, da je tožnik kot mladoletna oseba sledil nemški narodnosti svojih staršev, na ugotovitev glede domneve nelojalnosti, ker mora vsaka oseba imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti individualno ne glede na svoje prednike (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-461/01, Uradni list RS, št. 7/02, točka 8 obrazložitve).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. … z dne 12. 6. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A št. … z dne 31. 7. 2002. Organ prve stopnje je s svojo odločbo ugotovil, da sta bila AA in njen sin – tožnik BB na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v bivšo slovensko občino, na dan 28. 8. 1945 zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pa nista postala državljana FLRJ. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 je bila razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 800/99 in sodba Upravnega sodišča RS št. U 1431/98, hkrati pa sta bili tudi odpravljeni tako odločba tožene stranke št. … in odločba Upravne enote A št. … in je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka navaja, da je v ponovnem postopku upravni organ dal stranki možnost, da lahko izpodbija domnevo nelojalnosti. Z dopisom je pozval tožnika, da predloži dokaze o lojalnosti za tožnika in njegovo mater. Organ prve stopnje pa je štel za dokazano, da sta bila oba nemške narodnosti in da sta zapustila območje takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948 in presodil, da stranka v postopku ni dokazala lojalnosti oziroma predložila navedb in dokazov o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da se je oprla pri svoji odločitvi na 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 64/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž), po katerem se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se pred vojno ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je za čas od 28. 8. 1945 do njene uveljavitve 4. 12. 1948 uporabljala retroaktivno in jo tako uporabljajo pristojni organi tudi v današnjih postopkih ugotavljanja državljanstva. Pri tem poudarja tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), po katerem je v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva potrebno priznati tej določbi pravno veljavo. Tožena stranka navaja, da tožnik izpodbija retroaktivno uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž in navaja, da sta 28. 8. 1945 z materjo živela v Sloveniji. Tožena stranka pri tem navaja, da je pojasnila zakaj se 2. odstavek 35. člena ZDrž uporablja retroaktivno in da navedbe tožnika niso relevantne, ker je pogoj izpolnjen, če se je oseba nahajala v tujini pred 4. 12. 1948. Za tožnika ostajata sporna ostala dva pogoja, to je nemška narodnost in nelojalnost. Tožena stranka v zvezi s tem nima pomislekov glede pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovil organ prve stopnje in štel, da sta oba osebi nemške narodnosti. Tožena stranka poudarja, da je to svojo ugotovitev organ prve stopnje oprl na arhivske podatke o članstvu matere tožnika v Kulturbundu, iz podatkov pa je tudi razvidno, da je bila Kreis frau pri Štajerski domovinski zvezi, članica komisije za izseljevanje Slovencev in članica NSDAP. Organ prve stopnje je tudi dodal, da oblika osebnega imena matere tožnika ni slovenska, ampak nemškega izvora, kar kaže na ugotovitev, da je bila nemške narodnosti po rodu. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnika o medsebojni pogojenosti članstva v Kulturbundu z nemško narodnostjo tožena stranka navaja, da ti niso relevantni, ker arhivsko gradivo potrjuje njeno članstvo v Kulturbundu, Štajerski domovinski zvezi in NSDAP. Tožena stranka še dodaja, da je članstvo v takšnih organizacijah zadosten dokaz, da se je oseba zavestno opredelila za nemško narodnost, to pa v tem primeru potrjuje tudi ugotovitev o nemškem poreklu. Tožena stranka pa tudi poudarja, da tožnik ne izpodbija same ugotovitve o članstvu v teh organizacijah. V zvezi s samim tožnikom pa navaja, da je bil rojen 5. 2. 1929 in da je bil še mladoleten v času ugotavljanja državljanstva in se njegova narodnost presoja po starših. Tožena stranka zavrača tožnikove navedbe o navezanosti tožnika na narodnost CC. Tožnik je rojen očetu DD, ki je umrl 19. 