Jedro

Tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da je za odločanje o predlogu za odlog izvršbe pristojen organ prve stopnje in ne župan, ki je organ druge stopnje. Zoper odločitev prvostopenjskega organa pa je dovoljena pritožba. Vendar iz tožnikovega predloga izhaja, da je prosil za odlog izvršbe (le) do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa je bila zavrnjena 18. 6. 2019, tj. že pred vložitvijo te tožbe. Pri tem odlog izvršbe do tega trenutka sploh ni mogoč, ampak je mogoč le do izčrpanja pravnih sredstev zoper izvršilni naslov; v tem primeru do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe.

Odprava odločbe tako ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj toženka glede na zakonske pogoje in ustaljeno sodno prakso tudi pri ponovnem odločanju predlogu za odlog izvršbe ne bi mogla ugoditi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopenjski organ (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog za odlog upravne izvršbe. V obrazložitvi navaja, da je 11. 4. 2019 v zadevi posega v varovalni pas občinskih cest brez soglasja upravljavca cest na podlagi odločbe št. 0610-6/2017-3 z dne 1. 8. 2017 izdal sklep o dovolitvi izvršbe. Tožnik se je zoper sklep pritožil, hkrati pa je podal predlog za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o pritožbi. V predlogu je navajal, da mu bo nastala nepopravljiva škoda, ker pa so njegove trditve pavšalne in zanje ni predložil nobenega dokaza, je bilo treba njegov predlog zavrniti.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka kršila postopek, saj je o njegovem predlogu za odlog izvršbe odločal drugostopenjski organ namesto organ prve stopnje. Iz drugega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč sledi, da odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil. Prav tako prvi odstavek 289. člena ZUP določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen drug organ. Sklep o dovolitvi izvršbe pa je izdal organ prve stopnje, tj. Občinski inšpektor Občine Domžale. Zato mu je bila odvzeta možnost pravnega sredstva zoper odločitev in kršena človekova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Glede na to vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo citira sodno prakso, iz katere izhaja, da sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt in glede na to meni, da tudi odločitev o odlogu izvršbe ni upravni akt, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor, saj se z njim le spreminja trenutek, v katerem bo upravni akt izvršen, medtem ko na samo obveznost ne vpliva. Navaja še, da v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za zadržanje izvršbe, ker je bila inšpekcijska odločba, ki je predmet izvršbe, potrjena s sodbo Upravnega sodišča I U 2748/2017 z dne 19. 3. 2019, pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe pa je bila zavrnjena z odločbo toženke z dne 18. 6. 2019. Vsi pogoji za izvršitev obveznosti, to je odstranitev plakatov, so tako izpolnjeni. Postopek s pritožbo je končan, tožnik pa tudi v samem predlogu za odlog izvršbe ni izkazal, da bi mu z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Ker tožnik s pritožbo ne bi mogel uspeti, pa tudi ni prišlo do kršitve Ustave. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je upravni spor zoper izpodbijani akt nedvomno dovoljen, saj tožbe ni vložil na podlagi 2. člena ZUS-1, ampak na podlagi 4. člena ZUS-1. Zaveda se, da sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt in da to potrjuje sodna praksa. Vendar sodno varstvo potrebuje zaradi zaradi posega v pravico iz 25. člena Ustave, ki ni povezana z dokončnostjo in pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi izvršbe. Ali je bil predlog za odlog izvršbe utemeljen, bi moral presoditi organ, ki je vodil izvršbo, Inšpektorat Občine Domžale, zoper njegovo potencialno neugodno odločitev, pa ima tožnik pravico do pritožbe, ki mu je toženka ni zagotovila. Zato so navedbe toženke o neutemeljenosti odloga, in da tožnik s pritožbo ne bi mogel uspeti, brezpredmetne.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče mora v upravnem sporu v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe sploh podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 7. Po ustaljeni sodni praksi tudi sklep o odlogu postopka izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga o odložitvi postopka ni upravni akt.1 Tožnik zato za tožbo zoper sklep po 2. členu ZUS-1 nima pravnega interesa, česar ne more spremeniti napačen pravni pouk toženke. Ker se tega zaveda, vlaga tožbo po 4. členu ZUS-, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Trdi, da mu je bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena ZUS-1. 8. Upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP). Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

9. Po 17. členu ZUP je za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti na prvi stopnji pristojna uprava samoupravne lokalne skupnosti, če zakon ne določa drugače. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, in o pritožbi zoper odločbo, ki jo izda nosilec javnih pooblastil na podlagi predpisa sveta samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan (prvi odstavek 233. člena ZUP). Po prvem odstavku 18. člena ZUP noben organ ne more prevzeti posamezne upravne zadeve iz pristojnosti drugega organa in je rešiti sam, razen če zakon tako določa in če so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji.

10. Zakon o lokalni samoupravi stvarne pristojnosti ne ureja drugače kot ZUP, saj v 69. členu določa, da občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti (prvi odstavek). O upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno (drugi odstavek). O pritožbah zoper odločbe organa skupne občinske uprave odloča župan občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada, če zakon drugače ne določa (tretji odstavek).

11. Tožnik tako v tožbi utemeljeno ugovarja, da je za odločanje o predlogu za odlog izvršbe pristojen organ prve stopnje in ne župan, ki je organ druge stopnje. Zoper odločitev prvostopenjskega organa pa je dovoljena pritožba. Vendar iz tožnikovega predloga izhaja, da je prosil za odlog izvršbe (le) do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa je bila zavrnjena 18. 6. 2019, tj. že pred vložitvijo te tožbe. Pri tem odlog izvršbe do tega trenutka sploh ni mogoč, ampak je mogoč le do izčrpanja pravnih sredstev zoper izvršilni naslov; v tem primeru do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe. Takšna je sodna praksa2, ki temelji na tretjem odstavku 293. člena ZUP, po katerem se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. V tej zadevi je izvršilni naslov, tj. inšpekcijska odločba št. 0610-6/2017-3 postala pravnomočna 19. 3. 2019, torej celo preden je tožnik dne 6. 5. 2019 vložil predlog za odlog izvršbe.

12. Odprava odločbe tako ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj toženka glede na zakonske pogoje in ustaljeno sodno prakso tudi pri ponovnem odločanju predlogu za odlog izvršbe ne bi mogla ugoditi. Zato izpodbijani akt tudi ne more posegati v korist tožnika oziroma odprava izpodbijanega akta ne bi pomenila izboljšanja njegovega pravnega položaja.

13. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje citirano določilo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in ni izvajalo predlaganih dokazov.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej I Up 100/2011 z dne 2. 2. 2011, X Ips 186/2007 z dne 17. 6. 2010, I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013, X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013 in druge. 2 Glej I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011, X Ips 186/2007 z dne 17. 6. 2010, I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013 in druge