Jedro

Določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1, ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "III. Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi v roku 15 dni plačati znesek 72.042,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2019 dalje do dne plačila, v preostalem delu (za znesek 63.856,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 in za znesek 59.951,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2019) pa se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne." v IV. točki izreka pa spremeni tako, da se glasi: "IV. Tožeča stranka je dolžna plačati pravdne stroške toženi stranki v višini 14.064,55 EUR, v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 605,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o poplačilu obveznosti z dne 24. 4. 2019, ugotovitev ničnosti kompenzacije z dne 4. 6. 2019, plačilo tožene stranke v znesku 322.072,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka, ter plačilo 144.157,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (I. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o poplačilu obveznosti z dne 24. 4. 2019 (II. točka izreka); toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo plačilo 195.850,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (III. točka izreka); tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 20.145,55 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi), predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe na način, da sodišče v I. točki izreka tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, v III. točki izreka zahtevek po nasprotni tožbi zavrne in v IV. točki izreka toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v II. točki izreka tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, v III. točki izreka zahtevek po nasprotni tožbi zavrne in v IV. točki izreka toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče bo v ločenih sklopih obravnavalo pritožbo zoper odločitev o zahtevku po tožbi in o zahtevku po nasprotni tožbi, zato bo v vsakem sklopu stranki poimenovalo po njunem položaju v konkretnem sklopu.

**O zahtevku po tožbi** _Glede izločitve sodnika_

6. Tožeča stranka se ni strinjala, da o tožbenem zahtevku odloča sodnik, ki je predhodno že odločal v zadevi I Pg 90/2017 in ki je v citirani zadevi zavzel materialnopravno stališče, pri katerem naj bi vztrajal tudi v obravnavani zadevi, od tega materialnopravnega stališča pa naj bi bil odvisen uspeh tožeče stranke v obravnavani zadevi. To naj bi predstavljalo izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP.1 Stališče tožeče stranke ni pravilno. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da dejstvo, da je sodeči sodnik pri opravljanju sodniške funkcije že zavzel določeno materialnopravno stališče, ne pomeni okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v sodnikovo nepristranskost.2 _**Glede postavitve izvedenca**_

7. Izvedenec, ki ga je predlagala tožeča stranka, naj bi ugotavljal lego in funkcijo posameznih naprav na odlagališču z vidika navedbe tožeče stranke, da se v posledici dejstva, da se naprave, zaradi katerih je tožena stranka okoljsko dajatev izplačevala občini X., ne nahajajo na telesu odlagališča, zaradi česar naj bi bila skladno z njenim materialnopravnim stališčem tožeča stranka edina upravičenka do okoljske dajatve po Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, saj se telo odlagališča nahaja izključno na njenem območju.

8. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (5. točka izpodbijane sodbe) izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi svoje materialnopravne presoje sklenilo, da postavitev izvedenca ni potrebna. S to materialnopravno presojo višje sodišče soglaša, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Drži sicer, da je v nadaljevanju sodišče zapisalo tudi, da je predlagani dokaz nedovoljeni informativni dokaz, kar po vsebini pomeni očitek nezadostno substanciranega dokaznega predloga, ampak to ni odločilnega pomena. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.3 _**Glede primarnega zahtevka**_

9. Vsebino obravnavanega tožbenega zahtevka se po presoji višjega sodišča lahko strne v zaključek: v obravnavanem sporu je tožeča stranka poskušala doseči neveljavnost (s primarnim zahtevkom ničnost, s podrednim zahtevkom razveljavitev) sporazumov (sporazum z dne 24. 4. 2019 in kompenzacija z dne 4. 6. 2019; v nadaljevanju: sporazuma), sklenjenih med pravdnima strankama po izdaji pravnomočne sodne odločbe v sporu I Pg 90/2017 (pravnomočna s sodbo višjega sodišča I Cpg 550/2018 z dne 10. 10. 2018), ker je menila, da je citirana sodna odločba utemeljena na napačnem materialnopravnem stališču glede upravičenosti do okoljske dajatve na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih.

