Jedro

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo, da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tekom celotnega dokaznega postopka sodišču prve stopnje ni porodil dvom v obdolženčevo prištevnost, niti se na neprištevnost ni skliceval, pritožnica z navedbami, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja zasvojen z mamili, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega S. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako spremeni,

da se oškodovanko L. U. na podlagi določbe II. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pravdo.

Sicer pa se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po V. odst. 215. člena KZ in mu izreklo denarno kazen v višini 40.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Obdolženi je dolžan plačati oškodovanki L. U. premoženjskopravni zahtevek v višini 7.000,00 SIT, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazni ter predlagala, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno izreče milejšo kazensko sankcijo.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo, da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tekom celotnega dokaznega postopka sodišču prve stopnje ni porodil dvom v obdolženčevo prištevnost, niti se na neprištevnost ni skliceval, pritožnica z navedbami, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja zasvojen z mamili, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Utemeljeno pa pritožnica navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka. Ker so bile registrske tablice obdolžencu zasežene (zapisnik o zasegu predmetov z dne

26.4.2003 - list.št. 5), iz kazenske ovadbe pa izhaja, da so bile zasežene tablice poslane na upravno enoto Ljubljana, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in oškodovanko skladno z določbo

II. odst. 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Pritožnica se pritožuje tudi glede odločbe o kazenski sankciji.

Neutemeljeno se zavzema za izrek sodnega opomina. Sodni opomin se sme izreči, za kazniva dejanja za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka (I. odst. 61. člena KZ). Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine,v katerih je dejanje storil (IV. odst. 61. člena KZ). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, primerna in pravična kazenska sankcija za obdolženca denarna kazen. Res je sicer, da so bile tablice obdolžencu zasežene, vendar pa ta okoliščina sama po sebi ni dovolj, da bi delala kaznivo dejanje posebno lahko. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženi že bil pravnomočno obsojen in sicer dvakrat za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. I. odst. 212. člena KZ, zato v predmetni zadevi, ko gre prav tako za kaznivo dejanje zoper premoženje, izrek sodnega opomina ne pride v poštev.

Sodni opomin je namreč opozorilna sankcija, zato se za njegov izrek zahteva, da je podana pozitivna prognoza obdolženčevega bodočega vedenja. Glede na že omenjeno obdolženčevo predkaznovanost, takšna prognoza pri njem ni podana, zato tudi ni pogojev za izrek sodnega opomina. Državno tožilstvo je sicer za obdolženca res predlagalo izrek pogojne obsodbe, na kar opozarja pritožnica, vendar sodišče prve stopnje na tak predlog ni vezano. Pritožnica še poudarja, da je obdolženi nezaposlen, vendar pa je to okoliščino ugotovilo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženi mlad človek, ki bo denarno kazen, ki je odmerjena na skorajda najnižji možni ravni, lahko plačal. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, obdolženec v zvezi s pritožbenim postopkom povprečnine ni dolžan plačati (II.

odst. 98. člena ZKP).