Jedro

Besedno zvezo "pooblaščeni delavec odvetnikove pisarne" v 138. členu ZPP v zvezi s 126. členom ZKP je mogoče razlagati v tem smislu, da pooblaščenec ni (nujno) oseba, ki je zaposlena pri odvetniku, da pa mora pri prevzemu pisanj na sodišču razpolagati s formalnim pisnim pooblastilom odvetnika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno pritožbo zagovornika odvetnika Z.S. iz R. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 20.5.2005, s katero je bil M.G. obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je zagovornikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker glede na ugotovljene okoliščine zatrjevana kršitev določb 118. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve zatrjuje kršitev pravil o vročanju sodnih pošiljk (118. člen ZKP) in s tem v zvezi kršitev obsojenčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Navaja, da zagovornikova odvetniška pisarna v času vročitve kazenske sodbe ni poslovala, saj je bil zagovornik od septembra 2005 do februarja 2006 v bolniškem staležu zaradi operacije na očeh, zaradi česar je bil nezmožen za delo. Sodbo je na sodišču v sprejemni pisarni "nehote in dobronamerno" prevzela odvetnica L.S., zagovornikova žena, ki ima odvetniško pisarno na istem naslovu kot zagovornik, ki pa za prevzem pošte ni bila pooblaščena. Vložnik tudi navaja, da je kazensko sodbo treba vročiti osebno in da bi sodišče moralo preveriti, ali je odvetnica pooblaščena za sprejem takšnih pisanj. Dodaja še, da je odvetnica po posvetu z zagovornikom v zadevi napisala pritožbo, jo opremila z žigom zagovornika in poslala sodišču, ki pa jo je zavrglo kot prepozno.

Temeljno vprašanje v zadevi je, ali je bila vročitev kazenske sodbe pravilno opravljena. Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijanih sklepih, ter dejstvene podlage, na katero se korektno sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Bistvene elemente je tako mogoče strniti v naslednje ugotovitve: – zagovornik, odvetnik Z.S. je bil v času od 11.11.2005 do 15.2.2006 zaradi operacije na očeh začasno nezmožen za delo; Odvetniške zbornice ni obvestil o tem, da ne more opravljati odvetniškega poklica; – odvetnica L.S., zagovornikova žena, ki ima samostojno odvetniško pisarno na istem naslovu kot zagovornik, je dne 16.12.2005 v sprejemni pisarni podpisala vročilnico o prejemu kazenske sodbe; – zoper kazensko sodbo je bila vložena pritožba, opremljena z žigom in podpisom zagovornika, odvetnika Z.S.; iz žiga izhaja, da je bila vložena dne 16.12.2005 (in ne 6.2.2005, kot očitno pomotno navaja prvostopenjski sklep).

Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi procesnega prava. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahteve ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma procesno relevantnih dejstev. V tem smislu so neupoštevne zagovornikove navedbe v zahtevi, da njegova pisarna v času vročitve sodbe ni poslovala in da odvetnica L.S. ni bila pooblaščena za sprejem (zagovornikovih) sodnih pošiljk. Iz pravnomočnega sklepa izhaja nasprotno: da je zagovornikova pisarna v tistem času vendarle (četudi le v omenjenem obsegu) poslovala in da je nekatere posle v tem času (očitno z zagovornikovim pooblastilom) opravljala njegova žena, odvetnica L.S., ki je vpisana v imenik odvetnikov od 1.2.2005. V tem času so bila poleg že omenjene pritožbe v tej kazenski zadevi vložena še nekatera druga pisanja. Kot izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 3.4.2006 pa je omenjena odvetnica tudi v času, ko je bila odvetniška kandidatka, dvigovala pošto na sodišču (po navedbah zahteve imata zagovornik in odvetnica pri sodišču "samo eno mapo, v katero se vlaga pošta").

Z vidika kršitve zakona je lahko relevanten zgolj očitek zahteve, da je sodišče kršilo 118. člen ZKP, ker zagovorniku ni osebno vročilo sodbe, kar bi bilo po njegovem mnenju dolžno storiti, s tem pa naj bi kršilo tudi njegovo "pravico do učinkovitega pravnega sredstva" (25. člen Ustave - pravica do pravnega sredstva).

