Jedro

Povsod, kjer je prišlo do prenehanja subjekta vpisa brez pravnega nasledstva, je zaradi razrešitve pravnih razmerij, katerih udeleženec je takšen subjekt vpisa, treba izvesti likvidacijski postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku S.M. 1.400 ATS z zakonitimi deviznimi obrestmi, ali pa protivrednost v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta tožnika in predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da je tožena stranka pravni naslednik Z., saj je izplačala nesporni del odškodnine iz istega škodnega dogodka.

Preregistracija je zgolj rezultat političnega dogajanja na območju bivše Jugoslavije in pravne anarhije. Republika Srbija je sprejela Uredbo o začasni prepovedi razpolaganja z določenimi nepremičninami, Sabor Republike Hrvaške pa Uredbo o prepovedi razpolaganja in prenosu sredstev določenih pravnih oseb na teritoriju Republike Hrvaške. Na podlagi te uredbe se je Z. preregistrirala pod novim imenom "A.".

Hkrati je ta pravna oseba tudi zavrnila svojo odgovornost kot pravna naslednica Z. Obe omenjeni uredbi sta nezakoniti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zaključek, da tožena stranka ni pravni naslednik Z., je namreč oprlo le na izpisek sodnega registra o ustanovitvi tožene stranke. Vendar ta listina niti ne dokazuje niti ne izključuje pravnega nasledstva. Za vprašanje nasledstva je zato odločilno, kako je prenehala Z. Kako prenehajo podjetja, je določal Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 - v nadaljevanju ZP, ki se je v času ustanovitve tožene stranke uporabljal tudi na Hrvaškem) v 188. členu. V 1. do 3. točki 1. odstavka je predvideval tri primere, kako se izvede likvidacijski postopek, v 4. točki 1. odstavka je predvideval prenehanje zaradi spojitve, pripojitve oz. razdelitve podjetja, v 3. odstavku pa prenehanje zaradi stečaja. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ št. 84/89, ki se je v času ustanovitve tožene stranke uporabljal tudi na Hrvaškem), pa je določal poleg treh omenjenih primerov, ko se izvede likvidacijski postopek, v 153. členu še tri nadaljnje primere prenehanja podjetja z likvidacijo.

Značilnost vseh omenjenih situacij je, da ni bil predviden niti stečajni niti likvidacijski postopek samo takrat, kadar je podjetje prenehalo zaradi nastanka drugega podjetja (spojitev ali razdružitev), to je takrat, kadar so prešle obveznosti (in tudi upravičenja) podjetja, ki je prenehalo, na njegove pravne naslednike (2. odstavek 187.a člena ZP). Povsod, kjer je prišlo do prenehanja subjekta vpisa brez pravnega nasledstva, pa se je zaradi razrešitve pravnih razmerij, katerih udeleženec je bil takšen subjekt vpisa, moral izvesti likvidacijski postopek. Ustanovitelji so se sicer lahko dogovorili, kako si bodo razdelili premoženje, pravice in obveznosti sestavljenega subjekta vpisa (če sklenejo, da naj preneha obstajati).

Toda takšen dogovor zavezuje samo njih, ne učinkuje pa na pravna razmerja, katerih udeleženec je sestavljeni subjekt vpisa. Načelo, da razen v primerih, ko gre za pravno nasledstvo, ni mogoče izbrisati iz sodnega registra subjekta vpisa brez izvedenega stečajnega ali likvidacijskega postopka, velja za vse subjekte vpisa, ne glede na to, v kakšni lastnini so, kakšna je njihova dejavnost in ali so že začeli poslovati. Subjekt, ki je vpisan v sodni register, je pravna oseba in lahko preneha samo tako, kot to velja za pravne osebe, ki so vpisane v register.

Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način je prenehala Z., čeprav je to bistvenega pomena za rešitev vprašanja, ali je tožena stranka njen pravni naslednik, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Razen tega tudi ni izključeno, da je tožena stranka nastala v skladu z Uredbo o prepovedi razpolaganja in prenosa sredstev določenih pravnih oseb na ozemlju Republike Hrvaške (Uredba o zabrani raspolaganja i prijenosa sredstava određenih pravnih osoba na teritoriju Republike Hrvatske - Narodne novine št. 52/91). Po 6. členu te uredbe se namreč poslovne enote in druge organizacijske oblike pravnih oseb s sedežem na ozemlju Republike Srbije, avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine, Republike Črne gore ter organov in institucij federacije lahko z odločbo zaposlenih v enoti oziroma organizacijski obliki, sprejeto z osebnim izjasnjevanjem, organizirajo kot družbeno podjetje ali druga ustrezna pravna oseba v družbeni lastnini. Zato bi moralo sodišče prve stopnje s poizvedbami pri "Agenciji Republike Hrvatske za (p)restrukturiranje i razvoj" opraviti poizvedbe, ali so se zaposleni pri Z. v skladu z omenjeno uredbo organizirali kot "A." (7. člen uredbe).

Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu s 184. členom ZPP s poizvedbami pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Zagrebu ugotovi, ali je bila Z. pravna oseba, in če je bila, na kakšen način je prenehala ter ali je tožena stranka njena pravna naslednica.

Opravi naj tudi poizvedbe pri "Agenciji Republike Hrvatske za (p)restrukturiranje i razvoj", o tem, ali se je Z. organizirala v "A.".

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.