5. 1933, in materi EE, rojeni FF, ki je 29. 8. 1933 sklenila zakonsko zvezo z dr. GG. Tožnik dokazov o posvojitvi ni predložil, prav tako dokazov ni ugotovila tožena stranka, zato tožnik zaradi svoje mladoletnosti sledi v narodnosti staršem in ne CC. Nemška narodnost tožnikove matere ni sporna, prav tako je bil nemške narodnosti tožnikov oče. V zvezi s tretjim pogojem, to je pravna domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna in ne izključuje dokazovanja nasprotnega, pa tožena stranka navaja, da breme dokazovanja v zvezi s tem nosi stranka, ki se z domnevo nelojalnosti ne strinja. Pri tem poudarja, da je pravilno stališče organa prve stopnje, da stranka ne more izpodbijati domneve nelojalnosti z navajanjem ravnanj in okoliščin, ki se nanašajo na dr. CC, ker se lojalnost ne more presojati po drugi osebi. Domnevo nelojalnosti za svojo mater je tožnik izpodbijal s tolmačenjem 2. točke 1. odstavka Odloka AVNOJ z dne 8. 6. 1945, ki se nanaša na sklenitev mešanega zakona osebe nemške narodnosti z navajanjem, da je mati sklenila zakonsko zvezo z dr. CC in da sta oba aktivno sodelovala na strani protifašistične koalicije in da je bil njen mož ustreljen kot talec v B pri C. Tožnik tudi navaja, da sta oba skrivala partizane. Organ prve stopnje pa je to soočil z arhivskim gradivom, ki potrjuje, da je bila tožnikova mati članica Kulturbunda in drugih nemških organizacij. Prav tako pa tožena stranka navaja, da je mnenja, da tožniku ni uspelo dokazati nasprotnega in tudi ne izpodbiti domneve nelojalnosti. Tudi z opiranjem na obvezno razlago Odloka AVNOJ tožnik ne more izpodbiti domneve nelojalnosti, saj iz te razlage ne izhajajo takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničile negativni pomen članstva v Kulturbundu oziroma drugih podobnih organizacijah. V zvezi z navedbami o pomoči partizanom pa za to tožnik ni predložil dokazov, prav tako pa pri osebah, za katere obstajajo izvirni dokazi o članstvu v raznih nacističnih organizacijah, ni mogoče sprejeti ocene, da so bile te osebe lojalne, saj že samo dejstvo o včlanitvi v katerokoli organizacijo, katere cilj in namen je bilo raznarodovanje slovenskega naroda, pomeni nelojalnost. Prav tako je organ prve stopnje pridobil še nekatere dokaze, ki tudi potrjujejo domnevo nelojalnosti tožnikove matere in jih tudi povzema v svoji odločbi, zato tožena stranka ne dvomi v pravilnost odločitve organa prve stopnje. Te navedene okoliščine in arhivsko gradivo izničijo namreč vse pavšalne navedbe stranke, pri tem pa tožnik ni uspel navesti konkretnih okoliščin o ravnanju njegove matere. Tožena stranka poudarja, da 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami in da se v primeru dvoma vzame domneva o nelojalnosti za vse osebe nemške narodnosti. Tožnik z dejstvom, da je obiskoval osnovno šolo v Radencih in s tem izpolnjeval državljansko dolžnost, ne more izpodbiti domneve, ker je bila ugotovljena njegova nemška narodnost po starših in zato se tožena stranka strinja z odločitvijo organa prve stopnje.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določil postopka in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je nesporno, da sta bila tako tožnik kot njegova mati državljana Kraljevine Jugoslavije in sta ob upoštevanju 1. odstavka 35. člena ZDrž pridobila državljanstvo DFJ ex lege 28. 8. 1945. Tožena stranka je zato napačno uporabila materialno pravo in je določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž uporabila retroaktivno. Retroaktivna uporaba zakona je materialnopravno vprašanje, ki ga lahko z zakonom določi samo zakonodajalec. Ni pravilno, da se tožena stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ker to sodišče nima pristojnosti, da spreminja zakone. Tožnik pa še navaja, da v kolikor bi takratni zakonodajalec želel, da velja določilo retroaktivno, bi to v zakonu tudi izrecno določil, vendar tega ni storil. V zvezi s kumulativnimi pogoji po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa tožnik navaja, da je odločitev tožene stranke glede narodnostne pripadnosti napačna. Navaja, da se narodnostna