Jedro

Po stališču prvostopenjskega sodišča se verjetnost prihodnjega nasilja presoja zgolj glede na dogodke, do katerih je prišlo v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Takšno stališče je napačno in je posledica zmotne uporabe določbe četrtega odstavka 22.b člena ZPND, ki določa, da mora biti predlog žrtve podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Iz navedenega določila izhaja zgolj to, da od zadnjega dejanja povzročitelja nasilja do vložitve predloga žrtve za izrek ukrepa, ne sme miniti več kot šest mesecev, ne pa da se presojajo zgolj dejanja nasilja znotraj navedenih šestih mesecev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, da nasprotnemu udeležencu naloži prepoved vstopa v stanovanje, v katerem živi z mladoletnima otrokoma, zadrževanje v bližini stanovanja, zadrževanje in približevanje krajem, kjer se žrtve običajno nahajajo (npr. delovno mesto, šola), prepoved navezovanja stikov z žrtvami na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb, vzpostavljanja vsakršnega srečanja z žrtvami in objavljanja osebnih podatkov žrtev, dokumentov in sodnih ter upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na žrtve.

2. Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje ne terja posega države, ker njen predlog ni v skladu z načelom sorazmernosti; da vsebina pisem, ki jih dobiva, ne vsebuje takšne vsebine, ki bi kazala na prihajajočo grožnjo, ki terja zaščito sodišča; da pri predlagateljici ne gre za strah pred nasprotnim udeležencem in da predlagateljici ne grozi nobena škoda. Poudarja, da so vsa ponavljajoča pisanja povzročitelja na služben e-naslov ali navaden naslov oblika neželenega vdora v življenje žrtve, kar predstavlja zalezovanje. Sodišče je sledilo navedbi nasprotnega udeleženca, da se je slučajno peljal mimo ulice, kjer živi predlagateljica, gotovo pa ni naključno opazil tožničine mladoletne hčere na vrtu pred hišo z voznega pasu, preko nasprotnega voznega pasu, preko širine pločnika, čez žičnato ograjo, kjer je delno živa meja, delno drugo zelenje, z vidom 70 letnika. Ne gre za slučaj, naključje, temveč naklepno ravnanje nasprotnega udeleženca. V dani zadevi bi moralo sodišče ugotoviti kumulacijo vseh dejanj povzročitelja skozi daljše obdobje, ne pa, da se je omejilo zgolj na obdobje šestih mesecev. Ravnanje nasprotnega udeleženca predstavlja proces, ki povzroča travme, vsak stik pa povzroči njeno podoživljanje. Iz zadeve II N 1473/2019 izhaja, kaj so glavni razlogi za prepoved pritožnice stikov povzročitelju v letu 2016, vendar sodišče kljub njenemu predlogu ni vpogledalo v navedeno zadevo. Predlagateljica se že šest let trudi in preprečuje stike povzročitelja oziroma jih poskuša preprečiti, zato ne more vzdržati navedba sodišča iz izpodbijanega sklepa, da bi bil poseg države nesorazmeren ukrep zoper povzročitelja. Gre za nujno potreben in edini možen ukrep. Navaja še, da je velika verjetnost, da anonimna pisma piše povzročitelj sam, saj je iz njih razvidno, da so pisana na isti način. Sodišče prve stopnje je neustrezno sprejelo pojasnilo nasprotnega udeleženca glede fizičnega nasilje do njegove matere. Zaradi navedenega ravnanja nasprotnega udeleženca pri predlagateljici ne gre za namišljen strah pred fizičnim nasiljem. Da je poseg države potreben, izhaja iz okoliščine, da nasprotni udeleženec ne razume njene prepovedi iz 2016, ko je jasno povedala, da ne želi stikov in da jih prepoveduje in ko je to zahtevala tudi preko pooblaščenega odvetnika, vendar se nasprotni udeleženec tega ne drži. Več kot je sama storila za zaščitno svojega zdravja in zdravja svojih mladoletnih otrok, ne more več storiti. Sodišče je samo ugotovilo, da je odnos med predlagateljico in nasprotnim udeležencem zelo konflikten in da je nasprotni udeleženec poln očitkov do predlagateljice. Neprekinjeno pošiljanje pisem, podpisanih ali anonimnih, v predlagateljičino službo, njeno izpostavljanje, gotovo pomeni poseg v človekovo pravico do mirnega opravljanja dela, mirnega okolja, mirnega družinskega življenja, zdravih možnosti za osebni razvoj. Neobrazložen je zato sklep v delu, ko sodišče ugotavlja, da ji ni nastala škoda. Tako kot v predlogu kot na naroku je jasno navedla zdravstvene posledice ravnanja nasprotnega udeleženca. Predlagateljica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa da izpodbijani sklep spremeni tako, da nasprotnemu udeležencu izreče predlagane prepovedi.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1, ki je v tem, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Pravilno je tudi poudarilo načelo sorazmernosti, kot eno temeljnih načel ZPND, ki zavezuje sodišče, da ustrezno zaščiti žrtve, hkrati pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma v medsebojne odnose. V postopku izreka ukrepov sodišča zaradi nasilnih dejanj v družini je treba ugotoviti oziroma dokazati obstoj nasilja v preteklosti in verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti. Pri sodnem odločanju po ZPND gre torej za rešitev vprašanja, ali je ob upoštevanju načela sorazmernosti podana takšna raven nasilja nad žrtvijo, ki utemeljuje poseg države, ker žrtev ne zmore sama poskrbeti za varnost in mir. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšne potrebe ni, zato je predlagateljičin predlog zavrnilo. Pravilen je pritožbeni očitek, da je takšna odločitev posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlagateljičin odnos z očetom - nasprotnim udeležencem že dolgo časa porušen. Predlagateljica je navedla številna ravnanja nasprotnega udeleženca, ki predstavljajo poseg v njeno pravico do osebnega in družinskega življenja, zaradi katerih je, kot je navedla, pod hudim stresom in se jih ne zmore ubraniti sama. Navedla je, da gre za očetovo psihično nasilje, ki traja od leta 2015. Zadnje takšno ravnanje je bilo mesec dni pred vložitvijo predloga za izrek ukrepov, v mesecu juliju, ko je na naslov zaposlitve prejela anonimno pošto, s katero nasprotni udeleženec sam namerno širi laži v njeno službeno okolje. Predlagateljica je v svojem predlogu navajala, da je očetu že v letu 2016 prepovedala kakršnekoli stike, telefonske klice in približevanje tako njej kot tudi članom njene družine. Navedla je, da ji je nasprotni udeleženec grozil s smrtjo, s samomorom pred vrati doma, na cesti, imel scene pred vrtcem in njeno službo ter nacionalistične izpade. Navedla je še, da jo je nasprotni udeleženec nenehno klicaril na osebni in službeni telefon, jo zasledoval na domu in v vrtcu, da ga je zato prijavila na policijo, na Center za socialno delo in ga s pismom preko pooblaščenega odvetnika pozvala, da s svojim nadlegovanjem preneha. Od nasprotnega udeleženca je ves čas dobivala elektronsko pošto, ko pa ga je blokirala na zasebnem elektronskem naslovu, je začel pošto pošiljati na službeni naslov. Na tega prejema tudi navadno pošto, pogosto od domnevno anonimnih oseb, ki pa jo pošilja in piše nasprotni udeleženec sam. V predlogu je opisala tudi dogodek z dne 1. 2. 2022, ko se je nasprotni udeleženec, kljub njeni preselitvi pojavil pred njeno hišo in ogovarjal njeno mld. hčerko, dne 5. 3. 2022 pa se je dvakrat počasi peljal po njeni ulici. V neprestanem strahu pred ponavljanjem takšnih ravnanj nasprotnega udeleženca ima težave s koncentracijo, kar slabo vpliva na njeno delo in negativno vpliva na njeno družinsko življenje.

