Jedro

Pravila iz 28. člena ZD za izračun nujnega deleža terjajo ustrezno trditveno podlago, ki je tožnica ni zmogla. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in/ali dajatvene narave, saj je treba zahtevati vrnitev darila v samo zapuščino. Ker iz tožbenih trditev ni izhajala pravna posledica, ki jo je tožnica želela doseči in kateri niti ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, je bila njena tožba nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti tožencu 465,26 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sodi v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank tudi toženčeva stanovanjska hiša z zemljiščem, vse vpisano v vl. št. 1364 k.o. ... Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da ne gre za materino darilo sinu, ker tožnica ni dokazala zatrjevane finančne konstrukcije, da naj bi se hiša zgradila samo z materinim denarjem, ne pa s toženčevim in da naj bi bil del materinega denarja v resnici tožničin denar. Za vložena denarna sredstva si je mati izgovorila služnostno pravico dosmrtnega stanovanja v hiši, ki se je dolga leta tudi izvrševala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Člen 28. Zakona o dedovanju (ZD) nudi podlago za izračun obračunske vrednosti zapuščine, ta pa je osnova za izračun nujnega deleža. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena, saj v tožbi ni zatrjevala, da je nujna dedinja, da je v zapuščinskem postopku uveljavljala nujni delež, da je ta prikrajšan, da za njegovo prikrajšanje ne zadostuje zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Do dvakratne prekinitve zapuščinskega postopka je prišlo iz drugih razlogov in ne zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pritožbene trditve, da je treba darilo vrniti v zapuščino, so nedovoljena pritožbena novota. Dodalo je še, da tožnica s svojim ugotovitvenim zahtevkom ne bi uspela niti v primeru, da bi dokazala, da predstavlja vrednost hiše materino darilo tožencu.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju revizije ugotovitev pritožbenega sodišča o izostalih navedbah o odločilnih dejstvih v tožbi nasprotuje podatkom spisa, predvsem pa tožbeni trditveni podlagi. To pomeni procesno kršitev iz prvega in drugega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred pritožbenim sodiščem . Nobenega dvoma ni, da tožnica kot zapustničina hči spada v krog nujnih dedičev. Do spora je prišlo zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža. Za izračun vrednosti zapuščine je vsekakor treba ugotoviti njen obseg. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da nepremičnina sodi v zapuščino, ker je hišo zgradila mati. Že v tožbi je pojasnila, da se je s tožencem pogajala o vrednosti nujnega deleža. Zato se revizija sprašuje, od kod pritožbenemu sodišču ugotovitev, da ni navajala, da je nujna dedinja in da je njen nujni delež prikrajšan. Revizija ne razume stališča pritožbenega sodišča, da pomenijo pritožbene trditve o prikrajšanju nujnega deleža nedovoljeno pritožbeno novoto. Zatrjuje, kakšen je bil prvi napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, na podlagi katerega je sicer res kasneje in z nekoliko preoblikovanim tožbenim zahtevkom vložila tožbo. Med pravdnima strankama je prišlo do spora, kaj sodi v zapuščino, pri čemer je logično, da je spor nastal zaradi izračuna nujnega deleža, saj je zapustnica napravila oporoko in z njo prikrajšala tožnico pri njenem nujnem deležu. Zaradi zmotnega stališča pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožničino pritožbeno grajo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 28. člen ZD in tudi ne na zatrjevano procesno kršitev. Tožnica vztraja pri stališču, da sporna hiša sodi v zapuščino in da je treba njeno vrednost upoštevati pri izračunu tožničinega nujnega deleža. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča o vsaj nepopolnih trditvah tožnice za uporabo 28. člena ZD, pa tudi razlogom o nepravilno uveljavljanem ugotovitvenem tožbenem zahtevku o obsegu zapuščine, kar vse je vodilo do pravilnega zaključka o nesklepčnosti tožbe. Na prvi pogled bi bilo sicer mogoče pritrditi tožnici, da je kot zapustničina hči nujni dedič in glede na trditve pod V tožbe, da je vsaj posredno zatrjevala prikrajšanje svojega nujnega deleža, ko je govorila o pogajanjih s tožencem za plačilo njenega nujnega deleža, vendar pa to za sklepčnost tožbe še ne zadostuje.

Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev (to sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki) in tudi njihov nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.

Navedena pravila terjajo ustrezno trditveno podlago tožbe in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnica ni ničesar navedla o vrednosti premoženja ob materini smrti, o materinem oporočnem razpolaganju (v korist vseh štirih vnukov, med katerimi sta tudi tožničina otroka), ni navedla vseh daril, ni navedla, kdo vse so nujni dediči zaradi ugotovitve skupnega nujnega deleža in izračuna razpoložljivega dela zapuščine, kar vse bi šele omogočilo ugotavljanje o prikrajšanju njenega nujnega deleža. Nekatere od teh pomanjkljivosti pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka, kot je tudi ugotovilo pritožbeno sodišče. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev, da spada toženčeva hiša v zapuščino pokojne matere. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali za vrnitev darila oblikovalne in dajatvene narave. Razveljaviti je treba določeno oporočno razpolaganje ali darilo in doseči vrnitev ustreznega premoženja, če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v samo zapuščino, če ne, pa vrnitev upravičencu. V teoriji se tak zahtevek utemeljuje z dejstvom, da velja vsako oporočno razpolaganje ali darilo pod tihim pogojem, da ni oziroma da ne bo kršen nujni delež (Finžgar: Nujni delež, Pravnik 1956/1-2; Kreč - Pavić: Zakon o dedovanju s komentarjem, Zagreb 1964, stran 129). Tudi sodna praksa v takih primerih ni naklonjena ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku (odločbi VS RS II Ips 481/2003, II Ips 23/2000 in druge).

Tožnica bi glede na vse obrazloženo morala uveljavljati popolnejšo trditveno podlago, ki bi omogočila uporabo 28., 34. in naslednjih členov ZD, glede na stanje v času vložitve tožbe pa tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi zahtevala tudi vrnitev darila v zapuščino. Iz njenih trditev v tožbi ni izhajala pravna posledica, ki jo je želela doseči in kateri niti ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka. Zato je bila njena tožba nesklepčna.

Dosedanji razlogi vsaj delno odgovarjajo na revizijske trditve o procesnih kršitvah v postopku na drugi stopnji. Če je razlogov za nesklepčnost tožbe več, potem neobstoj enega od njih npr. razloga o pomanjkanju trditev, da je tožnica kot nujna dedinja uveljavljala nujni delež in da ni (jasno) zatrjevala njegovega prikrajšanjaĆ, ne pomeni nasprotja o odločilnem dejstvu, saj drugi tudi ugotovljeni razlogi zadostujejo za presojo o nesklepčnosti tožbe. Zmotna pa je revizijska trditev, da naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev v postopku na prvi stopnji. Tožnica je o tem dobila pravilen odgovor v razlogih na zadnji strani pritožbene sodbe.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.