Jedro

Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek. Drugače rečeno, fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati.

Za odgovor na vprašanje ali gre za sodbo presenečenja je potreben test, ali bi mogel tožnik ob vsej potrebni skrbnosti predvideti, da bo sodišče njegove trditve lahko presojalo tudi po tej (drugi) pravni podlagi. Stranki ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti le v primeru, če odločitev temelji na povsem novi pravni oceni, za katero bi bila v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanje drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob vsej skrbnosti ni ocenila za bistvene.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženima strankama revizijske stroške v višini 2.336,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom od tožencev zahteval nerazdelno plačilo odškodnine v višini 94.207,68 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej navaja, da bi moral biti v postopku postavljen izvedenec revizijske in knjigovodske stroke, s katerim bi lahko dokazoval svojo trditev o prenosu poslovanja iz družbe T., d. o. o., na družbo F., d. o. o., in posledičnem oškodovanju vseh upnikov te družbe ter trditev, da toženca nista pravočasno zagotovila pogojev za skrbno finančno poslovanje, spremljanje in obvladovanje tveganj po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) oz. pravočasno predlagala insolvenčnega postopka. Obrazložitev sodišča druge stopnje glede zavrnitve izvedenca je v nasprotju z listinami iz spisa, in sicer s tožbo in tožnikovo pripravljalno vlogo. Sodišče bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo nakazati, da je potreben izvedenec. Iz izpovedi tožencev izhaja, da je družba T., d. o. o., pridobila kredit v višini 430.000,00 EUR, ki pa je bil porabljen v korist tožencev in ne družbe T., d. o. o. Sodišče je spregledalo izpoved zakonitega zastopnika tožnika, da je z dobavami nadaljeval samo zato, ker je toženka obljubljala poplačilo, ko bo družbi odobren kredit. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, saj protipravno ravnanje po odškodninskem pravu ni nujno kaznivo dejanje in gre za protipravnost tudi, ko gre za kršitev dolžne skrbnosti (ravnanje skladno s poslovodno stroko). Določbe ZFPPod po zaključku stečajnega postopka ne omejujejo več aktivne legitimacije v smislu 22. člena ZFPPod.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema, ki sta nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in pravni argumenti sodišč nižjih stopenj za zavrnitev zahtevka so naslednji: - Drugi toženec je bil poslovodja in družbenik, druga toženka pa družbenica v družbi T., d. o. o..

- Tožnik je družbi T., d. o. o., dobavljal blago za potrebe vrtnarije in nadaljnjo prodajo, ki ga le-ta ni pravočasno in redno plačevala.

- S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 683/2006 z dne 18. 6. 2008 je bilo po tožbi tožnika za dobavljeno in neplačano blago družbi T., d. o. o., naloženo plačilo 87.586,73 EUR. Neplačane obveznosti temeljijo na dobavah tožnika družbi T., d. o. o., opravljenih od aprila 2001 do avgusta 2005. - Nad družbo T., d. o. o., se je s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 19/2008 z dne 3. 6. 2008 začel stečajni postopek. Stečajni postopek se je zaključil dne 21. 4. 2009. - Tožnik v stečaju prijavljene in v celoti priznane terjatve ni dobil poplačane niti delno, ker je stečajna masa zadoščala le za poplačilo ločitvenega upnika in stroškov stečajnega postopka.

- Toženca sta tožnika opozarjala, da dolžniki družbe T., d. o. o., ne izpolnjujejo svojih obveznosti in zato družba njegovih računov ne more sproti plačevati, in da skušata pridobiti kredit za poplačilo družbinih obveznosti. Tožnik je vedel za slabo finančno stanje družbe, vendar je z dobavami kljub temu nadaljeval, zato tožencema ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja in s tem odškodninske odgovornosti po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

- Tožnik ni dokazal, da sta toženca „zlorabila pravno obliko“ in poslovanje družbe T., d. o. o., prenesla na družbo F., d. o. o., ali da bi iz sfere družbe premoženje prešlo v sfero tožencev kot fizičnih oseb, tudi sicer pa omenjene trditve niso pravnorelevantne. Toženca nista bila obsojena za nobeno kaznivo dejanje poslovne ali gospodarske goljufije.

- Zahtevek, kot je postavljen, ne izpolnjuje pogojev za odškodninsko odgovornost tožencev po ZFPPod, saj tožnik plačilo zahteva v svojo korist in ne v korist vseh upnikov družbe. Trditev o protipravnem ravnanju tožencev zaradi kršitev določb prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) tožnik ni zadostno substanciral. - Postavitev izvedenca ni bila potrebna, ker ni podan temelj odškodninskega zahtevka (argument sodišča prve stopnje). Dokazni predlog po postavitvi izvedenca revizijske in knjigovodske stroke je bil obrazložen prepozno (argument sodišča druge stopnje).