pripadnost posameznika ugotavlja na podlagi številnih temeljnih kriterijev, kot so poreklo, materin jezik, osebna opredelitev posameznika, itd. Vstop v nemško kulturno organizacijo se lahko presoja samo v okviru enega izmed temeljnih kriterijev, to je osebne opredelitve posameznika, ostalih kriterijev narodnostne pripadnosti pa tožena stranka ni ugotavljala in je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje. V zvezi z narodnostno pripadnostjo tožnika pa navaja, da je bil tožnik rojen kot zakonski otrok in se sprašuje, zakaj ni sledil pri narodnosti očetu. Poudarja, da za narodno pripadnost ni nobenega avtomatizma, tožnik tudi poudarja, da tožena stranka zmotno zaključuje, da ni predložil nobenega dokaza o posvojitvi s strani CC, pri tem pa spregleda, da tožnik nosi njegov priimek. Navaja, da je potrebno narodnostno pripadnost posameznika ugotavljati za vsak primer posebej in tudi članstvo v Kulturbundu je samo del osebne opredelitve. Tožnik ugovarja, da je tožena stranka ugotovila, da je bila njegova mati članica Kulturbunda in že naredila zaključek, da je nelojalna oseba nemške narodnosti. Številni zgodovinarji pa so dokazali, da je bilo samo 40 % članstva v Kulturbundu oseb nemške narodnosti. V zvezi s pogojem odsotnosti pa tožnik navaja, da je nesporno, da sta tako mati in tožnik zapustila ozemlje nekdanje Jugoslavije septembra oziroma oktobra leta 1945. V kolikor se določilo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) uporablja retroaktivno tako, da velja od 28. 8. 1945 dalje, potem se tudi ta drugi pogoj ugotavlja na dan 28. 8. 1945 in ne na dan 4. 12. 1948. Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje pri tretjem pogoju. Navaja, da po določilu 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je dokazno breme v zvezi z dokazovanjem nelojalnega ravnanja posameznika ležalo na upravnem organu. Z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji pa je dokazno breme na strani denacionalizacijskih upravičencev. Tožnik opozarja, da gre pri tem za kršitev načela enakosti pred zakonom, 14. člena Ustave RS. Tožnik navaja, da morajo tako vlagatelji zahtevkov za denacionalizacijo za razliko od vseh drugih, ki niso vložili zahteve za denacionalizacijo, dokazati lojalnost. Zakonodajalec namreč ni pojasnil na čem temelji to neupravičeno razlikovanje in kje je osnova za takšno diskriminacijo. Predvsem so prizadete prav osebe nemške narodnostne pripadnosti zaradi njihove narodnosti. Vse to pa je v nasprotju s 1. členom prvega dopolnilnega Protokola v povezavi s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravni organ je tožnika v skladu z navodilom Ustavnega sodišča RS v njegovi odločbi št. Up-2/025 z dne 28. 2. 2002 pozval k dokazovanju lojalnosti za sebe in njegovo mater. Tožnik pa je upravni organ zaprosil, da mu pojasni za katero obdobje želi dokazilo o neobstoju nelojalnosti in da mu pojasni kaj so bile to v obdobju leta 1945 oziroma 1948 narodne in državne koristi narodov FLRJ in kaj so bile takrat državljanske dolžnosti. Tožnik navaja, da je po njegovem mnenju »nelojalno ravnanje« v smislu dikcije zakona lahko samo takšno aktivno ravnanje posameznika, s katerim se je ta v nasprotju z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti. Ker upravni organ ni posredoval nobenega pojasnila, tožnik sklepa, da mora sam zaradi neobstoja kriterijev razglabljati kaj pravzaprav mora dokazati. Tožnik nadalje navaja, da je redno obiskoval osnovno šolo in kot mladoleten otrok redno izpolnjeval svoje državljanske dolžnosti. Tožena stranka je sicer navedla okoliščine, s katerimi lahko posameznik, ki je bil član Kulturbunda ovrže domnevo nelojalnosti, ni pa odgovorila na bistveno vprašanje v postopku kako to stori mladoletna oseba, ki ni bila član Kulturbunda. Tožena stranka je sledila principu kolektivne odgovornosti oseb nemške narodnosti in sprejela odločitev v dvomu, ki z drugimi besedami zaključuje: »ker je mati nemške narodnosti, ker so osebe nemške narodnosti nelojalne osebe, je tožnik nelojalna oseba«. Tožnik in njegova mati sta 28. 8. 