Jedro

Dolžnica bi morala izkazati in dokazno podkrepiti tudi trditev, da je škoda, ki bi jo sama pretrpela, večja od tiste, ki lahko nastane upniku. Upoštevati je namreč treba, da gre v primerih, kot je obravnavani, kjer je v izvršilnem naslovu dolžnici naloženo, da upniku izroči ključe hišne ključavnice in mu s tem omogoči nemoteno vstopanje in bivanje v hiši, tudi na strani upnika za zagotovitev tako pomembne vrednote oziroma dobrine, kot je vstop v stanovanje, pri čemer ima upnik na svoji strani pravico, ugotovljeno s sodno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Dolžnica bi morala že v predlogu tudi zatrjevati in izkazati primer iz 1. do 9. točke 1. odst. 71. člena ZIZ, česar pa ni ne zatrjevala ne izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnice za odlog izvršbe kot neutemeljen zavrnilo.

Proti temu sklepu se pritožuje dolžnica po svojem pooblaščencu. Po mnenju dolžnice ne drži trditev v izpodbijanem sklepu, da dolžnica ni navedla pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe. V predlogu je navedeno, da upniku v tem izvršilnem postopku sploh ne gre za to, da se vseli nazaj v stanovanje, ampak da od dolžnice izsili plačilo dodatnega zneska na račun kupnine za to stanovanje. Da bi v tem izsiljevanju uspel, bi mogoče upnik res začel prihajati v sporno stanovanje. Dolžnica je v predlogu navedla, da je na prvi stopnji sodišča uspela tako v pravdi zoper upnika, v kateri je uveljavljala izročitev originala kupoprodajne pogodbe, kot tudi v pravdi, s katero je upnik uveljavljal razdrtje te pogodbe. Dolžnici je uspelo dokazati, da je izvršila vse svoje obveznosti iz kupoprodajne pogodbe. Upnik predmetni izvršilni postopek vodi samo zaradi šikaniranja dolžnice in izsiljevanja plačila zneska, ki mu ne gre. Če bi upnik začel prihajati v stanovanje, kjer sedaj dolžnica z družino živi, bi to zanje predstavljalo celo vrsto nevšečnosti, saj bi v stanovanje prihajal zaradi šikaniranja, ne pa zaradi zadovoljevanja svojih stanovanjskih potreb. Dolžnica meni, da ko zakon govori o nenadomestljivi škodi, ne gre le za materialno škodo, ampak tudi za nematerialno. Prenašati tujega človeka v svojem stanovanju predstavlja veliko in nenadomestljivo škodo, v opisani situaciji pa obstaja tudi možnost uporabe sile. Če se izvršba odloži, pa za upnika ne bi nastala nobena škoda, saj v tem stanovanju ni več bival, v zgoraj omenjenih pravdah pa je izjavljal, da živi in dela v tujini.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani izvršilni zadevi je upnik vložil izvršilni predlog na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo dolžnici naloženo, da upniku vrne soposest hiše na naslovu C. K., in posest sobe ob garaži v pritličju te hiše tako, da v vhodna vrata te hiše vstavi prejšnjo ključavnico ali pa upniku izroči ključ nove ključavnice na teh vratih ter mu s tem omogoči nemoteno vstopanje in bivanje v tej hiši ter ji prepovedalo v bodoče motiti upnikovo posest navedene hiše. Po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi njenega ugovora zoper sklep o izvršbi je dolžnica predlagala odlog izvršbe, pritožba zoper sklep o zavrnitvi tega predloga pa je predmet tega pritožbenega postopka.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki 1. odst. 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (2. odst. 71. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica ni izpolnila pogojev za odlog izvršbe. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim navajanjem, da pravni standard nenadomestljive škode predstavlja tudi nematerialno, ne le materialno škodo, vendar je pri tem potrebno poudariti, da bi morala dolžnica izkazati in dokazno podkrepiti tudi trditev, da je škoda, ki bi jo sama pretrpela, večja od tiste, ki lahko nastane upniku. Upoštevati je namreč treba, da gre v primerih, kot je obravnavani, kjer je v izvršilnem naslovu dolžnici naloženo, da upniku izroči ključe hišne ključavnice in mu s tem omogoči nemoteno vstopanje in bivanje v hiši, tudi na strani upnika za zagotovitev tako pomembne vrednote oziroma dobrine, kot je vstop v stanovanje, pri čemer ima upnik na svoji strani pravico, ugotovljeno s sodno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku. Pavšalne navedbe v predlogu in v pritožbi, da upnik tega stanovanja ne rabi, ker naj bi živel in delal v tujini, niso z ničemer izkazane. Sicer pa v pritožbi dolžnica navaja nasprotujoče si trditve, ko najprej navaja, da bi ji bivanje upnika v njenem stanovanju v K. za nedoločen čas povzročalo nenadomestljivo škodo, po drugi strani pa zatrjuje, da upnik dela in živi v tujini in zato tega stanovanja ne rabi. Dolžnica bi morala že v predlogu ob kumulativni izpolnitvi pogojev, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, tudi zatrjevati in izkazati primer iz 1. do 9. točke 1. odst. 71. člena ZIZ, česar pa ni ne zatrjevala ne izkazala. V predlogu in pritožbi navajano dejstvo, da je dolžnica v pravdah z upnikom na prvi stopnji odločanja uspela, namreč ne predstavlja razloga oziroma primera iz 1. odst. 71. člena ZIZ. Dolžnica prav tako ni izkazala posebno upravičenega razloga za odlog iz 2. odst. 71. člena ZIZ, saj ni tega pogoja niti zatrjevala niti dokazno podprla, poleg tega pa je po zakonu možno iz tega razloga odložiti izvršbo najdlje za tri mesece in le enkrat, dolžnica pa je predlog za odlog vložila že 10.06.2004, kar pomeni, da je svoj namen, da se izvršba za nekaj časa odloži, dejansko že dosegla.

Pritožbeni razlogi dolžnice niso podani, v postopku pa tudi ni bila storjena katera od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.