10. Tožeča stranka se je neutemeljeno zavzemala, da naj bi bilo mnenje Ministrstva za okolje in prostor (MOP) v dopisih z dne 22. 3. 2016 in 11. 11. 2019 pravno odločilna okoliščina za materialnopravno presojo v tem sporu. V zvezi s pristojnostjo za razlago predpisov višje sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-462/18 z dne 3. 6. 2021, v kateri je Ustavno sodišče neustavnost instituta avtentične razloge zakona utemeljilo na nasprotovanju načelu delitve oblasti, saj je institut avtentične razlage Državnemu zboru dal pristojnost, ki je po Ustavi nima, tj. pristojnost razlage zakona, ki je v ustavni pristojnosti sodne veje oblasti. Najmanj enako, dejansko pa še v strožji meri, mora veljati tudi za razlago podzakonskih predpisov, saj sodišča na njihovo besedilo niso vezana in smejo z zakonom neskladen podzakonski predpis spregledati (_exceptio illegalis_). Na tej podlagi je torej interpretacija tožeče stranke, da je pravnomočna sodba I Pg 90/2017 utemeljena na napačnem materialnopravnem stališču, ker je MOP Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih razlagalo drugače, sama po sebi v nasprotju z Ustavo RS.

11. Tožeča stranka je v pritožbi podala dve razlagi določbe 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih. Po prvi interpretaciji naj bi že določba drugega odstavka 7. člena4 uredbe občino X. izključila od upravičenja za prejem okoljske dajatve po tej uredbi, saj se zgolj na območju tožeče stranke odlagajo odpadki v telo odlagališča odpadkov. Po drugi interpretaciji pa naj bi bilo treba na podlagi tretjega5 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena uredbe le tožečo stranko upoštevati kot upravičenca do okoljske dajatve, saj se le na njenem območju nahaja telo odlagališča odpadkov. Za tožečo stranko sicer ni sporno, da se tudi na območju občine X. nahaja odlagališče odpadkov, nasprotuje pa ugotovitvi, da bi se naj tam nahajalo tudi telo odlagališča, kot sta ta pojma opredeljena6 v 3. členu Uredbe o odlagališčih odpadkov.

12. Za postavitev pravilnega materialnopravnega stališča o tem, kdo je v konkretnem primeru upravičenec do okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, je treba po presoji višjega sodišča primarno izhajati iz stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013. V tej odločbi je Ustavno sodišče odločalo o skladnosti pred spornim obdobjem veljavne Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 70/10 in nasl.)7 z ustavo in zakoni. Zapisalo je naslednje: "Določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1 (Zakon o financiranju občin, op. sodišča), ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja." Ustavno sodišče je razveljavilo določbe prej veljavne Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih v delu opredelitve prejemnikov okoljske dajatve z nosilnim razlogom, da je ureditev iz izpodbijane uredbe v nasprotju s 147. členom Ustave RS in tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 brez zakonske podlage nedopustno širila krog prejemnikov te dajatve tudi na občine, ki jih zakon ni določal kot prejemnike okoljske dajatve.

13. Višje sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče izrecno zapisalo, da določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1 jasno in določno opredeljuje krog prejemnikov okoljske dajatve: vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču, kar je po naravi stvari občina, v kateri se odlagališče odpadkov dejansko nahaja.

14. Stališče Ustavnega sodišča iz citirane zadeve je treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Razlika med zadevama je zgolj v tem, da je šlo v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, za materialnopravno presojo zakonitosti uredbe, ki je krog prejemnikov okoljske dajatve nedopustno širila, medtem ko besedilo v tem postopku sporne uredbe krog prejemnikov okoljske dajatve nedopustno8 zožuje. Kot upravičenca do okoljske dajatve namreč ne opredeljuje občine, na območju katere leži odlagališče odpadkov, kot to izhaja iz zakonske podlage, temveč le občino, na območju katere se nahaja specifičen del odlagališča, tj. telo odlagališča. S tem uredba brez zakonske podlage uvaja nova merila za določitev pravic (občinam, ki bi po zakonski določbi bile upravičene do okoljske dajatve, ker se na njihovem območju nahaja odlagališče odpadkov, te pravice odvzema), kar pa s podzakonskim aktom po jasnem stališču Ustavnega sodišča ni dopustno.

15. Za tožečo stranko ni sporno (str. 12 pritožbe), da tudi naprave, nameščene na območju občine X., onesnažujejo oziroma obremenjujejo okolje. Vendar pa je na podlagi tega neutemeljeno očitala, da bi dejansko stanje občino X. namesto okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih upravičevalo do okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda. 5. člen Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda kot prejemnika okoljske dajatve za industrijsko odpadno vodo opredeljuje občino, v kateri pri zavezancu nastaja ta odpadna voda. Prvi odstavek 7. člena uredbe kot zavezanca za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja industrijske odpadne vode opredeljuje pravno ali fizično osebo, ki zaradi izvajanja svoje dejavnosti onesnažuje okolje z odvajanjem industrijske odpadne vode. Dejavnost, zaradi katere nastaja odpadna voda, je odlaganje odpadkov, to dejavnost pa opravlja tožena stranka kot upravljavec odlagališča. Sedež tožene stranke je na območju tožeče stranke, kar torej ne potrjuje trditve, da bi bila po določbah te uredbe občina X. upravičena do te okoljske dajatve. Četudi pa bi kot kraj opravljanja dejavnosti šteli neposredni kraj odlaganja odpadkov, se tudi ta po vztrajanju tožeče stranke nahaja na območju tožeče stranke, saj je ravno tožeča stranka tista, ki zatrjuje, da se telo odlagališča, na katerem nastaja tudi izcedna voda, ki je v tem primeru odpadna voda, nahaja izključno na njenem območju. Tudi po tej strani torej tožeča stranka z zatrjevanjem upravičenosti do druge okoljske dajatve nima prav.