1945 na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ pridobila državljanstvo Jugoslavije in ima tožnik tudi danes državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita in zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ je ugotavljal državljanstvo AA in dr. BB kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravni organ je odločal v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno navedla, da se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred Zakonom o državljanstvu Republike Slovenije (39. člen, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS). Za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo je tako potrebno upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tožena stranka pravilno navaja, da med te predpise spada Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž). Na podlagi 3. odstavka 35. člena ZDrž za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Iz upravnega spisa izhaja, da je upravni organ ugotovil, da je bila AA, rojena FF, roj. 8. 7. 1900 v Hrastniku in umrla dne 25. 3. 1986 v Gradcu (Graz) in BB, roj. 5. 2. 1929 v Gradcu (Graz), na dan 6. 4. 1941 sta bila oba domovinsko pristojna v bivšo slovensko občino, vendar zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž nista postala državljana FLRJ. Ustavno sodišče RS je že v svoji odločbi št. Up 2/02 zavrnilo tožnikovo navedbo, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati 2. odstavek 35. člena ZDrž. Ustavno sodišče RS je navedlo, da takšna retroaktivna uporaba ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Sodišče je zato odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna in je zato ocenilo, da so tožnikove nasprotne navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pri tem se tudi sklicuje na svojo odločbo št. U-I-23/93 (5. točka odločbe št. Up-2/02). Sodišče se pri tožnikovem tožbenem ugovoru o nasprotovanju retroaktivni uporabi 2. odstavka 35. člena ZDrž sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. Up-2/02 točka 5 obrazložitve), ki jo povzema tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi, zato sodišče pri tem ne navaja nobenih drugih razlogov (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Že Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi zavzelo stališče v zvezi s tem tožnikovim ugovorom, odločbe ustavnega sodišča pa so obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94).

V zvezi s pogojem odsotnosti tožnik v tožbi potrjuje, da sta z materjo zapustila ozemlje takratne Jugoslavije septembra oziroma oktobra leta 1945. Že tožena stranka je pravilno navedla svoje razloge pri ugotovitvi odsotnosti tako tožnika kot njegove matere in v izogib ponavljanju sodišče sledi tem razlogom. Novela Zakona o državljanstvu FLRJ je bila uveljavljena z dne 4. 12. 1948 in se uporabljala retroaktivno za čas od 28. 8. 1945 do uveljavitve dne 4. 12. 1948. Ustavno sodišče RS je že v svoji odločbi št. U-I-23/93 zavzelo stališče, da je potrebno priznati pravno veljavo 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva, ki jih danes vodijo upravni organi.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je odločitev o narodnosti tožnika in njegove matere napačna. Tožena stranka je svojo odločitev o nemški narodnosti tožnikove matere oprla na njeno članstvo v Kulturbundu, da je bila Kreis frau pri Štajerski domovinski zvezi, članica komisije za izseljevanje Slovencev in članica NSDAP in tudi na obliko njenega osebnega imena, ki ni slovenskega, ampak nemškega izvora. Tožnik v tožbi navaja, da se narodna pripadnost posameznika ugotavlja na podlagi raznih kriterijev, ki jih tudi našteva, vendar v tožbi ne pojasnjuje oziroma ne navaja porekla matere, njenega materinega jezika in tudi ne osebne opredelitve. Le pri osebnem imenu navaja, da je priimek FF v slovenski obliki zapisan kot HH in da je pogost slovenski priimek. Po presoji sodišča je tožena stranka preučila vse okoliščine, ki so relevantne za odločitev glede narodnosti tožnikove matere ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne ponuja nobenih konkretnih navedb in dokazov, ki bi se nanašali osebno na tožnikovo mater in s katerimi bi pojasnil in dokazoval zakaj je po njegovem mnenju nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z narodnostjo matere.

