Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje v primeru neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni s prvim dnem odsotnosti, če se na delo ne vrne do sprejema odločitve na pristojnem organu (prve stopnje). V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi pet neupravičenih izostankov učinkuje že odločitev organa prve stopnje, če se delavec do dneva odločitve ne vrne na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožnikov zahtevek, ki glasi: "1. Sklep št. 06/318902/21/CN z dne 2.10.1992, potrjen s sklepom št. 01/35-2982/LŽ z dne 1.7.1993 se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje 20.8.1992 ni zakonito prenehalo.

3. Toženec je dolžan tožniku za čas od 20.8.1992 do 11.12.1992 priznati pravico do mirovanja pravic iz delovnega razmerja, od 12.12.1992 dalje do 3.9.1993 pa mu priznati obstoj delovnega razmerja ter izplačati OD z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov v višini, kot da bi delal, vse v 15 dneh pod izvršbo." kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo dokončni sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 23.4.1993 (pismeni odpravek, citiran v zahtevku z dne 1.7.1993) o prenehanju delovnega razmerja tožnika, prvostopni sklep tožene stranke z dne 2.10.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 20.8.1992 pa spremenilo tako, da tožniku delovno razmerje preneha 3.9.1993, v skladu s to spremembo pa potem tožniku priznalo obstoj in pravice iz delovnega razmerja do tega datuma (razen plačila nadomestila plače za čas od 21.8. do 11.12.1992). Pri tem je ugotavljalo, da je tožnik od 21.8. do 11.12.1992 sicer neopravičeno izostal z dela, ker pa se je 11.12.1992 vrnil na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi več kot pet zaporednih neopravičenih izostankov, bi mu lahko delovno razmerje prenehalo šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker je bil dokončni sklep z dne 23.4.1993, o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja, nezakonit, ker na sejo drugostopnega organa, ko je le-ta odločal o njegovem ugovoru, tožnik ni bil vabljen, sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 2.10.1992 sploh ni postal dokončen. Zato je tožniku delovno razmerje v skladu z njegovim zahtevkom prenehalo šele s 3.9.1993, ko se je zaposlil drugje.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem navaja, da je tožnik zamudil rok za ugovor zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.10.1992, tako da je šlo na drugostopnem organu dne 23.4.1993 v bistvu le za formalni preizkus tožnikovega ugovora, pri dosoji pravic iz delovnega razmerja tožniku pa sodišče ni preverjalo, ali ni tožnik po 11.12.1992 imel zaradi prenehanja delovnega razmerja dohodkov iz kakšnih drugih naslovov.

V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbena trditev, da je komisija za pritožbe tožene stranke dne 23.4.1993 opravila le formalni preizkus pravočasnosti tožnikovega ugovora, ne drži. Iz takrat sprejetega sklepa nedvoumno izhaja, da je komisija tožnikov ugovor obravnavala po vsebini in ga zavrnila. Tudi sicer tožnik roka za ugovor ni zamudil, saj mu je bil prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.10.1992 veljavno vročen šele ob njegovi vrnitvi dne 11.12.1992. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnikovih izostankov zaradi vpoklica v tujo vojsko po 20.8.1992 z vidika tožene stranke ni mogoče šteti za opravičene. Pri tem pa je prvostopno sodišče napačno štelo, da je prvostopni sklep tožene stranke z dne 2.10.1992 nezakonit, kolikor določa v posledici več kot pet neopravičenih izostankov prenehanje delovnega razmerja tožnika z 20.8.1992, ko bi se moral tožnik na delo vrniti, oziroma ko je prvič neopravičeno izostal. Ker se tožnik ni vrnil na delo vse do sprejema sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je do 2.10.1992, je tožena stranka v skladu z določili 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zakonito ugotavljala, da mu je delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neopravičene odsotnosti. Ker je tako v tem primeru dejansko učinkoval že prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja, so morebitne kasnejše napake v ugovornem postopku v tem primeru v bistvu irelevantne.

Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je tožniku že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 2.10.1992 zakonito prenehalo delovno razmerje z 20.8.1992, to je s prvim dnem neopravičenega izostanka. Zato tudi njegov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu ni mogel biti utemeljen.

Glede na to je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 373. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.