7. Sodišče prve stopnje je svojo presojo omejilo zgolj na slednja dva dogodka in na anonimno pismo, ki je bilo poslano na predlagateljičin službeni naslov 11. 7. 2022. Navedlo je, da se je omejilo na navedene tri dogodke zato, ker je do njih prišlo v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga oziroma od 22. 2. 2022 dalje. Po stališču prvostopenjskega sodišča se verjetnost prihodnjega nasilja presoja zgolj glede na dogodke, do katerih je prišlo v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Takšno stališče je napačno in je posledica zmotne uporabe določbe četrtega odstavka 22.b člena ZPND, ki določa, da mora biti predlog žrtve podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Iz navedenega določila izhaja zgolj to, da od zadnjega dejanja povzročitelja nasilja do vložitve predloga žrtve za izrek ukrepa, ne sme miniti več kot šest mesecev, ne pa da se presojajo zgolj dejanja nasilja znotraj navedenih šestih mesecev. Predlagateljica pa je zatrjevala dalj časa trajajoče nasilno ravnanje (psihično nasilje) nasprotnega udeleženca, ki traja od leta 2016 pa vse do vložitve predloga. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zatrjevanih nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca skozi celotno zatrjevano obdobje, je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljen že iz tega razloga.

8. Zaradi neupoštevanja kontinuitete zatrjevanih nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca se izkaže kot nepopolna tudi presoja njegovih treh ravnanj v letu 2022. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo celote ravnanj nasprotnega udeleženca, ki izkazujejo kontinuiteto odnosa oziroma razmerja, v katerem imajo ravnanja enega od njegovih udeležencev nasilni značaj, je pomanjkljiv tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni ugotovilo, da bi nasprotni udeleženec predlagateljico zalezoval. Po določilu osmega odstavka 3. člena ZPND je zalezovanje naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da naklepna ponavljajoča pisanja nasprotnega udeleženca na službeni ali običajen naslov predstavlja neželeno vzpostavljanje stika oziroma neželeni vdor v življenje žrtve. Prav to pisanje pa tudi po ugotovitvah sodišča (tč. 12 obrazložitve) kaže na zelo konflikten odnos med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, ko ta poskuša stopiti v stik s svojo hčerko, ki je za predlagateljico nedvomno stresen. Zaključek izpodbijanega sklepa, da predlagateljici ne grozi nobena škoda in da zato kakršnikoli ukrepi niso utemeljeni in potrebni in bi bil v nasprotju z načelom sorazmernosti, je v nasprotju z navedenimi ugotovitvami sodišča. 9. Iz navedenih razlogov je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zaključek prvostopenjskega sodišča, da predlagateljici ne nastaja nikakršna škoda, pa je tudi v nasprotju z njegovimi dejanskimi ugotovitvami. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

10. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče celovito presoditi ravnanje nasprotnega udeleženca in v primeru ugotovitve družinskega nasilja njegovemu povzročitelju z izrekom ustreznega ukrepa nedvoumno sporočiti, kje so meje žrtvine zasebnosti, ki jih ne sme prestopiti.

1 Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016.