Tožena stranka navaja, da se je v zvezi z narodnostjo tožnika oprla na narodnost njegovih staršev, ker je bil v tistem času še mladoleten in navaja, da nemška narodnost njegove matere ni sporna, prav tako pa je bil nemške narodnosti tožnik po svojem očetu. Tožnik ne povzema točno te navedbe izpodbijane odločbe, ko navaja, da je tožena stranka zaključila, da tožnik po narodnosti zaradi mladoletnosti sledi materi. Tožena stranka se je postavila na stališče, da sta bila mati in oče tožnika nemške narodnosti in zaradi svoje mladoletnosti sledi v narodnosti svojim staršem. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da je bil oče tožnika DD nemške narodnosti, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da sta bila oba starša tožnika nemške narodnosti in da je zato nemške narodnosti tudi tožnik. Tožnik v tožbi opozarja, da nosi priimek CC, vendar se je tožena stranka opredelila do trditve tožnika o njegovi posvojitvi s strani CC. Tožena stranka je namreč navedla, da dokaza o posvojitvi tožnik ni predložil, takšnega dokaza pa tudi ni v matičnih knjigah, ki jih je pregledala. Tožnik v tožbi tudi ne navaja nobenih podrobnosti, nobenih dokazov in teh tudi ne prilaga, zato je tožena stranka pravilno zaključila, kot tudi organ prve stopnje, da posvojitev tožnika s strani CC ni dokazana. Oblika tožnikovega priimka, na kar se tožnik sklicuje v tožbi, pa ne more biti relevanten dokaz o posvojitvi, ker je tožena stranka svoj zaključek oprla na dejstvo, da dokazov o posvojitvi ni v matičnih knjigah, tega dokaza pa tudi tožnik ni predložil s tožbo.

V zvezi s tretjim pogojem, to je lojalnim ravnanjem, pa tožnik očita, da je bilo po 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) dokazno breme dokazovanja nelojalnega ravnanja posameznika na upravnem organu. Pri tem tudi ugovarja, da morajo vlagatelji zahtevkov za denacionalizacijo za razliko od drugih, ki niso vložili zahteve za denacionalizacijo, dokazovati svojo lojalnost oziroma da se s svojim nelojalnim ravnanjem niso pregrešili zoper svoje državljanske dolžnosti. Predmet tega upravnega spora je ugotavljanje državljanstva tožnika in njegove matere kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. V tej zadevi je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-2/02 povzelo že sprejeto stališče v odločbi št. U-I-23/93, v kateri je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da se je 3. odstavek 63. člena ZDen do tedaj v praksi nepravilno uporabljal, navedlo pa je tudi svoje razloge zakaj določba 3. odstavka 63. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo RS. Ob upoštevanju določila 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (odločbe ustavnega sodišča so obvezne), se sodišče sklicuje pri tem na obe citirani odločbi Ustavnega sodišča RS in zato tem ugovorom tožnika ni moglo slediti.

