Jedro

Priznanje ločitvene pravice (in terjatve) v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, kar pomeni, da je bilo o navedeni ločitveni pravici že pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi, tožba pa zavrže. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da ločitvena pravica upnika: DUTB, Davčna ulica 1, Ljubljana, v znesku 4.330.640,73 EUR v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom P. d. o. o. - v stečaju, ki teče na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St ... pri nepremičninah: - zemljiškoknjižno nevpisan posamezni del v pritličju veznega trakta v izmeri 24 m² v stavbi na naslovu V., ID znak stavbe ...-1190, ki stoji na nepremičnini, ID znak ...-101775-0, parcela št. .../5 k. o. ..., - zemljiškoknjižno nevpisan posamezni del v 1. nadstropju veznega trakta s kletjo in predprostorom ter prostorom pod stopniščem v skupni izmeri 65 m² v stavbi na naslovu V., ID znak stavbe ...-1190, ki stoji na nepremičnini, ID znak ...-101775-0, parcela št. 1017/5 k. o. ..., ne obstoji (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.974,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo in v njej uveljavljala „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o tožbenem zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnici sta po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške postopka s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi, s katero zahteva ugotovitev, da ločitvena pravica upnice Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d. (prej Banka X d. d.) na nepremičninah, navedenih v 1. točki obrazložitve te odločbe, ne obstoji, med drugim navedla, da je stečajno sodišče s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St ... z dne 27. 11. 2014 ločitveno pravico upnice Banke X d. d. na teh nepremičninah ugotovilo kot priznano, čeprav sta ločitveno pravico tožnici prerekali. Navedla je, da sta tožnici dne 11. 12. 2014 zoper sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic vložili pritožbi, o katerih pa (v času vložitve tožbe 29. 12. 2014) še ni bilo odločeno.

6. Tožena stranka je v zvezi s temi trditvami v odgovoru na tožbo pojasnila, da sta bili obe pritožbi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 101/2015 z dne 17. 2. 2015 zavrženi. To pa z obrazložitvijo, da tožnici nista izpodbijali ugotovitve sodišča prve stopnje, da zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev nista ugovarjali.

7. Tožeča stranka dejstva o zavrženju pritožb v nadaljevanju postopka ni prerekala.

8. Ob nesporni trditveni podlagi pravdnih strank, kot je povzeta v prejšnjih točkah te obrazložitve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o ločitveni pravici, ki je predmet te pravde, že odločeno s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Priznanje ločitvene pravice (in terjatve) v stečajnem postopku je namreč mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, kar pomeni, da je bilo o navedeni ločitveni pravici že pravnomočno odločeno. Zato o njej ne sme biti odločeno ponovno, kar je v skladu z načelom pravnega interesa1. To navsezadnje izhaja tudi iz določbe osmega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se skladno z določbo drugega odstavka 306. člena istega zakona smiselno uporablja za ločitvene pravice.

9. Ker je torej pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, tožbo pa zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).

10. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je načelo končnega uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tega je v obravnavani zadevi glede na odločitev pritožbenega sodišča z izdajo sklepa o zavrženju tožbe dosegla tožena stranka. Ker pa je slednja na naroku za glavno obravnavo dne 1. 3. 2017 navedla, da stroškov nima, je odločanje o pravdnih stroških v tem primeru odpadlo.

11. Tožena stranka povrnitve stroškov ni zahtevala niti v pritožbenem postopku. Ne glede na njen uspeh s pritožbo, je torej v tej zadevi odpadlo tudi odločanje o pritožbenih stroških tožene stranke.

12. V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče upoštevaje načelo uspeha iz 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Prim. VSL sklep I Cpg 859/2015.