Jedro

Kadar v reviziji proti obrestnemu delu pravnomočne sodbe ni opredeljen vrednostni obseg izpodbijanja, revizija ni dovoljena.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A. J. na ugotovitev, da je neveljavna darilna pogodba, ki jo je dne 26.1.1994 v Slovenskih Konjicah sklenil s toženim S. H. za parceli št. 553/34 - travnik in št. 553/35 - njiva, obe vl. št. 453 k.o... Zavrnilo je tudi zahtevek na razveljavitev navedene darilne pogodbe. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke Občine Slovenske Konjice na ugotovitev, da je omenjena darilna pogodba nična in da je toženi H. S. pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah dolžan umakniti predlog za njeno zemljiškoknjižno sprovedbo, če pa je že zemljiškoknjižno sprovedena, pa je dolžan izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi se bo Občina Slovenske Konjice vpisala kot lastnik spornih nepremičnin. Tožniku A. J. pa je naložilo, da mora tožencu S. H. v skladu z njegovim nasprotnim tožbenim zahtevkom plačati znesek 2,618.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1994 dalje do plačila.

Sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbeno izpodbijali le tožeči stranki A. J. in Občina Slovenske Konjice. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Pri tem pa je zavrglo pritožbo Občine Slovenske Konjice, kolikor ta presega odločitev o tožbenih zahtevkih, ki jih je sama postavila kot glavni intervenient. Tožnik A. J. je vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje le v obsegu odločitve o teku zamudnih obresti. Toženec S. H. je zakonske zamudne obresti od zneska 2,618.000,00 SIT zahteval od 27.1.1994 dalje. Vendar pa je prejel tujo valuto v DEM, zaradi česar bi bil dolžan plačati le ustrezen znesek v DEM in devizne obresti. Toženi H. bi lahko zahteval zamudne obresti le na ta način, da bi jih kapitaliziral in prištel h glavnici. V takem primeru bi moral zahtevati en znesek in obresti od dneva vložitve zahtevka. Zato tožnik A. J. predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v novo obravnavanje.

Toženec S. H. je vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodba sodišča druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, je v popolnem nasprotju z razlogi prvostopne sodbe. Sporna pogodba je glede na namen ob njenem sklepanju darilne narave. Kupnina je bila dogovorjena in izročena šele po podpisu darilne pogodbe in ne more vplivati na razveljavitev ali neveljavnost daritve. Sporna nepremičnina je bila tožencu takoj izročena v posest. Zato mu ni mogoče očitati nedobrovernosti ob sklepanju darilne pogodbe. Med pravdnimi strankami tečeta glede predmeta darilne pogodbe dve pravdi zaradi motenja posesti. V enem izmed sporov (opr. št. P 194/98 prvega sodišča) je dokazana toženčeva dobrovernost. Zato tudi uživa pravno varstvo ne glede na ponovno pravno razpolaganje med tožnikom in Občino Slovenske Konjice.

Pravdne stranke na reviziji niso podale odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Reviziji nista dovoljeni.

Toženi S. H. sodbe sodišča prve stopnje v tej zadevi ni pritožbeno izpodbijal. Vložil je le odgovor na pritožbi ostalih dveh pravdnih strank, v katerem je predlagal njuno zavrnitev. Zanj je zato sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka. Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP pa je mogoče vložiti revizijo le proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji in torej ne proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje; v tem slučaju bi namreč prišlo do nedovoljenega preskakovanja pravnih sredstev. Pri tem toženec v reviziji celo izrecno poudari, da jo vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje. V njegovem primeru gre torej za nedovoljeno izredno pravno sredstvo. Revizijsko sodišče je zato to revizijo zavrglo (392. člen ZPP), ne da bi se spuščalo v njeno vsebino.

Vsebina revizije, ki jo je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vložil tožnik A. J., pa določno meri na domnevno nepravilno opredelitev teka zamudnih obresti od dosojenega zneska v višini 2,618.000,00 SIT. Vložena je torej proti odločitvi o obrestih kot stranski terjatvi. Tožbeni zahtevek je premoženjske narave, kar velja za glavno in stransko terjatev. Odločitev o glavni terjatvi revizijsko ni izpodbijana. Vendar tudi za izpodbijanje odločitve o stranski terjatvi glede dovoljenosti revizije velja določba drugega odstavka 382. člena ZPP: revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega v zakonu določenega zneska. Kolikšen je vrednostni obseg izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, torej izreka o teku zamudnih obresti, pa revizija ne pove. Tožnik tega obsega izpodbijanja ni opredelil. Taka navedba je potrebna zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo, katerega dovoljenost se presoja po denarni vrednosti spornega predmeta. Ob izostanku navedbe te vrednosti revizije ni. Ker tožnik ni ravnal tako, da bi bilo v skladu z določbo 382. člena ZPP mogoče ugotoviti vrednostni obseg izpodbijanja pravnomočne sodbe, je revizijsko sodišče njegovo revizijo zavrglo (392. člen ZPP).