Jedro

Avto, ki ga hotelski gost parkira na nevarovanem parkirišču, ki ga hotelir ne trži in je brezplačno ter prosto dostopno tretjim, ni prinesena stvar.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu prva in druga tožena stranka solidarno povrneta 3.421,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da oglaševanje varovanja parkirišča ni bistveno pri presoji odgovornosti gostinca. Sodišče je napačno uporabilo pravo, ko je to štelo za relevantno. Prva tožena stranka se je s sprejemom ponudbe za nastanitev v hotelu pogodbeno zavezala tožniku zagotoviti tudi parkirišče. Sodišče je omenilo, da je tožnik parkiral izven označenih črt na parkirišču, pri čemer iz sodbe ni v celoti razvidno, če je navedeno pomembno za odločitev sodišča. Sicer pa označevanje črt na zasebnem zemljišču pomeni le razporeditev mest in parkiranje preko črt ni z ničemer sankcionirano. Nadalje navaja, da parkiranje na navedenem prostoru ni bilo prepovedano, saj so tam parkirali celo zaposleni, kar je tožena stranka tudi priznala. Sodišče diskriminira tožnika, saj bi isto škodo priznalo zaposlenemu pri toženi stranki, njenemu gostu pa ne. Ker parkiranje na navedenem prostoru ni bilo prepovedano, to pomeni, da je je tožena stranka parkiranje tam dovoljevala. Protispisni so zaključki, da na tistem mestu parkiranje ni dovoljeno. Tožena stranka je kot gostinka zavezana še k večji skrbnosti, da ustrezno poskrbi za varstvo stvari, ki se nahajajo na njenem parkirišču pod streho njenega objekta. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi bil vremenski dogodek v tem primeru tako poseben, da ga ne bi bilo mogoče predvideti, je storilo bistveno kršitev postopka, saj se ni izreklo o ustreznosti odvodnjavanja in se je zadovoljilo z obrazložitvijo, da je tožnik parkiral zunaj označenih črt. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka za tožnikovo škodo ne odgovarja ne po poslovni ne po neposlovni podlagi. Pritožbeno sodišče tej presoji glede na dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku, pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče ob tem ni zagrešilo ne očitanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. In kaj se je pravzaprav pripetilo tožniku? Svoj avto je kot gost hotela parkiral na parkirišču, ki je bilo ob hotelu in v lasti hotela, a prosto dostopno tudi tretjim. Tožnik ob tem ni sledil označbam za parkiranje, temveč je avto parkiral izven njih. Ker je takrat, ko je bil avtomobil tam parkiran, prišlo do močnega deževja, je voda prek žleba tekla kot slap in zalila tožnikov avto skozi odprtino za prezračevanje.

7. Tožnikov parkirani avtomobil v obravnavanem primeru ni prinesena stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala kot gostinka, zato ne pridejo v poštev določbe o gostinski hrambi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da ni šlo za varovano parkirišče (opremljeno s kamerami in zaporo)1, ki bi ga tožena stranka tržila/oglaševala v svoji ponudbi2 oziroma ki bi bilo dostopno izključno hotelskim gostom.3 Pritožnik ima prav, da je v kontekstu drugega odstavka 741. člena OZ glede na ugotovljene in s pritožbo neizpodbijane dejanske ugotovitve pravno neodločilno, ali je tožnik parkiral izven črt, s katerimi so bila označena parkirišča, ali znotraj njih. Avto, ki ga hotelski gost parkira na nevarovanem parkirišču, ki ga hotelir ne trži in je brezplačno ter prosto dostopno tretjim, v nobenem primeru ne more biti prinesena stvar. Razprava, kje je točno gost parkiral avto, je v takem primeru odveč, saj pogodbenega razmerja gost-gostinec v tem obsegu ni. Podlage za poslovno odškodninsko odgovornost hotela torej dejstva, ugotovljena s strani sodišča prve stopnje, ne nudijo.

