Jedro

Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena sicer praviloma spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), vendar lahko v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v postopku upravnega spora, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Ker obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in med samimi temi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2004. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj z dne 1.10.2003, s katerim je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da stroški nadaljevanja upravne izvršbe, dovoljene proti zavezancu A.A. s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4.8.2002, za odstranitev objektov na območju D. na zemljišču parc. št. 111. k.o. ..., ki se je po prekinitvah dne 9.4.2003, 13.5.2003, 20.5.2003, 22.5.2003 in 24.5.2003 nadaljevala dne 24.7.2003, znašajo 3.942.986,66 SIT; v 2. točki, da je zavezanec A.A. dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa plačati znesek 3.942.986,66 SIT na tam navedeni račun; in v 3. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 297. in 117. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Navaja, da je sporno v tej zadevi le vprašanje plačila stroškov, ali eventualno višina teh stroškov. Vendar glede na tožbene navedbe tožeča stranka ne ugovarja samemu plačilu stroškov in tudi ne višini odmerjenih stroškov, temveč navaja, da glede na to, da je bilo rušenje prepovedano s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 6.10.2004, stroški rušenja sploh ne bi smeli nastati in zato neupravičeno bremenijo tožečo stranko. Tožeča stranka se tako sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, ki pa se neposredno ne nanaša na to upravno zadevo – plačilo stroškov upravne izvršbe, pač pa na sam inšpekcijski ukrep, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Na podlagi dokumentacije v upravnih spisih sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili stroški izvršbe, ki so razvidni iz računov, sestavljenih na podlagi gradbenega dnevnika o opravljenih delih ter iz zapisnikov o poteku izvršbe, zaračunani tako, da sodišče nima razloga za dvom v višino zneska, ki ga mora po sklepu plačati tožeča stranka. Glede na tako pravno in dejansko stanje sta po mnenju sodišča prve stopnje odločitev organa prve stopnje in izpodbijana odločba pravilni in zakoniti, pri čemer je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje.

Tožnik s pritožbo, sedaj revizijo, izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb je podana, ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov niti o vsebini listin in zapisnikov ter je brez osnov povzelo listine in ugotovitve iz upravnega postopka kot edino pravilne. Sodišče prve stopnje se je v svoji presoji oprlo le na upravne spise, ki mu jih je predložila tožena stranka, prav tako pa se je oprlo pri odločitvi glede stroškov le na račune, sestavljene na podlagi gradbenega dnevnika in zapisnikov o poteku izvršbe. Teh dokazov ni preizkusilo in je vse štelo za edino pravilno, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, da nima razloga za dvom glede zneska, ki ga mora plačati tožeča stranka. Postopka ni vodilo tako, da bi bili obe stranki postopka enakopravni, saj je le tožena stranka imela odločilno besedo za pojasnilo o posameznih stroškovnih postavkah. Samo tudi ni preizkusilo predlaganega dokaza, niti po višini zneska; niti podlage za njegov nastanek, niti načina izračuna zneska. Angažirati bi moralo izvedenca finančne stroke, tako pa se je odločilo brez vsake strokovne in pravne podlage. Ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da iz zapisnikov, gradbenega dnevnika, fotografij in priloženih računov po opravljenem vpogledu v upravne spise izhaja utemeljenost zneska, ne vzdrži. Navedbe v obrazložitvi upravnega akta glede ugotovljenih dejstev se ne ujemajo s podatki v spisu. Podana je izrazita protislovnost, saj so dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, v nasprotju z zapisniki, računi. Sodišče bi moralo v bistvenih točkah natančno preizkusiti ugotovljena dejstva, saj glede na smiselno interpretacijo ZUS upravno sodišče „po uradni dolžnosti“ pazi na napake v zvezi z dejanskim stanjem. Po ZUS velja preiskovalno načelo v omejeni meri. Sodišče in upravni organ na prvi in drugi stopnji so nepravilno presodili dokaze, kar je imelo za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, s tem pa nepravilno odločbo. Prav tako pa ni bila zagotovljena „enakost orožij“ oziroma niso bila podana stroga pravila o dokaznem postopku. Sklep o delnih stroških izvršbe je bil nedvomno enostranski akt upravnega organa, ki je temeljil v pretežni meri na podatkih tretjih oseb. Nanj ni imel nikakršnega vpliva. Ugotavlja, da so postavke na računih previsoke, delno izmišljene, zaradi česar jih sedaj izpodbija in pri tem navaja tudi nova dejstva in dokaze. Predlaga, da se pritožbi ugodi in odloči tako, da se sodbo razveljavi in odpravi upravni akt, RS, Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, Inšpektoratu RS za okolje in prostor, Območni enoti K. se naloži, da mu vrne celoten denarni znesek, ki mu je bil odvzet na podlagi sklepa z dne 1.10.2003, pred pravnomočnostjo le tega. Podrejeno pa zahteva, da se pritožbi ugodi, prvostopno sodbo razveljavi in prvostopnemu organu vrne v ponovno odločanje. Prav tako pa zahteva tudi stroške postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija je utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z isto določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revident utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena sicer praviloma spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (2. odstavek 85. člena ZUS-1), vendar lahko v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 –UPB3 in št. 45/08), ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 (prej 16. člen ZUS) primerno uporablja v postopku upravnega spora, za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da iz zapisnikov, gradbenega dnevnika, fotografij in priloženih računov izhaja utemeljenost zneska. Nadalje sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije ugotavlja, da so bili zaračunani stroški izvršbe, ki so razvidni iz računov, sestavljenih na podlagi gradbenega dnevnika o opravljenih delih ter zapisnikov o poteku izvršbe, tako da sodišče prve stopnje nima razloga za dvom glede zneska, ki ga mora po sklepu plačati tožnik.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so takšne navedbe sodišča prve stopnje protispisne, saj iz listin v upravnih spisih izhaja ravno nasprotno, to je, da so stroški izvršbe razvidni iz računov v nasprotju s stroški, navedenimi v gradbenem dnevniku in zapisniku o poteku izvršbe, kot npr. razhajanja v številu delovnih ur, na kar utemeljeno opozarja revident. Iz navedenega izhaja, da sodišče teh dokazov dejansko ni preizkusilo v skladu z 8. členom ZPP (Uradni list RS, št. 36/2004 - UPB2), ki zahteva vestno in skrbno presojo dokazov.

Ker obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in med samimi temi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora po 1. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1, v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1 in s 15. točko 339. člena ZPP, saj je po presoji revizijskega sodišča to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je vsebinsko utemeljena revidentova graja dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka upravnega spora.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 93. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo zaradi navedenega razloga, ni presojalo drugih revizijskih ugovorov.

Revident zahteva tudi povračilo celotnega denarnega zneska, ki mu je bil odvzet na podlagi sklepa prvostopnega upravnega organa z dne 1.10.2003. V določbi 1. odstavka 300. člena ZUP je določeno, da če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe. O zavezančevi zahtevi odloča organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo (2. odstavek 300. člena ZUP), zaradi česar revizijsko sodišče ni pristojno za obravnavanje zahtevka, saj o tem zahtevku po citirani zakonski določbi odloča upravni organ.

Odločitev o stroških postopka je revizijsko sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.