6. Dejanska podlaga tožbe temelji na zatrjevanem protipravnem ravnanju tožencev, ki sta ga storila (oz. opustila) kot poslovodja oz. kot družbenika družbe T., d. o. o., v obdobju od aprila 2001 do avgusta 2005. 7. Pravna oseba svojo voljo oblikuje preko svojih organov, katerih člani so fizične osebe. Izjave volje in ravnanja organov pravne osebe so zato izjave in ravnanja pravne osebe same. To ima ustrezne posledice v ureditvi civilnopravne deliktne sposobnosti pravne osebe in fizičnih oseb, ki so člani njenih organov. Odškodninsko pravo v tem pogledu ločuje med fizično osebo, ki je neposredni povzročitelj škode, in pravno osebo, v funkciji katere je neposredni povzročitelj škode ravnal.(1) Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba,(2) ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek.(3) Drugače rečeno, fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati.(4)

8. Organi družbe z omejeno odgovornostjo so poslovodja, skupščina družbe, ki jo kot kot kolektivni organ družbe sestavljajo njeni družbeniki, in (fakultativno) nadzorni svet. V prejšnji točki opredeljeno razmerje med pravno osebo in člani njenih organov v odškodninskopravnem smislu vodi do zaključka, da toženca za ravnanja in opustitve, ki sta jih storila kot člana organov družbe T., d. o. o., tretjim osebam (torej tudi tožniku) ne moreta odškodninsko odgovarjati. Pristop sodišč nižjih stopenj, ki sta odškodninsko odgovornost tožencev presojali na podlagi določbe 131. člena OZ, je zato glede na v tožbi začrtano trditveno podlago materialnopravno zmoten.(5) Določbe OZ tožniku ob postavljeni trditveni podlagi ne dajejo odškodninskega zahtevka do tožencev, zato revizijskemu sodišču na navedbe tožnika, ki se nanašajo na odločitev sodišč nižjih stopenj po tej pravni podlagi, ni bilo potrebno odgovarjati.

9. Morebitno odgovornost poslovodje in družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo v razmerju do tretjih oseb (tožnika) je zato potrebno iskati v drugih materialnopravnih predpisih.

10. V spornem obdobju sta določbi 19. člena in drugega odstavka 20. člena prej veljavnega ZFPPod urejali odškodninsko odgovornost uprave (poslovodje) in družbenikov v primeru stečaja podjetja. Člani uprave po tej pravni podlagi ne odgovarjajo za sam nastop kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolžnosti, pač pa za opustitev ukrepov in prepovedi po tem, ko takšno finančno stanje že nastopi.(6) Protipravnost pri ravnanju družbenikov je izražena v glasovanju proti predlogom uprave, usmerjenim v zagotovitev kapitalske ustreznosti.(7) Po prvem odstavku 22. člena ZFPPod je procesno legitimiran za vložitev takšne tožbe stečajni upravitelj, po drugem odstavku 22. člena ZFPPod pa tudi vsak posamezni upnik stečajnega dolžnika, vendar le za račun vseh upnikov. Če sodišče takšnemu tožbenemu zahtevku ugodi, naloži tožencu, da odškodnino plača v stečajno maso podjetja v stečaju (tretji odstavek 22. člena ZFPPod). Omenjene določbe torej urejajo posebno obliko odškodninske odgovornosti, za katero je bistvena predpostavka ravno stečaj podjetja,(8) dosojena odškodnina pa se lahko izplača le v stečajno maso in ne neposredno v korist posameznega upnika. Takšna ureditev je logična posledica načela enakega obravnavanja in sorazmernega poplačila upnikov v stečajnem postopku.(9) Ker je stečaj podjetja in s tem obstoj stečajne mase bistvena (materialnopravna) predpostavka za odškodninske zahtevke po navedeni pravni podlagi, z ustavitvijo stečaja preneha tudi odškodninska terjatev, saj gre po njeni vsebini za terjatev stečajnega dolžnika. Odškodninske terjatve po zaključku stečaja ni več mogoče vplačati v stečajno maso. Tožnikovo stališče, da lahko po zaključku stečaja odškodninsko odgovornost uprave in družbenikov po tej pravni podlagi uveljavlja v svojem imenu in za svoj račun, je zato povsem napačno. Obstoj stečaja nima značaja materialnopravne predpostavke le v primeru, če stečajni upravitelj odškodninsko terjatev stečajnega dolžnika do poslovodje ali družbenikov v postopku vnovčevanja stečajne mase odstopi v stečajnem postopku. V takšnem primeru ta terjatev ni več del stečajne mase, zato lahko prevzemnik terjatve odškodninsko terjatev izterja za svoj račun kot singularni naslednik stečajnega dolžnika tudi po zaključku stečaja.(10) Tožnik dejstev v tej smeri ni postavil, zato njegovega zahtevka po zgoraj citiranih določbah ZFPPod ni mogoče presojati.

