Jedro

Na odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je bil dne 24. 3. 2016 nad tožečo stranko začet postopek poenostavljene prisilne poravnave. Zgolj ta okoliščina ne pomeni, da tožeča stranka sodne takse ne more plačati, oziroma da je ne more plačati takoj in v celoti, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Skladno z ustaljeno sodno prakso mora namreč stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti in porabiti za plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi njen podredni predlog za odlog plačila sodne takse (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da delno ali v celoti ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse, podredno pa, da njeno plačilo odloži ali sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje je tožeča stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla zgolj podatke o svojem finančnem, likvidnostnem in premoženjskem stanju za leto 2014. Ob tem ni trdila, da bi se njeno stanje v letu 2015 bistveno poslabšalo. Trditve, ki jih v zvezi s tem podaja v pritožbi, zato pomenijo nedovoljene pritožbene novote. Zgolj dejstvo, da bilance stanja za leto 2015 ob vložitvi predloga še niso bile izdelane, tega ne more spremeniti. Tožeča stranka (kot skrbna gospodarstvenica) bi namreč svoje stanje morala poznati tudi pred izdelavo bilanc. V kolikor je bilo to slabše, kot je bilo razvidno iz obstoječih bilanc, bi v zvezi s tem morala podati ustrezne trditve.

5. Na odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je bil dne 24. 3. 2016 nad tožečo stranko začet postopek poenostavljene prisilne poravnave. Zgolj ta okoliščina ne pomeni, da tožeča stranka sodne takse ne more plačati oziroma, da je ne more plačati takoj in v celoti, brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Kot že rečeno pa tožeča stranka konkretnih trditev o tem sploh ni podala – ni pojasnila zakaj ne more unovčiti kateregakoli premoženja (predvsem denarnih sredstev (v višini 241.001,00 EUR(1)), kratkoročnih poslovnih terjatev (v višini 733.390,00 EUR), zalog (v višini 147.270,00 EUR) ali opredmetenih osnovnih sredstev (v višini 457.303,00 EUR)) vsaj do višine sodne takse (5.205,00 EUR) oziroma zakaj le-te ne more plačati iz prilivov, ki jih dobiva na transakcijske račune (povedala ni niti kolikšni so ti prilivi in kolikšne njene obveznosti). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo tako trditveno kot dokazno breme v zvezi z navedenimi okoliščinami na njej (skladno z ustaljeno sodno prakso mora namreč stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti in porabiti za plačilo sodne takse). Tožeča stranka takšnemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Posledično je ni mogoče niti (delno) oprostiti plačila sodne takse, niti ji le-tega odložiti.

6. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Podatki povzeti iz Poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, priloga A8.