Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pomembno pravno vprašanje mora biti zastavljeno konkretno in natančno, navesti je treba pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja; obrazložiti je treba, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; če tega ni, revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Če niso navedene konkretne posledice, ki za revidenta nastanejo zaradi izpodbijanega akta, oziroma ni pojasnjeno, zakaj so te posledice za revidenta zelo hude, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1826/2010-04-0803-43 z dne 14. 4. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentki za leto 2009 dodatno odmeril ter naložil v plačilo davek od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja (avtorsko delo) v višini 9.361,24 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 150,00 EUR. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo, št. DT 499-14-45/2011-2 z dne 7. 11. 2011, zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da je v obravnavani zadevi podlaga za odmero davka od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja (avtorske pogodbe na področju kulture - filma) 38. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2), v zvezi s katerim ni relevantne sodne prakse, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve tega sklepa, saj je navedla le, da je bila pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi 38. člen ZDoh-2. Revidentka tudi ne zatrjuje, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o določenem pravnem vprašanju ni enotnosti, kar je eden izmed pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ampak navaja, da v zvezi z navedenim členom ZDoh-2 ni druge relevantne sodne prakse, kar pa ni razlog za dovoljenost revizije. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. V tej določbi ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ali gre za zelo hude posledice, je treba presojati v vsakem primeru posebej, saj gre za nedefiniran pravni standard. Zato mora revident ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 201/2009) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revidentka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da je znašal njen bilančni dobiček v letu 2009 6.221,00 EUR, v letu 2010 pa 6.553,00 EUR, z izpodbijano odločbo pa ji je bil naložen v plačilo davek od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v višini 9.361,24 EUR, zato ji zaradi tako visoke davčne obveznosti lahko nastane huda premoženjska škoda in bo lahko ogroženo njeno poslovanje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s svojimi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazala na način, določen v 9. točki te obrazložitve. Revidentka namreč ni pojasnila in izkazala, kakšne konkretne posledice ima naložitev davčne obveznosti v višini 9.361,24 EUR na njeno poslovanje. Navesti bi morala tudi konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Zgolj podatki o višini bilančnega dobička za leti 2009 in 2010 ter naloženi davčni obveznosti brez dodatnih navedb in predložitve dokazov po presoji Vrhovnega sodišča niso dovolj za izkaz zelo hudih posledic. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, zato revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).