Jedro

Pri toženi stranki so zaostajala plačila, zaradi česar je sprejela ukrepe za zagotavljanje pozitivnega poslovanja, med temi ukrepi pa je predvidela tudi zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu priučenega gradbenega delavca. Iz tega razloga je tožniku, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010 št. ... nezakonita ter, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po poteku odpovednega roka ni prenehalo, temveč še traja; da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, vključno z izplačilom mesečne plače v bruto znesku 595,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa nakazati tožniku in priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper izpodbijani del sodbe (I. tč. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče, na podlagi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer takšne, kot jo je podal delodajalec, kar pomeni, da presoja utemeljenost tistega razloga, ki ga je delodajalec navedel v odpovedi (sodba VS, opr. št. VIII Ips 427/2009 z dne 22. 2. 2011). Prenehanje potrebe po njegovem delu je pavšalna in neizkazana trditev tožene stranke. Resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstajajo. Tožena stranka namreč priznava, da dela, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik, sedaj pri njej opravljajo kooperanti. Navedeno utemelji zaključek, da potreba po tožnikovem delu še vedno obstoji. Dejstvo, da tožena stranka na takšen način niža stroške poslovanja, za presojo utemeljenosti pogodbe o zaposlitvi ne more biti relevantno. Tožnik je s predložitvijo letnega poročila tožene stranke za leto 2009 omajal njene trditve o zmanjševanju obsega poslovanja, saj iz poročila izhaja, da se v podjetju odraža normalna rast ter, da je proizvodnja v enoti Gradnje dosegla poslovni načrt po rebalansu v vrednosti 97 %. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Svojo dokazno oceno je oprlo zgolj na izpovedbo direktorja, ki je zainteresiran za izid pravde, da je bilo takšno stanje posledica rebalansa. Četudi bi bila posledica rebalansa, pa je bilo tožnikovo delo, glede na rast in proizvodnjo, potrebno. Tožena stranka v zvezi s svojimi navedbami o obstoju ekonomskega razloga ni predložila nikakršne dokumentacije, zaslišanje zainteresiranega direktorja pa ne more zadostovati za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Dejansko stanje glede potrebe po tožnikovem delu je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno tudi iz razloga, ker je zaslišana priča B.K. izpovedal, da se je potreba po delu priučenih delavcev v marcu 2010 povečala, pri čemer so tožnikovo delo nadomestili z delom kooperantov. Navedenega sodišča prve stopnje ni upoštevalo. Posledično je zato zmotno uporabilo 88. člen ZDR, ker je štelo, da je v tožnikovem primeru pri toženi stranki obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tudi v zvezi s kriteriji za določanje delavcev, katerih delo trajno ni več potrebno, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Podjetniška kolektivna pogodba namreč določa kriterije za ohranitev zaposlitve, prvi med njimi so delovni rezultati, za katere je nadalje določeno, katera merila se uporabijo pri presoji. Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje trdil, da v njegovem primeru ti kriteriji niso bili upoštevani, tožena stranka pa se je sklicevala na presojo delovne uspešnosti, ki jo pri plačah vrednosti v %. V tem delu sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče B.K., ki je pojasnil, da se dejansko delovna uspešnost pri toženi stranki ocenjuje tako, kot je komu delavec všeč. S.K. je potrdil tožnikove navedbe o tem, da je bila kvaliteta tožnikovega dela in dela primerljivega delavca približno enaka, zato ni podlage za različno vrednotenje. Še vedno ostaja nepojasnjeno, kateri kriteriji so se uporabljali v tožnikovem primeru in v kolikšni meri. Delodajalec je oceno opravil zgolj približno in po občutku. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so razlogi za odpoved izkazani že s samim sklepom o ukinitvi njegovega delovnega mesta, saj odpoved ni bila podana iz organizacijskih razlogov. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Takšno svojo odločitev bi moralo vsaj obrazložiti. S takšnim ravnanjem je poseglo v tožnikovo pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva. Tožnik je to procesno kršitev tudi pravočasno grajal na zadnjem naroku pred zaključkom glavne obravnave. S predlaganimi pričami je dokazoval, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki še obstaja, kot tudi dejstvo, da kriteriji za določanje presežkov med delavci niso bili korektno uporabljeni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Očitane kršitve pravil postopka niso podane. