Jedro

Terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva stečajnega postopka pobotati veljajo za pobotane po samem zakonu in se ne prijavljajo v stečajno maso. Upnik katerega terjatev se šteje za pobotano mora o tem obvestiti stečajnega upravitelja vendar pa opustitev takega obvestila nima sploh posledic, le odgovornost upnika za škodo in stroške. Opustitev takega obvestila ne povzroči, da je potrebno terjatve ponovno prijaviti v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem in četrtem odstavku izreka r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje skrčenje zahtevka za znesek 237.159,90 SIT vzelo na znanje in je postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je tudi, da je od spornega zneska 591.577,00 SIT s pripadki tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 572.062,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1994 do plačila in znesek 3.075,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1994 do plačila vse v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Nazadnje, glede pravdnih stroškov, je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 28.373,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1997 do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to odločbo se v drugem in četrtem odstavku izreka pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče spremeni, tako da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da se po 117. čl. ZPPSL terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva stečajnega postopka pobotati, štejejo za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso. Pobotajo se celo nedospele terjatve, za pogojne terjatve pa je potrebno dovoljenje stečajnega senata. Gre torej za avtomatično pobotanje po samem zakonu. Dalje pritožnik meni, da je edina posledica, ki jo lahko zadene zaradi opustitve obvestila stečajnemu dolžniku, povrnitev morebitne škode in stroškov skladno s 5. odst. 117. čl. ZPPSL. Meni, da določba 137. čl. ZPPSL ne posega v določilo 117. čl. istega zakona, ki posebej ureja pobotanje terjatev v stečajnem postopku. V zvezi s stroški postopka pa pritožnik pripominja, da sodišče v obrazložitvi uvodoma navaja, da je toženec uspel s 70 % zahtevka, v nadaljevanju pa mu priznava le 30 % stroškov. Nazadnje tudi omenja, da je nejasno, zakaj je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki 3.075,00 SIT, saj obrazložitev odločbe ne vsebuje razlogov za tako odločitev.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 117. in 137. čl. ZPPSL, zaradi česar pa tudi ni zanesljivo raziskalo vseh za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v času ustanovitve toženca med strankama bil sklenjen dogovor, da tožencu pripada del sredstev iz doseženega izkupička pri prodaji čevljev, kar so potrdili tako tožnikovi kot toženčevi delavci. V ta namen je bil izstavljen akceptni nalog, ki pa je skupaj s toženčevo terjatvijo znatno presegal tožnikovo terjatev.

Ob vsem ugotovljenem pa pritožbeno sodišče meni, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je prišlo do pobota terjatev, četudi v konkretnem primeru tožnik, ki o pobotu ni bil obveščen, toženčeve terjatve ne priznava. Po 2. odst. 117. čl. ZPPSL namreč terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati, veljajo za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso. To pomeni, da do pobota pride po zakonu samem brez posebne pobotne izjave ene ali druge stranke. Res mora po 5. odst. 117. čl. ZPPSL upnik o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, vendar tako obvestilo ni pogoj za veljavnost pobota, ampak ima taka opustitev po 5. odst. 117. čl. ZPPSL za posledico le, da upnik odgovarja za škodo in stroške. Da pa so stečajnemu dolžniku škoda in stroški nastali, pa mora seveda dokazovati stečajni dolžnik sam. Takih pravnih zaključkov po mnenju pritožbenega sodišča ne omaja niti določba 5. odst. 137. čl. ZPPSL, ki je tudi sicer, vsaj terminološko nedosledna. To določilo namreč govori o sporočilu upnika iz 1. odst. 117. čl. ZPPSL, 1. odst. 117. čl. ZPPSL pa nima nobenih določb o sporočilu, ampak le 5. odst. 117. čl. ZPPSL govori o obvestilu o pobotu. Dalje 5. odst. 137. čl. ZPPSL govori o priglasitvi upnikove terjatve, čeprav vsi ostali odstavki istega člena govorijo o prijavi terjatve. Ne glede na to terminološko neskladnost z ostalimi določili zakona pa pritožbeno sodišče meni, da je tudi sicer razlaga sodišča prve stopnje v tem, da mora stečajni upnik terjatev, ki jo želi uveljavljati v pobot, prijaviti stečajnemu senatu in to v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije kot to določa 1. odst. 137. čl. ZPPSL, nesprejemljiva. Ob taki razlagi tega določila, bi bilo določilo 5. odst. 117. čl. o odgovornosti stečajnega upnika zaradi opustitve obvestila za škodo in stroške povsem brez pomena, saj bi v primeru, če tega obvestila v dveh mesecih ne bi bilo, to pomenilo, da je terjatev prepozno prijavljena in zato ne bi mogla nastati ne škoda ne stroški. Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno določilo 5. odst. 137. čl. ZPPSL razlagati le v tem smislu, da pomeni siceršnje obvestilo o pobotu terjatve s strani stečajnega upnika le-to, da stečajni senat s takim obvestilom ravna v skladu z določili 144. čl. ZPPSL, torej glede vprašanja, koga napotiti na pravdo za ugotovitev te terjatve. Glede na napačno pravno stališče pa sodišče prve stopnje tudi ni zanesljivo raziskalo vseh ostalih pogojev za pobot te terjatve, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upoštevajoč določilo 117. čl. ZPPSL ugotovi, ali in do kakšne višine obstaja nasprotna terjatev tožene stranke in ali so sicer bili podani pogoji za pobot. Nato pa naj o pobotnem ugovoru tožene stranke ponovno odloči. Izrek o stroških temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.