16. Na podlagi vsega navedenega se izkaže, da je v obravnavani zadevi ključna materialnopravna interpretacija relevantnih predpisov in ne dejansko ugotavljanje lege posameznih naprav na območju posamezne občine. Iz tega razloga višje sodišče zaključuje, da je neutemeljen očitek, da sodišče za razrešitev strokovnega vprašanja lege posameznih naprav na odlagališču ni postavilo ustreznega izvedenca. Iz istega razloga ni utemeljen niti očitek, da naj bi dejstvo, da je sodišče tožečo stranko pozvalo k dodatni opredelitvi glede določenih dejstev v zvezi z lego posameznih naprav na odlagališču, pomenilo kršitev določbe 285. člena ZPP.

17. Trditev, da (pravnomočna) sodba I Pg 90/2017 za tožečo stranko ni ustvarjala nobenih neposrednih učinkov, ni dovolj natančna. Nesporno dejstvo, da je tožeča stranka kot stranski intervenient na strani tožene stranke sodelovala v postopku I Pg 90/2017, pomeni, da v obravnavani zadevi, kjer si nasproti stojita stranka in bivši intervenient iz citirane pravde, nastopi _intervencijski učinek_. Pravna teorija je glede vsebine intervencijskega učinka jasna: v novi pravdi bivši stranski intervenient ne bo mogel trditi, da spor ni bil pravilno rešen, če je imel vse možnosti, da dopolni strankino ravnanje s svojimi koristnimi procesnimi ravnanji.9 Ob upoštevanju pravkar povedanega tožeča stranka ne more biti uspešna z očitkom, da se je tožena stranka v postopku I Pg 90/2017 slabo pravdala, ker ni predložila ustreznih trditev in dokazov, v prvi vrsti mnenj MOP, na podlagi katerih naj bi bila uspešna. Prav tako se dometu intervencijskega učinka tožeča stranka ne more izogniti s sklicevanjem, da ni strokovnjak z zadevnega področja in je zato zaupala procesnim dejanjem tožene stranke. Stranski intervenient nima dolžnosti sodelovanja v postopku; za to se odloči po lastni presoji, s tem pa nosi tudi procesne posledice take odločitve.

18. Neutemeljene pa so tudi navedbe, s katerimi je tožeča stranka opravičevala nevložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno sodbo I Pg 90/2017. Trditev tožeče stranke, da ni bila strokovnjak na zadevnem področju in je zato zaupala načinu pravdanja tožene stranke v postopku I Pg 90/2017, ni skladen z njenim prepričanjem, da ne bi mogla niti s sklicevanjem na mnenji MOP uspeti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Če je tožeča stranka prepričana v svoj neuspeh z izrednimi pravnimi sredstvi, lahko to upravičuje le dejstvo, da je bila dejansko premalo skrbna in bi ob ustrezni skrbnosti lahko sama pridobila in predložila mnenji MOP tudi v postopku I Pg 90/2017. 19. V zvezi z ugovorom ničnosti spornih sporazumov je tako stališče tožeče stranke, da naj bi bila edina upravičenka do sporne okoljske dajatve, materialnopravno neutemeljeno. Posledično je trditev, da sta sporna sporazuma nična, ker naj bi bila njuna podlaga nedopustna, neutemeljena, istočasno pa sporazuma tudi ne nasprotujeta določbam prisilnih predpisov (v prvi vrsti tretjega odstavka 7. člena ZFO-1) glede zakonsko določenega načina porabe javnih sredstev.

**Glede podrednega zahtevka**

20. Tožeča stranka je vztrajala tudi pri ugovoru izpodbojnosti sporazumov zaradi bistvene zmote glede obstoja obveznosti na podlagi odločitve sodišča v sporu I Pg 90/2017, kar pa naj bi se glede na mnenje MOP z dne 11. 11. 2019 izkazalo za napačno.

