Jedro

Osnovni pogoj za uporabo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu.

Tožnika sta vedela, da vlagata v tujo nepremičnino, saj sta zatrjevala očetovo soglasje za tako vlaganje.

Pri prezidavah, dozidavah, nadzidavah ali adaptacijah obstoječega objekta je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali ko gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Povečanje za bivanje uporabne površine v stanovanjski hiši ali ureditev dodatnega stanovanja poleg že obstoječega ne spremeni identitete hiše. Kljub tej spremembi ostaja še vedno hiša s prvotnim namenom, saj sprememba omogoča le uporabo stanovanjskih prostorov več stanovalcem oziroma ugodnejšo uporabo enakemu številu stanovalcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika solastnika vsak do 15/100 na stanovanjski stavbi in garaži na parcelni št. 1116 k.o... in za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis solastninske pravice sposobne listine. O nadaljnjem tožbenem zahtevku za vrnitev darila v zapuščino po pokojnem očetu prvotožnice in toženca je odločilo tako, da je tožencu naložilo, da mora vrniti v zapuščino določen denarni znesek.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo, razveljavilo odločitev o vrnitvi darila v zapuščino ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev solastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Tožnika v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da bi moral med tožnikoma in očetom prvotožnice in toženca obstajati izrečen dogovor o nastanku solastninske pravice in deležih, pri tem pa je prezrlo pritožbeno trditev, da je šlo za ekonomsko skupnost ožjih sorodnikov, zaradi česar ni potrebna izrecna sklenitev družbene pogodbe, temveč zadoščajo že taka konkludentna dejanja, iz katerih je mogoče sklepati, da je oče pristal, da v bodoče ne bo več edini lastnik. Revizija v nadaljevanju obširneje razlaga, katera očetova ravnanja bi bilo mogoče šteti za taka konkludentna dejanja. Zato meni, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek v ustreznem dogovoru o skupni gradnji. Podrejeno pa uveljavlja, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico tudi na podlagi samega zakona, saj sta s preureditvijo podstrešja v stanovanje ustvarila novo stvar. Revizija se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se ta pravila ne morejo uporabiti, kadar obstoji dogovor, saj ni nobenega razloga, da bi bil položaj graditelja, ki ni dobil soglasja, ugodnejši. Tožnika sta gradila zase, saj je bilo sprva mišljeno, da bo tožnica tisti otrok, ki bo ostal doma pri starših. Tudi izgradnja garaže kaže, da ni šlo za vlaganja samo zaradi izboljšanja bivalnih pogojev. Ker sta tožnika gradila z lastnim materialom in sredstvi, oče pa je za gradnjo vedel in je ni prepovedal, gre tožnikoma stvarnopravna pravica po pravnem pravilu paragrafa 418 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Sodišči napačno razlagata pravni pojem nove stvari. Z zgraditvijo stanovanja na podstrešju je hiša spremenila identiteto, iz enostanovanjske hiše je nastala dvostanovanjska hiša. Samo zunanji videz hiše ne more biti merodajen. Napačna je primerjava vrednosti vlaganj tožnikov z današnjo vrednostjo, ker so v tej upoštevana tudi toženčeva vlaganja po odselitvi tožnikov. V zakonskih predpisih ni podlage za zaključek, da se garaža kot pritiklina hiše ne sme ločevati od stanovanjske hiše in da mora deliti enako usodo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP iz leta 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Sodišči prve in druge stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili, da sta tožnika v letu 1966 v soglasju z očetom tožnice in toženca vlagala svoje delo in sredstva v očetovo stanovanjsko hišo ter iz podstrešja uredila stanovanje, v letu 1968 pa sta zgradila še garažo. Ugotovili sta tudi, da med tožnikoma in očetom ni bilo dogovora, da bosta s temi vlaganji pridobila solastninsko pravico na očetovih nepremičninah. Glede na čas preureditve podstrešja in izgradnje garaže je treba v tej pravdni zadevi uporabiti pravna pravila bivšega ODZ.