Tožena stranka se strinja z zaključkom organa prve stopnje, da tožnik ne more izpodbijati domneve nelojalnosti njegove matere z navajanjem ravnanj in okoliščin, ki se nanašajo na dr. CC, ker se ta lojalnost ne more presojati po drugi osebi. Tožena stranka je soočila trditve tožnika, da je mati z dr. CC aktivno sodelovala na strani protifašistične koalicije in da sta skrivala partizane z nasprotnimi dokazi, to je, da je bila članica Kulturbunda, NSDAP in drugih nemških organizacij, kar izhaja iz gradiva, ki ga je pridobil organ prve stopnje. Tožena stranka opozarja tudi, da je organ prve stopnje pridobil tudi druge dokaze, ki jih je organ prve stopnje navedel in tudi ocenil, gre za podatke in listine, ki jih je v spis predložila priča II. Tožena stranka se je tako opredelila do vseh dokazov tožnika, s katerimi dokazuje lojalnost svoje matere, prav tako pa tudi do tolmačenja 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 8. 6. 1945, ki se nanaša na sklenitev mešanega zakona osebe nemške narodnosti, s tem ko tožnik navaja, da je mati sklenila zakonsko zvezo z CC, pri tem pa te dokaze primerjala z dokazi, do katerih se je opredelil že organ prve stopnje in to primerjala z arhivskim gradivom, na podlagi katerega izhaja, da je bila mati tožnika članica NSDAP, Kulturbunda in drugih nemških organizacij. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da obvezna razlaga Odloka AVNOJ ne more izpodbiti domneve o materini nelojalnosti, saj iz samega besedila ne izhajajo takšne okoliščine, ki bi se nanašale konkretno na njeno osebo in bi izkazovale njeno kontinuirano lojalno ravnanje. Prav tako pa je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da obvezna razlaga ne dokazuje negativnega pomena članstva v nemških organizacijah. Tožena stranka se je opredelila tudi do trditve tožnika v upravnem postopku, da je mati pomagala partizanom, vendar temu ni poklonila vere, ker za to tožnik ni ponudil nobenih dokazov. V zvezi s tem pa tožnik tudi v tožbi ne ponuja nobenih dokazov in izrecno tudi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti svoje matere kot tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž.

V svoji odločbi Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 je Ustavno sodišče RS dalo napotek (točka 10 obrazložitve), da mora upravni organ upoštevati, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna. Posebej pa je izpostavilo, da mora upravni organ pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti pri tožniku upoštevati tudi njegovo takratno starost. Ob upoštevanju takšne obrazložitve in napotil Ustavnega sodišča RS ne more biti pravilno stališče tožene stranke, da se v zvezi s takratno mladoletnostjo tožnika opira le na besedilo 3. odstavka 63. člena ZDen, ki v zakonskem besedilu ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami. Ustavno sodišče RS je upravnemu organu naložilo, da mora na podlagi presoje vsakega dokaza, ki ga predlaga tožnik in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem ali je tožnik dokazal, da nelojalnost pri njem ni obstajala in pri tem upoštevati njegovo takratno starost. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik navedel pri dokazovanju svoje lojalnosti dejstvo, da je obiskoval osnovno šolo v Radencih in da je s tem izpolnjeval svojo državljansko dolžnost in da s tem ne more izpodbiti domneve nelojalnosti, vendar pa se pri tem tožena stranka ni opredelila do tožnikove starosti v času druge svetovne vojne, prav tako pa tudi ni upoštevala stališča, da se nelojalno ravnanje tožnikove matere ne more enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem samega tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS št. 293/01, Uradni list RS, št. 7/02, 10. točka obrazložitve). Prav tako tožena stranka napačno veže ugotovitev, da je tožnik kot mladoletna oseba sledil nemški narodnosti svojih staršev, na ugotovitev glede domneve nelojalnosti, ker mora vsaka oseba imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti individualno ne glede na svoje prednike (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-461/01, Uradni list RS, št. 7/02, točka 8 obrazložitve). Ker organ prve stopnje in tudi tožena stranka nista postopala tako kot je naložilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-2/02 v zvezi z ugotavljanjem obstoja lojalnosti pri tožniku, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. V ponovljenem postopku mora upravni organ postopati na podlagi 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in v zvezi s ponujenimi dokazi oziroma z morebiti dodatno predloženimi dokazi se mora opredeliti ali je tožnik ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost ali pa je dokazal obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi njegove nelojalnosti, pri vsem tem pa bo moral upoštevati tožnikovo takratno starost in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.