11. Odškodninska odgovornost uprave v družbi z omejeno odgovornostjo v določbah prej veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ni bila izrecno urejena, vendar je sodna praksa o takšnih zahtevkih odločala z analogno(11) uporabo določbe 258. člena ZGD, ki je sicer urejala odškodninsko odgovornost uprave v delniških družbah.(12) Po sedaj veljavni ureditvi je odškodninska odgovornost uprave družbe z omejeno odgovornostjo urejena v določbi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)(13) v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. V obeh predpisih je odškodninska odgovornost uprave zasnovana kot odgovornost v notranjem razmerju, v katerem člani uprave odgovarjajo za škodo, ki so jo kot člani uprave povzročili družbi, in ne za škodo, ki je pri poslovanju družbe nastala tretjim.(14) Gre za odškodninsko odgovornost, pri kateri se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava. Po petem odstavku 258. člena ZGD (zdaj četrti odstavek 263. člena ZGD-1) lahko odškodninski zahtevek družbe do člana uprave sicer uveljavlja tudi posamezni upnik, vendar le v primeru če ga družba ne more poplačati. Omenjena določba upnikom pod določenimi pogoji torej daje legitimacijo za vložitev odškodninske tožbe, vendar le za uveljavljanje družbinih (in ne svojih) odškodninskih zahtevkov do članov uprave. Tožnik s tožbo zahteva povrnitev svoje lastne škode, zato njegov zahtevek nima ustrezne materialnopravne podlage niti v določbah ZGD in ZGD-1. 12. Trditve v smeri „zlorabe pravne osebe“ in prenosa poslovanja z družbe T., d. o. o., na novoustanovljeno družbo F., d. o. o., z namenom oškodovanja upnikov je mogoče presojati v okviru instituta o spregledu pravne osebnosti iz 6. člena ZGD (sedaj 8. člen ZGD-1). Pri tem institutu ne gre za odškodninsko odgovornost družbenikov, pač pa je spregled pravne osebnosti podlaga za odgovornost družbenikov za obveznosti družbe. Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe je v takem primeru solidarna, splošna predpostavka takšne odgovornosti pa je zloraba pravne osebe. Po svoji naravi gre torej še vedno za obveznost družbe, vendar zanjo solidarno z družbo odgovarjajo njeni družbeniki.(15) Sodišči nižjih stopenj sta v zvezi s tem ugotovili, da je trditev o prenosu poslovanja na drugo družbo in s tem o zlorabi pravne osebe (in oškodovanju upnikov družbe) ostala nedokazana. Ker bistvena predpostavka za odgovornost tožencev za obveznosti družbe glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana, je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna tudi po tej materialnopravni podlagi. Revizijske navedbe, da je bil bančni kredit družbe T., d. o. o., uporabljen v korist tožencev, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to, da omenjena dejstva niti niso bila del trditvene podlage, pač pa celo po revizijskih navedbah le za del izpovedi strank, gre obenem za nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). Očitek, da je sodišče spregledalo izpoved zakonitega zastopnika, zakaj je nadaljeval z dobavami družbi T., d.o.o., po vsebini prav tako predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, tudi sicer pa omenjeno dejstvo po navedeni pravni podlagi ni relevantno.

