Jedro

Delovna knjižica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Zato je delodajalec v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev delavcu lahko izhajal iz podatkov takšne listine glede strokovne izobrazbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 23.4. in 7.6.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter ugotovilo, da mu to pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami iz dela, vključno s plačo, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dotedanje delovno mesto, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.845,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je sodišče pri ocenjevanju postopka ugotavljanja presežnih delavcev glede kriterija strokovne izobrazbe oprlo svojo odločitev zgolj na podatke iz delovne knjižice. Ta pa ne more biti zanesljiv dokaz o doseženi delavčevi izobrazbi, temveč je to v primeru delavca XY le ustrezno spričevalo o končanem šolanju. Nadalje se ne strinja z utemeljitvijo v izpodbijani sodbi, da je bilo ocenjevanje skladiščnikov po kriteriju delovnih izkušenj dvomljivo. Če bi bilo temu tako, potem tožena stranka ne bi določila različne delokroge, ampak bi vse razvrstila pod delokrog skladiščnika. Poleg tega enako določena urna postavka za posamezno delovno mesto še ne pomeni, da gre za enako zahtevno delo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 354. čl. ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določilu 36.e čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) delavcu preneha delovno razmerje, če mu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, po preteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V določilu 35. čl. ZDR je predpisan postopek glede programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Namen navedenega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in prepreči nevarnost neenakega obravnavanja delavcev v postopku. V določilu 36.b čl. ZDR so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri opredelitvi delavcev, in ki se v skladu z 3. odst. navedenega določila uredijo s kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom.

V konkretnem primeru je upravni odbor tožene stranke s pravilnikom o delovnih razmerjih opredelil kriterije ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter nadalje s sprejetim programom v sektorju trženja, od 5 razporejenih delavcev - skladišnik, določil dva za presežna delavca. Ker se v navedenem sektorju delovna uspešnost ni ocenjevala, je tožena stranka kot prvi izločilni kriterij uporabila strokovno izobrazbo in nadalje korekcijski kriterij delovne izkušnje. Pri tem je za pravno presojo spora odločilnega pomena ugotovitev, da tožena stranka v takšnem postopku ni pravilno uporabila kriterijev o ugotavljanju presežnih delavcev, saj je zmotno ocenila tožnikovega sodelavca XY po kriteriju strokovne izobrazbe, ker je pri tem delavcu zmotno upoštevala višjo stopnjo izobrazbe od dejanske. Takšna nepravilnost pa je imela za posledico, da je bil tožnik iz tega razloga nezakonito opredeljen za trajno presežnega delavca.

Nadalje po pritožbeni trditvi podatki iz delovne knjižice ne morejo predstavljati zanesljiv dokaz o doseženi strokovni izobrazbi delavca.

Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da je delovna knjižica javna listina (15. čl. ZDR), ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (230. čl. ZPP). Po določilu 2. čl. Pravilnika o delovni knjižici (PDK, Ur. l. RS, št. 28/90 - 57/98) vsebuje delovna knjižica med ostalim tudi podatke o delavčevem izobraževanju, strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju, ki jih v to listino v skladu z določilom 13. čl. PDK vpisuje pristojen upravni organ na podlagi javnih listin - spričevala oz. potrdila o končanem izobraževanju. Podatki iz delovne knjižice tako veljajo za verodostojne, zaradi česar ni nobenih ovir, da se ne bi mogli uporabiti v sodnem postopku, ne glede na to, da ima tožena stranka v pravilniku o delovnih razmerjih v zvezi s kriterijem strokovne izobrazbe tudi določeno, da se kot dokazilo takšne izobrazbe oz.

druge usposobljenosti uporabljajo spričevala, diploma ali vpis v delovni knjižici. Zato iz tega razloga v tem delu pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena tudi glede ugotovitve v izpodbijani sodbi, da gre pri skladiščnikih za opravljanje enakega dela. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z trditvijo, da je tožena stranka v zvezi z navedenim delovnim mestom lahko opredelila različne delokroge. Vendar pa je v zadevi potrebno izhajati iz zaključkov, do katerih je po izvedenih dokazih prišlo sodišče prve stopnje, da se dela tehtalca in skladiščnika, ki ju je opravljal tožnik, po zahtevnosti medsebojno ne razlikujeta, saj imata določen enak tarifni razred in količnik plače. Nenazadnje pa takšno dejstvo v konkretnem primeru ni v ničemer odločilno. Pomembno je predvsem to, da gre za uvrstitev delavcev v enako kategorijo del, s čemer je zadoščeno pogoju iz določila 1. odst. 13. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93) za pravilno izvedbo postopka določanja trajno presežnih delavcev.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).