Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženec kot uporabnik podpisal pristopnico za American Express Company Card in da je kartico tudi dejansko uporabljal. Takoj pod nazivom pristopnice, je (z močnejšim tiskom) navedeno tudi, da sta za vse nastale stroške solidarno odgovorna naročnik in uporabnik kartice. Ni mogoče torej govoriti o tem, da toženec ni podpisal izjave, s katero se je zavezal k solidarnemu poroštvu. Poleg tega toženec temu, da je bila dogovorjena solidarna odgovornost, sploh ni ugovarjal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 36032/2008 z dne 20.6.2008, ostane v celoti v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 417,06 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je tožena tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 443,25 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške nosi sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 36032/2008 z dne 20.6.2008, v celoti razveljavilo, razveljavilo je opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati stroške postopka v višini 731,67 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v konkretnem postopku za izterjavo dolga, ki je nastal z uporabo kreditne kartice American Express, pri čemer je bil toženec uporabnik te kartice, kar je postal s podpisom pristopnice za American Express Company Card. Toženec ni ugovarjal, da ni podpisal pristopnice, niti, da se ni zavezal k solidarnemu poroštvu niti ne, da je kartico uporabljal. V svojih vlogah je celo izrecno navedel, da je poroštveno obveznost prevzel, ugovarjal je le, da se je sodna praksa postavila na stališče, da zaposleni za dolgove delodajalca, ki so nastali zaradi opravljanja dela po navodilih, ne morejo odgovarjati. Zavrnitev zahtevka, ker naj izjava o solidarnem poroštvu sploh ne bi bila dana, je v nasprotju z razpravnim načelom v pravdnem postopku, saj toženec v postopku ni navedel nobenega razloga, iz katerega naj poroštvena izjava ne bi bila veljavna. Tudi ne gre za zahtevek iz 3. odst. 3. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Na pristopnici je dvakrat navedeno, da uporabnik kartice solidarno odgovarja za dolgove, ki nastanejo z uporabo kartice, ki se glasi na njegovo ime. To je navedeno že takoj pod naslovom listine, nato pa še pod naslovom „Izjava odgovorne osebe“. S podpisom kartice je toženec pristal tudi na pogoje iz Pogodbe o uporabi American Express Company Card, kjer je v b odstavku 6. člena navedeno, da uporabnik za nastale stroške odgovarja solidarno. Sodišče je navedlo tudi, da delavec ne more odgovarjati za dolgove delodajalca, čeprav ne sodišče in tudi ne toženec nista navedla niti ene odločbe s tega področja. Pa tudi če bi, morebitna takšna odločitev za sodišče ne bi bila zavezujoča. Sodna praksa ni primarni pravni vir. Poleg tega navedeno sploh ni bistveno. Gre za obveznosti iz obligacijskega in ne iz delovnega razmerja, gre za razmerja med zaposlenim (tožencem) in tretjo osebo (tožečo stranko). Res je takšen položaj za toženca neugoden, ne pomeni pa to tudi, da je pravno nedopusten.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženec kot uporabnik podpisal pristopnico za American Express Company Card (priloga A2) in da je kartico tudi dejansko uporabljal. Takoj pod nazivom pristopnice je (z močnejšim tiskom) navedeno tudi, da sta za vse nastale stroške solidarno odgovorna naročnik (v konkretnem primeru podjetje A.S., d.o.o., pri katerem je bil toženec zaposlen) in uporabnik kartice (toženec). Ni mogoče torej govoriti o tem, da toženec ni podpisal izjave, s katero se je zavezal k solidarnemu poroštvu. Poleg tega drži pritožbena navedba, da toženec temu sploh ni ugovarjal. V vlogi z dne 3.11.2008 je jasno zapisal „dolžnik je v predmetnem izvršilnem postopku v pravnoposlovnem razmerju napram upniku nastopal kot solidarni porok dejanskemu dolžniku, to je gospodarski družbi A. S., d.o.o. ... Tako upniku, če že, zakonite zamudne obresti pripadajo od dneva, ko je dolžnika obvestil o dolgu gospodarske družbe, za plačilo katerega ta solidarno jamči.“ Tožeča stranke je tudi navedla, da je tudi toženec, s podpisom pristopnice, potrdil, da je seznanjen tudi s pogoji pogodbe o uporabi American Express Gold Card (odgovor na ugovor). Toženec na te trditve ni odgovoril, zato se štejejo za neprerekane. Neutemeljeno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je nedopustno, da bi se delavec kot porok zavezal za obveznosti družbe. Gre za obligacijskopravno zavezo (toženec – tožeča stranka) in ne za delovnopravno razmerje. Pogodba pa zavezuje (9. člen OZ). Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zelo splošno zaključilo, da tudi če bi bila takšna zaveza dana, bi bila pravno neupoštevna. Po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako. Solidarna zaveza toženca ni v nasprotju z ustavo, ne s prisilnimi predpisi, pa tudi ne z moralnimi načeli. Solidarna odgovornost za vtoževani dolg je torej nesporna (395. člen OZ, 3. odstavek 1019. člena OZ).

Glede višine dolga je toženec pavšalno ugovarjal, da na podlagi kontne kartice ni mogoče preveriti obstoja obveznosti po višini, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predložila tudi račun z dne 23.6.2005, iz katerega je razvidna specifikacija terjatve, ki ji toženec v nadaljevanju postopka ni ugovarjal. Pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj v skladu s pogodbo tečejo od vročitve računov osnovnemu uporabniku oziroma 45 dni od nakupa (9. člen pogodbe, priloga A2). Tudi ni utemeljen dolžnikov ugovor, da mora upnik najprej poskusiti izterjati svojo terjatev od stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Toženec odgovarja kot solidarni dolžnik, torej tako kot glavni dolžnik, za celo obveznost, in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika ali od solidarnega zavezanca oziroma poroka, ali pa od obeh hkrati. Celo v primeru subsidiarnega poroštva, lahko upnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, tudi če je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj (2. odst. 1019. člena OZ).

Glede na povedano je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi in je torej toženec dolžan tožeči stranki povrniti v roku 8 dni 4.063,56 EUR in 50,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, kot je vse razvidno iz sklepa o izvršbi v zvezi s predlogom za izvršbo (358. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 436. člena ZPP).

Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške (izvršilni so mu bili že priznani). Tožeči stranki gre 300 točk za odgovor na ugovor, za glavno obravnavo 6.11.2008 75 točk in 60 točk za odsotnost, za glavno obravnavo 15.12.2008 150 točk in za odsotnost 60 točk in za poročilo stranki 20 točk, skupaj 665 točk. Upoštevaje tudi 20 % DDV (133 točk) je to 798 točk oziroma 366,28 EUR. Tožeči stranki gre tudi kilometrina v višini 50,78 EUR (26,96 EUR + 23,82 EUR), skupaj torej 417,06 EUR. Te stroške je tožeči stranki toženec dolžan plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi te pravdne stroške. Tožeči stranki pripada 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške (7,5 točke) in 20 % DDV (75 točk), skupaj 457,5 točk oziroma 218,25 EUR, skupaj s takso za pritožbo (225,00 EUR), je to 443,25 EUR. Tudi te stroške je toženec dolžan povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa nosi sam.