Tožnika sta svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh pravnih podlagah, na pravnih pravilih o dogovoru o skupni gradnji oziroma družbeni pogodbi in na pravnih pravilih o gradnji na tujem svetu. Ugotovitev obeh sodišč, da nista dokazala takega dogovora, po katerem bi jima zaradi vlaganj šla tudi solastninska pravica na očetovi nepremičnini, pač pa le soglasje za preureditev, ki sta ga potrebovala zaradi pridobitve kreditov, je dejanske narave. Ta ugotovitev med drugim temelji tudi na izrečni izpovedi tožnice, da oče nikoli ni izjavil, da bosta mož in ona zaradi vlaganj v podstrešno stanovanje pridobila solastni delež na tej nepremičnini (list. št. 34 spisa). Ob taki izpovedi je dokazna ocena o neobstoju za pridobitev solastninske pravice ustreznega dogovora povsem logična in razumljiva. Na to tožničino izpoved se je v svojih razlogih sklicevalo tudi sodišče druge stopnje. Zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977), po katerem v reviziji ni mogoče več izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, se revizijsko sodišče ni moglo in ni smelo ukvarjati z razširjenimi revizijskimi trditvami o zatrjevanih konkludentnih očetovih ravnanjih, iz katerih naj bi bilo mogoče sklepati, da je takrat ali kasneje pristal na to, da sta tožnika zaradi vlaganj pridobila solastninsko pravico na njegovi nepremičnini. Te trditve namreč nedovoljeno posegajo v dokazno oceno o neobstoju ustreznega dogovora. Vendar revizijsko sodišče kljub temu pripominja, da je tožnica istočasno izpovedala, da je oče govoril le, da ima samo dva otroka in da bo po njegovi smrti za oba enako poskrbljeno. Take očetove izjave pa ne potrjujejo revizijskega stališča, da je mogoče iz njegovih zatrjevanih konkludentnih dejanj zaključiti, da se je strinjal, da sta zaradi vlaganj že pridobila solastninsko pravico. Ker tožnika nista uspela dokazati obstoja takega dogovora, ki bi bil podlaga za pridobitev solastninske pravice, svojega stvarnopravnega zahtevka ne moreta uspešno uveljavljati z dogovorom o skupni gradnji. Zatrjevana okoliščina, da naj bi sodišče druge stopnje prezrlo njuno pritožbeno trditev o ekonomski skupnosti ožjih sorodnikov, zaradi česar ni potreben izrecen dogovor, temveč zadoščajo tudi ustrezna konkludentna dejanja, v tej pravdni zadevi torej ni pomembna.

Materialnopravno pravilni so nadaljnji razlogi obeh sodišč, da tožnikoma ne gre solastninska pravica niti na podlagi pravnih pravil o gradnji na tujem svetu. Osnovni pogoj za uporabo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Tožnika sta vedela, da vlagata v tujo nepremičnino, saj sta zatrjevala očetovo soglasje za tako vlaganje. V odgovor na revizijsko trditev, da ni razloga za razlikovanje položaja graditelja na tujem svetu od položaja graditelja na podlagi dogovora o skupni gradnji, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je razlog za razlikovanje položajev prav v dobrovernosti graditelja na tujem svetu. Revizija to vprašanje sicer načenja zaradi nestrinjanja s stališčem sodišča druge stopnje, da se v primeru obstoja dogovora ne morejo uporabiti pravila o gradnji na tujem svetu, vendar ob izostali dobrovernosti tožnikov to stališče niti ni pravno odločilno.

Revizijsko sodišče se strinja z nadaljnjo ugotovitvijo obeh sodišč, da v obravnavani zadevi tudi ni izkazan nadaljnji pogoj za pridobitev solastninske pravice. Pri prezidavah, dozidavah, nadzidavah ali adaptacijah obstoječega objekta je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali ko gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Za prvi primer v obravnavani zadevi očitno ne gre, ne gre pa niti za drugi primer. Povečanje za bivanje uporabne površine v stanovanjski hiši ali ureditev dodatnega stanovanja poleg že obstoječega ne spremeni identitete hiše. Kljub tej spremembi ostaja še vedno hiša s prvotnim namenom, saj sprememba omogoča le uporabo stanovanjskih prostorov več stanovalcem oziroma ugodnejšo uporabo enakemu številu stanovalcev. Zgraditev garaže ob hiši na drugačno materialnopravno presojo o istovetnosti objekta ne more vplivati. Garaža pri individualni stanovanjski hiši je praviloma zgrajena kot objekt, ki spada k hiši. Tudi v tej pravdni zadevi je sodišče ugotovilo, da garaža funkcionalno spada k hiši, saj je bila namensko zgrajena za potrebe stanovalcev te hiše. Zato bi bil drugačen zaključek o lastništvu garaže mogoč le, če bi tožnika dokazala obstoj ustreznega dogovora z lastnikom zemljišča. Ker takega dogovora nista dokazala, je treba glede lastništva garaže uporabiti pravno pravilo superficies solo cedit iz paragrafa 297 ODZ.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom revizije, da je sodišče druge stopnje napravilo napačno primerjavo vrednosti vlaganj tožnikov z vrednostjo današnje hiše, ker je toženec po odselitvi tožnikov izvedel dodatna dela na hiši, vendar ta okoliščina glede na doslej navedene razloge ni pravno odločilna.

Tožnika sta v reviziji uveljavljala tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede na že navedeno prehodno določbo novega zakona je pravilna opredelitev: iz prvega odstavka 354. člena in iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977)), vendar teh procesnih kršitev nista konkretizirala. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Do uradno upoštevnih procesnih kršitev v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo.

Iz obrazloženega izhaja, da je revizijsko sodišče moralo neutemeljeno revizijo tožnikov na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrniti, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške obeh tožnikov.