8. Tožnik torej ni parkiral kot gost, temveč kot tretji, zato je podlaga odgovornosti lahko le neposlovna. V pritožbi le pavšalno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da znotraj tega, prosto dostopnega parkirišča, ni parkiral na označenem mestu za parkiranje, temveč izven njega.4 Ob tem nepravilno razume izpoved predstavnikov tožene stranke, da so tam lahko parkirali uslužbenci hotela in da iz tega izhaja, da bi tožena stranka škodo, če bi nastala na njihovih vozilih, povrnila. Od kod črpa podlago za take navedbe, ni jasno. Logično je, da na poti, ki vodi v kuhinjo in skladišče, parkiranje ni dovoljeno in da je pot prosta, zato so parkiranje izjemoma dovoljevali svojim zaposlenim, ki so na poziv svoja vozila lahko takoj odstranili. Da bi jim v primeru škodnega dogodka, enakega tistemu, ki je prizadel tožnika, tožena stranka povrnila škodo, iz dokaznega postopka ne izhaja. Razlog za prepoved parkiranja na določenem delu zemljišča, ko gre za zasebno lastnino, niti ni pomemben. In prav to je ključni moment, ki ga pritožnik ne dojame. Nekdo, ki parkira na zasebnem zemljišču izven označb, kje je parkiranje dovoljeno, pač ne more zahtevati povrnitve škode, če do nje pride. Šele če bi tožnik parkiral na mestu, izrecno označenem za parkiranje, bi se lahko zastavilo vprašanje neposlovne odgovornosti lastnika zemljišča za škodo, nastalo tretjemu.

9. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ustreznosti odvodnjavanja. Zapisalo je, da na druga vozila, ki so bila na parkirišču, voda iz žleba ni tekla, ker so bila dovolj odmaknjena. To pomeni, da ne glede na izreden dogodek (vremensko ujmo) na vozilih, ki so bila parkirana znotraj označb, škoda ni nastala. Za škodo, nastalo na na svojem vozilu, je torej odgovoren izključno tožnik.

10. Končno se pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) opredeljuje še do odgovornosti tožene stranke po 159. členu OZ. Po tej določbi odgovarja imetnik stavbe/prostora za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar. Gre za poseben primer neposlovne odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 108/2013 z 19. 3. 2015 pojasnilo, da je mogoče navedeni člen uporabiti tudi v primeru, ko je do škodnega dogodka prišlo zaradi izliva vode v stavbi. Kot pojasnjuje, se klasično razumevanje instituta de deiectis et effusis nanaša na škodne primere, ko je šlo za izlivanje odpadnih voda iz stavb, a je glede na zgodovinski razvoj in osnovni namen te norme treba pri njeni interpretaciji upoštevati tehnični razvoj in posledične spremembe pri redni rabi stavb in stanovanj. Vanjo spada tudi raba vodovodne napeljave in na njih priključenih naprav, ki pri svojem delovanju uporabljajo vodo, ki do njih doteka po vodovodni napeljavi. Če pri njeni uporabi in nanjo priključenih napravah pride do izliva vode, ki povzroči škodo zunaj stavbe ali na drugih delih zgradbe, gre za primere, ki ustrezajo posebnemu primeru neposlovne odškodninske odgovornosti iz 159. člena OZ.

11. Toda v obravnavanem primeru do škode, ki je nastala tožniku, ni prišlo iz sfere stvari, ki jo obvladuje lastnik stvari. Na avto namreč ni padel žleb niti ta ni počil ter bi voda zato drla vanj, temveč je vzrok za škodo vodna ujma – neurje, zato za uporabo instituta de deiectis et effusis v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ne vidi dejanske podlage.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 V zadevi VSC Cp 1346/1999 s 13. 4. 2000 je sodišče poudarilo (v sklepnem delu obrazložitve), da mora biti avto parkiran na za to odrejenem mestu. Tožnikovo vozilo ni bilo parkirano na odrejenem mestu, temveč izven njega. 2 Pritožnik ne ločuje med trženjem varovanega/nadzorovanega parkirišča in možnostjo parkiranja v bližini hotela. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da hotel nudil parkirišča, tj. gostom omogočal parkiranje, medtem ko tožnik ni trdil, zapiše prvostopenjsko sodišče, da bi hotel oglaševal varovano oziroma nadzirano parkirišče. Pritožbene trditve so v nasprotju z dosedanjimi in širše (prvi odstavek 337. člena ZPP). Primerjaj sodbo VSL I Cp 1680/2009 s 24. 6. 2009, kjer je bilo parkirišče sicer dostopno tudi tretjim, torej tistim, ki niso bili hotelski gostje, vendar le proti plačilu, ograjeno z zapornicami in nadzorovano s kamerami. Povzete dejanske okoliščine se bistveno razlikujejo od okoliščin v obravnavanem primeru, zato je pritožbena graja, ki skuša primera izenačiti, neutemeljena. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 158/2003 s 11. 3. 2004. Zadevi sta po dejanskem stanju povsem primerljivi. 4 Pritožnik najprej navede, da je bilo to sporno, potem pa doda, je to pravzaprav irelevantno. Konkretnih pritožbenih navedb (drugačne ocene izvedenih dokazov) ponudi. To je za uspešno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v 4. točki izpodbijane sodbe na podlagi koherentno oblikovane dokazne ocene, premalo.