13. Sodišče druge stopnje je zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem, s katerim je tožnik dokazoval prenos poslovanja na drugo družbo, argumentiralo s prepozno obrazloženostjo tega dokaznega predloga. Tožnik je namreč šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedel, naj izvedenec ugotovi finančno stanje družbe T., d. o. o., v letih od 2002 do 2005. Revident ugotovitve sodišča druge stopnje, da je bila omenjena trditev prepozna, ne izpodbija, pač pa s ponavljanjem svojih pritožbenih navedb smiselno trdi, da je bil dokazni predlog ustrezno obrazložen že v fazi do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, zatrjevano kršitev pa napačno opredeli kot protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotovanja z vsebino tožbe in tožnikove pripravljalne vloge. Po vsebini gre pri tej revizijski trditvi za očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče omenjene trditve tožnika ne sprejema. Stranka mora pravočasno opredeliti, katero pravnorelevantno trditev, naj se s predlaganim dokazom ugotovi.(16) Tožnik je v svoji trditveni podlagi navedel kopico različnih trditev o protipravnem ravnanju tožencev po različnih pravnih podlagah. V takšnem položaju mora stranka pravočasno ustrezno konkretizirati, katero od postavljenih trditev dokazuje s posameznim dokaznim predlogom, saj sicer sodišče niti ne more oceniti, ali gre za primeren dokaz. Dokazni predlog, ki se na splošno nanaša na vse postavljene tožbene trditve z različno materialnopravno podlago, zato nikakor ne dosega standarda substanciranosti dokaznega predloga.

14. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah ustrezno obrazloženih in konkretiziranih revizijskih trditev.(17) Revident ni grajal zmotne uporabe materialnega prava izven okvirjev, ki se nanašajo na uporabo določb OZ in ZFPPod. Tožnikov očitek o kršitvi postopka zaradi pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva je zožen na trditev, da mora sodišče v določenih okoliščinah stranko opozoriti, da se trditve lahko dokazujejo samo z izvedencem. Glede na to, da je takšen dokazni predlog (sicer nesubstanciran) tožnik podal, materialno procesno vodstvo v tej smeri ni bilo potrebno, zato je tudi ta revizijska navedba neutemeljena.

15. Sodišči nižjih stopenj tožnikovega zahtevka nista presojali z uporabo instituta spregleda pravne osebnosti, zato se je moralo revizijsko sodišče opredeliti še do vprašanja, ali presoja po tej materialnopravni podlagi lahko predstavlja t.i. sodbo presenečanja oz. poseg v tožnikovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave Republike Slovenije). Po ustavnosodni praksi gre za takšen poseg, če odločitev za stranko utemeljeno predstavlja presenečenje. Za odgovor na postavljeno vprašanje je torej potreben test, ali bi mogel tožnik ob vsej potrebni skrbnosti predvideti, da bo sodišče njegove trditve lahko presojalo tudi po tej pravni podlagi.(18) Stranki ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti le v primeru, če odločitev temelji na povsem novi pravni oceni, za katero bi bila v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanje drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob vsej skrbnosti ni ocenila za bistvene. Glede na to, da je tožnik že v tožbi navajal dejstva o odgovornosti tožencev zaradi zlorabe pravne osebe in prenosa poslovanja na drugo družbo, je očitno, da ne gre za takšen primer, saj je omenjeno dejstvo tožnik ves čas štel za bistveno. Tožnik bi moral na presojo zahtevka po tej pravni podlagi zato računati. Presoja po tej pravni podlagi zaradi že ugotovljenega dejstva prav tako ni terjala navajanja novih dejstev ali dokazov. Morebitna kršitev tej smeri zato ni podana.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Tožnik mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožencema povrniti njune stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožencema priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.927,40 EUR (tar. št. 3300 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 20% DDV v višini 389,48 EUR, skupaj torej 2.336,88 EUR.

Op. št. (1): Jadek Pensa, D.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 846. Op. št. (2): Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek 148. člena OZ).

Op. št. (3): Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 148. člena OZ).

Op. št. (4): Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 111/2009, III Ips 72/2014. Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 35/2008. Op. št. (6): dr. Plavšak, N., mag Bergant, Ž.: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, GV Ljubljana 2000, stran 955. Op. št. (7): dr. Plavšak, N., mag. Bergant, Ž.: navedeno delo, stran 974 Op. št. (8): dr. Plavšak, N., mag. Bergant, Ž.: navedeno delo, stran 956 in 974, Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 1081/2008. Op. št. (9): dr. Plavšk, N., mag. Bergant, Ž.: navedeno delo, stran 978. Op. št. (10): Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 342/2010. Op. št. (11): Sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 57/2012, III Ips 75/2008, III Ips 86/2004, III Ips 61/2010. Op. št. (12): Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 258. člena ZGD).

Op. št. (13): Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1).

Op. št. (14): Prim. drugi odstavek 258. člena ZGD in drugi odstavek 263. člena ZGD-1, Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 72/2014. Op. št. (15): Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 265/2013, III Ips 12/2004. Op. št. (16): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 98/2008. Op. št. (17): Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010. Op. št. (18): Sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-872/04 in št. Up-197/00.