Jedro

Tožnik je določenega dne, da bi dosegel protipravno premoženjsko korist, naklepno vršil pritisk in zahteval podkupnino od prokurista pravne osebe in je naslednjega dne, v posledici takega ravnanja, od prokurista prejel 400,00 EUR. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Pri tem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep predstojnice tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 12. 2014 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja istega organa št. ... z dne 28. 1. 2015, se razveljavita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 2. 2015, temveč neprekinjeno traja in sicer do dne 31. 12. 2014 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, od 1. 1. 2015 dalje pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od 18. 2. 2015 dalje prijaviti v socialna zavarovanja ter ji za čas od vrnitve nazaj na delo mesečno obračunati bruto nadomestilo osnovne plače v višini 2.422,05 EUR, po odbitku prispevkov in akontacije dohodnine, pa izplačati neto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje, do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 25. 11. 2014 (prejem sklepa o suspenzu) do 17. 2. 2015 (odjava iz socialnih zavarovanj) obračunati bruto razliko v plačah med po obeh pogodbah dogovorjenima osnovnima plačama 2.422,05 EUR in ½ prejetimi mesečnimi plačami po sklepu o suspenzu, ter izplačati neto razliko v osnovnih plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi in neto mesečni znesek razlike plače do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.“

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna in se ne da preizkusiti. Tožena stranka je evidentno kršila zakonodajo in sicer peti odstavek 11. člena in 77. člen ZDR in drugi odstavek 55. člena ZJU. Dejstvo je, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena 29. 12. 2014 in sicer od 1. 1. 2015 dalje za nedoločen čas, nikoli ni bila odpovedana in je še danes veljavna, izredno je bila namreč odpovedana stara pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, za katere delovno mesto je bil uveden tudi suspenz opravljanja dela, pogodba pa je prenehala veljati že 31. 12. 2014. Nova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je samo pravilno ugotovilo, da 77. člen ZDR takšnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne pozna, vendar ni odločilo v korist tožnika, temveč je zapisalo, da je bilo ravnanje tožene stranke nelogično. Ravnanje tožene stranke ne more biti logično ali nelogično, temveč le zakonito ali nezakonito. Tožena stranka je v času suspenza v celoti odpravila staro pogodbo o zaposlitvi ter s tožnikom sklenila novo pogodbo prostovoljno, brez zmote ali prisile. Ker je z 31. 12. 2014 prenehala veljati stara pogodba o zaposlitvi, je z 31. 3. 2014 prenehal veljati tudi suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki je bil uveden za staro pogodbo o zaposlitvi, čeprav je tožena stranka tudi po novi pogodbi o zaposlitvi tožniku še naprej izplačevala znižano mesečno plačo. Sodišče prve stopnje se do teh dejstev ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je že samo opravičilo, ki ga je pooblaščeni psihiater konkretiziral z navedbo, da se tožnik ni sposoben udeležiti zagovora v naslednjih 30 dneh, pomeni prošnjo za preložitev zagovora.

Napačna in zmotna je tudi trditev sodišča, da prelaganje zagovora temelji na 2. alineji 110. člena ZDR (pravilno gre za 2. alinejo 109. člena ZDR). Ta člen v primeru suma krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, dopušča izredno odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga in ves čas, ko je možen kazenski pregon. Subjektivni rok 30 dni po sodni praksi pa tako začne teči šele od zagovora dalje. Sodišče prve stopnje tožniku očita, da je šele v tretji pripravljalni vlogi podal svoj pisni zagovor, kar je najmanj neumestno. Ne glede na očitek sodišča, je zagovor podan pravočasno in to dejstvo tožniku ni moč šteti v breme. Zagovor je delavčeva pravica in ne dolžnost, delavec ga lahko poda ali pa ne. Sodišče je naredilo vse, da bi sledilo navedbam tožene stranke, zagovor je tožnik podal izključno iz previdnosti, saj mu je bil ustni zagovor nezakonito onemogočen. Dodaja, da vse do danes zoper njega ni bila vložena obtožnica, še manj mu je bilo kaznivo dejanje dokazano.

Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbeni razlogi niso podani in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpovedni postopek do uveljavitve spremenjene sistemizacije ni bil dokončno zaključen in je bila dolžna do tedaj ohraniti tožnikov status pri toženi stranki, česar ni bilo mogoče drugače pravno formalno izpeljati kot s sklenitvijo nove pogodbe. Tožena stranka je reorganizacijo izvedla enako za vse zaposlene, zato se tožniku ni mogla in tudi ni bila dolžna posebej prilagajati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno utemeljilo svojo ugotovitev, da opravičilo tožnika, da se zaradi zdravstvenih razlogov zagovora ne more udeležiti, ni bilo obrazloženo, opravičilo je bilo podano na formularju s povsem splošno navedbo, da se tožnik en mesec zaradi bolezni ne more udeležiti procesnega dejanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba le pavšalno, kot tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je dne 4. 12. 2014 tožniku izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je dne 4. 11. 2014, da bi dosegel protipravno premoženjsko korist, naklepno vršil pritisk in zahteval podkupnino od A.A., prokurista pravne osebe B. d. o. o. in dne 5. 11. 2014, kot posledico ravnanja opisanega prej, od A.A. prejel 8 bankovcev po 50,00 EUR (skupaj 400,00 EUR), s čimer je hujše kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja in druge obveznosti ter pri tem izpolnil znake kaznivih dejanj po KZ-1, in sicer znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1. 7. Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 109. člena ZDR-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane zakonske določbe ZDR-1 o postopku pred odpovedjo in da pravica tožnika do zagovora ni bila kršena.

9. Sodišče prve stopnje je kljub zdravniškemu potrdilu o upravičeni odsotnosti oziroma nezmožnosti udeležbe, iz katerega izhaja, da se zagovora tožnik dne 3. 12. 2014 v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more udeležiti, ugotovilo, da tožniku pravica do obrambe ni bila kršena, čeprav je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ustnega zagovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v opravičilu ni predlagal preložitve datuma zagovora, iz samega zdravniškega potrdila pa tudi ne izhaja, da se tožnik zagovora zaradi zdravstvenih težav ne bi mogel udeležiti. Da zdravstveno stanje tožnika ni bilo takšno, da ne bi mogel podati niti pisnega zagovora izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik istega dne, ko je toženi stranki poslal pisno opravičilo, podal pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10. 11. 2014, s katerim se mu prepove opravljanje dela v času trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da že samo opravičilo pomeni prošnjo za preložitev zagovora in da opravičila ne bi pošiljal, temveč se zagovora enostavno ne bi udeležil. 10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena 29. 12. 2014 in sicer od 1. 1. 2015 dalje za nedoločen čas, nikoli ni bila odpovedana in je še vedno veljavna in sicer zato, ker je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, za katero je bil uveden tudi suspenz opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 4. 12. 2014 in sicer pogodbo, sklenjeno z dne 28. 7. 2014. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi 29. 12. 2014 zaradi spremenjene organizacije tožene stranke. Tožena stranka je morala zaradi uveljavitve Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 25. 11. 2014, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2015 tožniku izdati novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri pa dela ni nikoli opravljal, saj je bil v suspenzu od 10. 11. 2014. Tožena stranka je torej pravilno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, saj je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala 4. 12. 2014, ko je pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014 še veljala. Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja pa je dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Ker sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2014 ni postal dokončen pred 1. 1. 2015, ko je tožena stranka morala zaradi spremembe sistemizacije delavcem izdati nove pogodbe o zaposlitvi, je ravnala pravilno, ko je tudi tožniku izdala novo pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da mu je s tem po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzpostavila delovno razmerje. Tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi tudi ni opravljal dela, saj je imel od vročitve sklepa z dne 10. 11. 2014 prepoved opravljanja dela. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev sodbe nejasna in se ne da preizkusiti in da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev razumljivo in argumentirano obrazložilo, zato očitana kršitev ni podana.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dokazala očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja je prepričljiva, popolna in logična. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 1. in 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je presodilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijske zahtevke.

13. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.