Jedro

Tožnikovo zatrjevanje, da mu ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi glede odločitve o plačilu 772,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila in o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del (glede plačila 670,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.443,59 EUR z obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila in mu povrniti 180,15 EUR stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 2.114,47 EUR z obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin toženke oziroma ni navedlo vsebine listin toženke, ki nasprotujejo izpovedbam tožnika in prič. Izpoved A. A. je ocenilo kot skladno z ostalimi, ker je dopustil možnost, da je tožnik v večernem času občasno izvajal naloge požarstva, prižigal vozila, se udeleževal sestankov in preverjal prisotnost vojakov v sobah, ne da bi raziskalo, ali je karkoli od navedenega relevantno za vtoževane dni dnevnega počitka. Zmotno je enačilo čas dnevnega počitka s časom, ki je v dokumentu SOP (rutina dela za pripadnike SVNKON 28 KFOR) predviden kot nočni počitek od 23.00 ure do 6.00 ure zjutraj ter zaključilo, da je z navedenim dokumentom poseženo v dnevni počitek in s tem kršena pravica do počitka v trajanju 11 ur. Sodišče je neutemeljeno verjelo pričam tožnika (pripadnikom Slovenske vojske), ki so vložili istovrstne zahtevke zoper toženko in so zainteresirane za izid spora. Tožnik ni časovno, krajevno in vsebinsko opredelil zatrjevanih opravil v času dnevnega počitka. Pritožba se sklicuje na zadevo VIII Ips 21/2018. Napačen je zaključek sodišča, da dnevni počitek na misiji predstavlja čas, ko delavec ni na razpolago delodajalcu zaradi opravljanja delovnih nalog. Očita kršitvi 212. in 215. člena ZPP. Meni, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo prava EU in sodbe Sodišča EU št. C-742/19. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zavrniti odškodninski zahtevek, saj je bil tožniku zagotovljen dnevni počitek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine v delu, ki se nanaša na znesek 772,71 EUR s pripadajočimi obrestmi. V preostalem (glede plačila 670,88 EUR s pripadajočimi obrestmi) je izpodbijani del odločitve pravilen.

6. Tožnik je v okviru opravljanja vojaške službe na Kosovu od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014 opravljal delo vojaka voznika strelca. Navajal je, da mu na misiji ni bil omogočen počitek med dvema zaporednima delovnima dnevoma, ki bi trajal nepretrgano najmanj 11 ur, zato je opravil več dela, kot bi ga sicer moral. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka) predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Dokazna ocena ustreza zahtevam iz tega člena, saj je iz argumentacije sodišča prve stopnje razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Sodišče je poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je predlagal, ocenilo tudi dokaze toženke, to je izpoved A. A. ter listine (mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti, evidence mesečnega načrta dela in usposabljanja ... čete/.... vod in SOP - dnevni razpored za KFOR 28 glede rutine dela za pripadnike SVNKON 28 KFOR). V zvezi s slednjo listino je navedlo, da je čas od 18.30 do 23.00 ure razporejen kot rezervni čas, zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo vsebine listine. Za mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti je pravilno pojasnilo, da se nanašajo na dneve tedenskega počitka, kar ni predmet tega spora. ZPP v citirani določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je tudi s pričami dovoljeno dokazovati odločilna dejstva. Zgolj zato, ker so priče, ki jih je predlagal tožnik, vložile istovrstne zahtevke zoper toženko, jim ni mogoče odreči verodostojnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o nezagotovljenem dnevnem počitku oziroma na ta račun opravljenih urah dela. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Glede na obrazloženo kršitev 8. člena ZPP ni podana, medtem ko pavšalnega očitka o bistvenih kršitvah 212. in 215. člena ZPP pritožba ne konkretizira, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018. V tej zadevi je bila zavrnjena revizija zoper odločitev sodišča, da mora toženka plačati tožniku odškodnino zaradi nemožnosti izrabe tedenskega počitka. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) pomeni opravljanje dela za delodajalca. Odločilni razlogi sodišča prve stopnje v tem sporu ne temeljijo na zaključku o povišani pripravljenosti, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev brezpredmetne.