Ustava (2. alineja 29. člena) in Zakon o kazenskem postopku (1. odstavek 12. člena) obdolžencu zagotavljata, da se v kazenskem postopku brani sam ali z zagovornikom, ki si ga izbere sam. Sodišče je v primeru tako imenovane formalne obrambe, to je obrambe z zagovornikom, temu dolžno omogočiti sodelovanje v postopku. Tako mu je med drugim (če se omejimo na vsebino zahteve) dolžno skladno z zakonom tudi vročiti sodna pisanja, kar je pomembno za zakonitost postopka in uresničevanje obdolženčevih pravic v postopku.

Po določbi 118. člena ZKP, ki naj bi bila po mnenju zagovornika kršena, se pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. V 120. in 121. členu ZKP je določeno, katerim procesnim udeležencem in katere vloge se mora vročiti osebno. Obdolžencu, ki nima zagovornika, je praviloma treba med drugim osebno vročiti sodbo in druge odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo (2. odstavek 120. člena ZKP). Če ima zagovornika, se ne zahteva osebna vročitev (člen 118 ZKP), temveč zadošča nadomestna vročitev (119. člen).

Po 1. odstavku 117. člena ZKP sodišče lahko med drugim opravi vročitev sodnega pisanja po pošti, sodni deski, pa tudi neposredno. Način vročanja določi sodišče z odredbo o vročitvi. Pisanja, ki jih vroča sodišče neposredno, lahko naslovnik prevzame v sodni pisarni ali v odpravi sodišča. Če ima sodišče za vročanje pisanj, naslovljene na odvetnike, posebne predale, se tudi za take vročitve šteje, da so bile opravljene neposredno pri sodišču. ZKP nima posebnih določb o načinu vročanja pisanj odvetniku. Po 126. členu ZKP se v primerih, ki jih ni v tem zakonu, vročitev opravi po določbah, ki veljajo za pravdni postopek. Na tej podlagi je dovoljena subsidiarna uporaba 138. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da se vročitev odvetniku kot pooblaščencu lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Ob smiselni uporabi te določbe se lahko na enak procesno veljaven način opravi tudi vročitev odvetniku - zagovorniku v kazenskem postopku. Sodni red v 243. členu določa način vročanja pisanj in pošiljk, ki jih vroča sodišče samo. Po teh določbah se vročitev opravi v skladu s procesnim predpisom kot osebna vročitev naslovniku. Izjema velja za vročitve odvetniku, za katerega lahko prevzame sodno pisanje pooblaščeni delavec njegove pisarne, ki pa mora prejem na vročilnici in v knjigi potrditi s podpisom in odtisom pečatnice odvetniške pisarne. Prevzemnik pa lahko prevzame pisanje tudi osebno v pisarni ali v odpravi sodišča. Besedno zvezo "pooblaščeni delavec njegove (odvetnikove) pisarne" v navedeni določbi je mogoče razlagati v tem smislu, da pooblaščenec ni (nujno) oseba, ki je zaposlena pri odvetniku, da pa mora (vsaj pri prvem) prevzemu pisanj na sodišču (po potrebi pa tudi pri nadaljnjih) razpolagati s formalnim pisnim pooblastilom odvetnika za prevzem sodnih pisanj. Ni pa takšno izkazovanje s pisnim pooblastilom potrebno vsakokrat, tudi pri vseh nadaljnjih prevzemih pisanj, če je glede na nespremenjene okoliščine očitno, da gre za osebo, ki je v imenu odvetnika upravičena za prevzem pisanj in če ni nobenih okoliščin, ki bi izključevale možnost drugačnega sklepanja (na primer morebiten preklic pooblastila). V obravnavanem primeru zahteva navaja, da odvetnica "v času prevzema pošte ni imela pooblastila", ne trdi pa, da ga nikoli ni imela oziroma da bi ga zagovornik kdajkoli preklical. Iz navedenega sledi, da sodišče ni kršilo določbe 118. člena ZKP, kot zatrjuje zagovornik, ker ni kazenske sodbe osebno vročilo zagovorniku, in tudi ne drugih predpisov o vročanju, ker je sodbo prevzela druga oseba, glede katere je sodišče ugotovilo, da je s strani odvetniške pisarne pooblaščena za prevzem sodnih pisanj. S takšnim, zakonitim načinom vročanja kazenske sodbe zato tudi niso mogle biti kršene obdolženčeve ustavne pravice, to je pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.