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Preizkus pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ni mogoč, saj tožnik niti poimensko ne navede na katere priče se ta očitek nanaša. Ne glede na navedeno pa tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi s temi pričami dokazoval, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki še vedno obstaja. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani odločitvi upoštevalo okoliščino, ki jo tožnik ponavlja v pritožbi, da je slednja tožnikovo delo nadomestila tudi z delom kooperantom, zato je bilo zaslišanje prič iz tega razloga, tudi po oceni pritožbenega sodišča, nepotrebno. Tožnik je nadalje v pritožbi navedel, da bi z zaslišanjem prič dokazoval, da kriteriji za določanje presežkov med delavci niso bili korektno uporabljeni. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izvedba teh predlaganih dokazov tudi iz tega razloga ne bi mogla pripomoči k drugačni odločitvi od izpodbijane. Sodišče prve stopnje je namreč osebe, ki so sodelovale pri določanju kriterijev zaslišalo, tožnik pa je bil ob vsakem obračunu plače tudi seznanjen z oceno uspešnosti in je ni izpodbijal v postopku varstva pravic (te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija), zato je sodišče prve stopnje kot veljavno pravilno upoštevalo, s strani tožene stranke določeno oceno delovne uspešnosti tožnika in primerljivega delavca. Tožnik v svojih dokaznih možnostih zato ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o neizvedbi dokazov ni posebej utemeljilo, vendar glede na navedeno, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 2. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ter da je bil ta razlog utemeljen (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Ugotovilo je, da je bil podan ekonomski razlog, ker je pri toženi stranki prodaja zaostajala za plačilom, zaradi česar je slednja dne 25. 1. 2010 sprejela ukrepe za zagotavljanje pozitivnega poslovanja, med temi pa predvidela zmanjšanje števila zaposlenih, in sicer tudi na delovnem mestu priučenega gradbenega delavca, ki je bilo zatem s sklepom direktorja z dne 1. 2. 2010 ukinjeno. Zaključilo je, da zmanjšan obseg del in ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili za PU gradbenega delavca (drugi odstavek 88. člena ZDR). Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka, skladno z določilom 18. člena Kolektivne pogodbe družb skupine P., pravilno opravila izbiro med tožnikom in primerljivim delavcem R.B. ter tožnika tudi pravilno določila kot presežnega delavca že na podlagi kriterija delovnih rezultatov. Ugotovilo je tudi, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji (tretji odstavek 88. člena ZDR) in, da je bila odpoved podana v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Pritožbene navedbe, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje grajajo so v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče se namreč z navedenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 3 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilna je namreč njegova ugotovitev, da je pri toženi stranki prodaja zaostajala za plačilom, zaradi česar je slednja dne 25. 1. 2010 sprejela ukrepe za zagotavljanje pozitivnega poslovanja, med temi pa predvidela zmanjšanje števila zaposlenih tudi na delovnem mestu priučenega gradbenega delavca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik s predložitvijo letnega poročila tožene stranke za leto 2009 ne uspe izpodbiti navedb tožene stranke o zmanjšanju obsega njenega poslovanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da zapisniku priložen pregled dosežene prodaje v letu 2010 po posameznih enotah tožene stranke izkazuje, da je enota G. v mesecu marcu dosegla le 65 % planirane prodaje, da je le v januarju 2010 izvršena prodaja nad planirano v višini 3,34 %, v naslednjih mesecih pa je izvršena prodaja dosegla planirano le v 83,40 %, oziroma 78,99 %. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zakoniti zastopnik tožene stranke, kljub njegovi zainteresiranosti za izid postopka, prepričljivo pojasnil, da je v januarju 2010 prišlo v družbi do spoznanja, da ne bo mogoče realizirati poslovnega načrta za 31 mio EUR in, da so tudi v letu 2009 morali z rebalansom prilagoditi stroške prihodkov in so poslovni načrt zmanjšali iz 33 mio EUR na 25 mio EUR, zaradi česar podatki v letnem poročilu za to leto izkazujejo doseganje poslovnega načrta po rebalansu. Njegova izpovedba je skladna z vsebino navedenega zapisnika, zato jo je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno vključilo v svojo dokazno oceno in na njej gradilo svoj zaključek o izkazanem ekonomskem razlogu tožene stranke za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi ne drži, da je tožena te svoje trditve dokazovala zgolj z direktorjevim zaslišanjem, saj je v spis predložila tudi dokumentacijo (glej npr. prilogo B10). Sicer pa je treba upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezano vprašanje, komu verjeti in komu ne. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo in ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, jo slednje ocenjuje kot pravilno in jo sprejema. Nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Tožnik v pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačen iz razloga, ker slednje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je potreba po tožnikovem delu pomožnega gradbenega delavca pri toženi stranki še vedno obstajala, le da je bila namesto s tožnikovim delom nadomeščena s kooperanti, s čimer se je tožena stranka izognila določenim stroškom dela ter, da tudi ni upoštevalo v tej smeri podane izpovedbe priče B.K.. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da takšen ugovor ne more biti uspešen in ne more prispevati k drugačni odločitvi od izpodbijane, saj je poslovni (ekonomski) razlog lahko tudi v tem, da se pogodbe o zaposlitvi nadomestijo s kooperantskimi pogodbami, ko s tako poslovno odločitvijo družba zmanjša stroške, kot je torej to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Treba je namreč upoštevati, da je v pristojnosti gospodarskega subjekta, da se odloči, ali bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo kooperantov. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 (enako tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009) sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in, da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali pa se posluži dela s kooperanti, zato tudi, če je izkazana okoliščina, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala in ga opravljajo kooperanti, samo po sebi to še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je zato lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila za takšen način dela. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu priučenega gradbenega delavca prenehala, ker je tožena stranka takšno odločitev sprejela. Glede na navedeno so v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene in prepričljivosti navedenega zaključka ne uspejo izpodbiti, posledično tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbo priče B.K..

Drži, da se presoja utemeljenost tistega odpovednega razloga, ki ga je delodajalec navedel v odpovedi, kot to navaja tožnik v pritožbi, vendar pa v nadaljevanju neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so razlogi za odpoved izkazani že s samim sklepom o ukinitvi njegovega delovnega mesta, ker presojana odpoved naj ne bi bila podana iz organizacijskih, ampak iz ekonomskih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je bilo že navedeno, pravilno zaključilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga ter nadalje, da zmanjšan obseg dela in ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili za PU gradbenega delavca. Tožnik pa tudi zanemarja okoliščine, da je tožena stranka že v obravnavani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga svojo odločitev utemeljila z navajanjem, da je uprava za zagotovitev pozitivnega poslovanja sprejela določene ukrepe, ki zagotavljajo nižanje stroškov in da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu gradbenega delavca. Ukinitev tožnikovega delovnega mesta je bila tako le posledica ekonomskih ukrepov tožene stranke, ki jih je slednja sprejela za zagotovitev pozitivnega stanja družbe.

Pritožbeno sodišče pa nadalje pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, glede uporabe kriterijev in sprejema vse razloge, ki jih je v njihovo utemeljitev navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja (stran 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik v pritožbeni neutemeljeno navaja, da je ostalo nepojasnjeno, kateri kriteriji so se uporabljali v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanj H.A. in S.K., ki sta sodelovala pri določanju tožnikove delovne uspešnosti, ugotovilo kako sta le-to določala. Ob upoštevanju okoliščine, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo in, ki jo pritožba ne izpodbija, da je bil tožnik ob vsakem obračunu plače tudi seznanjen z oceno uspešnosti in je ni izpodbijal v postopku varstva pravic, v tej smeri podane tožnikove pritožbene navedbe, ne morejo biti uspešne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje torej njegovo oceno in oceno primerljivega delavca utemeljeno štelo kot veljavno.

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev, o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).