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje pravnemu temelju pravice do dnevnega počitka z navedbo, da je bila na podlagi določb Direktive št. 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu in Direktive št. 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa toženka razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. V obravnavanem primeru je treba upoštevati ureditev pravice do dnevnega počitka v nacionalni zakonodaji, t. j. v 155. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in 97.f členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Iz navedenih določb ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v nepretrganem trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur oziroma da je ta lahko omejen v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Sodišča EU št. C-742/19, ki se ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka na misiji v 43 dneh vsakokrat prikrajšala tožnika za tri ure dnevnega počitka (na račun opravljanja dela v tem času). Toženka je predložila dnevni razpored za KFOR 28, iz katerega izhaja, da je čas od 18.30 ure do 23.00 ure predviden kot rezervni čas, vendar sodišče temu ni sledilo, ker je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da v navedenih primerih, ko naj bi bili pripadniki v mednarodni misiji prosti, niso bili brez zadolžitev in obveznosti. Ugotovilo je, da so imeli „določene“ obveznosti, ki jih je primeroma izpostavilo (protipožarno varovanje, udeležba na obveznih sestankih, preverjanje prisotnosti vojakov v sobah, vžig vozil v večernem času ...).

11. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, so tožnik, B. B. in C. C. izpovedali, da so se naloge opravljale tudi po 18.00 uri. Sodišče je povzelo izpovedi B. B. in C. C., da je tožnik občasno izvajal nadzor bivalnih prostorov v večernih urah. Povzelo je tudi izpoved nadrejenega A. A., da je bil tožnik nekajkrat na vrsti za izvajanje požarne varnosti in da je imel z vozili dodatne naloge, vendar ne vsakodnevno. A. A. je dopustil možnost, da je tožnik v večernem času občasno izvajal naloge požarnega varstva, prižigal vozila, se udeleževal sestankov in preverjal prisotnost vojakov v sobah. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, ne da bi obenem ugotovilo, kaj konkretno je tožnik počel po 18.00 uri v navedenih 43 dnevih, (še) ne zadoščajo za presojo, da je bil vsakokrat prikrajšan za tri ure počitka, kar naj bi predstavljalo vtoževano več opravljeno delo.

12. Ker je A. A. izpovedal le o možnosti občasnega izvajanja opravil, pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, kakšen je pomen te izpovedi za ugotovitev natančnega obsega ur več opravljenega dela v navedenih 43 dneh. Tožnikovo zatrjevanje, da mu v tem času ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP I. točko izreka sodbe razveljavilo za znesek 772,71 EUR z obrestmi (v prvostopenjski sodbi ugotovljena vrednost ure dela 5,99 EUR x 43 dni x 3 ure) in posledično odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je dolžno dopolniti dokazni postopek v smeri ugotovitve konkretnih nalog, ki naj bi jih tožnik v navedenih 43 dneh dejansko opravljal v časovnem okvirju od 18.00 do 23.00 ure in nato sprejeti jasno dokazno oceno glede obsega dela, ki mu za te dneve ni bilo plačano.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijanega dela sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba v pomembnem, širšem sklopu glede vsebine in trajanja delovnih nalog ugotoviti odločilna dejstva, na novo oblikovati dokazno oceno in v ta namen po potrebi dopolniti dokazni postopek, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. V preostalem, t. j. glede odločitve, da je za opravljenih 112 ur dela (9 dni x 11 ur + 2 dneva x 6,5 ur) toženka dolžna tožniku plačati 670,88 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, je izpodbijana I. točka izreka sodbe pravilna. Pritožba konkretizirano ne izpodbija v zvezi s tem relevantnih prvostopenjskih ugotovitev, t. j. da je bil tožnik vsakokrat prikrajšan za 11 ur več opravljenega dela, in sicer 16. 11. 2014 (pravilno: 2013) v času volitev v D., na varovanju baze E. dne 5. 1. 2014 in v obdobju od 25. 3. do 3. 4. 2014, ko je sedemkrat izvajal varovanje na opazovalnici F., kar je potrdil nadrejeni A. A. Enako velja glede dokaznega zaključka sodišča, da je tožnik 13. 10. 2013 in 28. 11. 2013 v času predvidenega dnevnega počitka dvakrat opravil 6,5 ur več dela pri izvajanju dolžnosti požarstva. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del odločitve potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).