21. Višje sodišče vnovič opozarja, da se je tožeča stranka pri svojem očitku napačne odločitve sodišča, ki naj bi utemeljevalo njeno bistveno zmoto, sklicevala na mnenje organa, katerega pristojnost ni razlaga predpisov. Že na pojmovni ravni je torej trditev, da je bila tožeča stranka pri sklenitvi sporazumov v bistveni zmoti o pravilnosti pravnomočne sodbe odločbe, kar naj bi utemeljevalo mnenje MOP, brez pravne podlage.

22. Ob upoštevanju že pojasnjenih materialnopravnih stališč o upravičenosti do okoljske dajatve pa se za nepravilnega izkaže tudi očitek, da obveznost, ki jo je s sklenitvijo sporazumov prevzela tožeča stranka, naj ne bi obstajala, zato je tožeča stranka ni mogla pravno veljavno priznati.

**O zahtevku po nasprotni tožbi**

23. Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodilo. To je utemeljilo s tem, da se pravdni stranki v sporazumu z dne 24. 4. 2019 nista dogovorili, da slednji pokriva tudi terjatve, vtoževane v tem postopku. Presodilo je, da je bila v razmerju do tožeče stranke tožena stranka za vtoževane zneske neupravičeno obogatena.

24. Višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da sta pravdni stranki s podpisom sporazuma z dne 24. 4. 2019 dokončno uredili svoja razmerja in da tako tožeča stranka ni imela več nobenih zahtevkov. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, prvi odstavek 5. člena sporazuma določa, da se bodo vse ostale obveznosti tožene stranke, ki niso izhajale iz ugotovljenih obveznosti tožeče stranke iz postopka I Pg 90/2017, reševale ločeno od sporazuma, kar pomeni, da ne drži, da so bila vsa odprta vprašanja med pravdnima strankama dokončno rešena s sporazumom; v nasprotnem primeru takšno določilo v sporazum ne bi bilo vključeno.

25. Glede vprašanja, ali je bila tožena stranka upravičena do celotne okoljske dajatve, se je višje sodišče že opredelilo ob presoji zahtevka po tožbi, zato se do tega ne bo vnovič opredeljevalo.

26. Tožena stranka je vztrajala pri ugovoru, da je vsa plačila, tudi vtoževana, od tožeče stranke prejela v dobri veri; tožeča stranka kot strokovnjak z zadevnega področja bi morala vedeti, komu je bila v skladu s predpisi dolžna plačevati okoljsko dajatev. Če je plačevala toženi stranki, je plačala nekaj, kar bi morala vedeti, da ni dolžna, zato tega v skladu s 191. členom Obligacijskega zakonika – OZ naj ne bi bila upravičena terjati nazaj. Po vsebini je v tem delu tožena stranka očitala pomanjkanje ustrezne skrbnosti tožeče stranke. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen. V pravni teoriji je zavzeto jasno stališče, da se za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka zahteva zmota o obstoju obveznosti, ki pa je lahko tudi krivdna; stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna.10 Četudi je torej tožena stranka tožeči očitala premajhno stopnjo skrbnosti pri izvedbi plačil, to ni ovira za postavitev obravnavanega kondikcijskega zahtevka.

27. V zvezi z ugovorom zastaranja je najprej treba poudariti, da glede dela zahtevka v znesku 65.577,08 EUR, ki predstavlja plačila okoljske dajatve tožeče stranke v obdobju od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2018, tožena stranka ni podala nobenih trditev, s katerimi bi utemeljila, da je ta terjatev zastarala.

28. Glede dela zahtevka v znesku 63.856,75 EUR, ki predstavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene obveznosti plačila okoljske dajatve po pravnomočni sodbi I Pg 90/2017 od 1. 6. 2016 do 23. 11. 2018, in dela zahtevka v znesku 66.418,88 EUR, ki predstavlja plačila okoljske dajatve tožeče stranke v obdobju od 22. 2. 2014 do 31. 12. 2015, pa je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, da se je tožena stranka v drugem odstavku 5. člena Sporazuma odpovedala uveljavljanju ugovora zastaranja. Tožena stranka je v pritožbi glede tega dela utemeljeno opozorila, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Ta namreč na podani ugovor zastaranja tožene stranke ni odgovorila s sklicevanjem na omenjeno določilo Sporazuma. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora stranka na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava sodišče opozoriti; sodišče ne ugotavlja zaveze iz pogodbe po uradni dolžnosti.11

29. Glede zahtevka v znesku 66.418,88 EUR je sodišče prve stopnje sicer pojasnilo, da bi bil ugovor tožene stranke glede zastaranja (brez upoštevanja določila sporazuma) utemeljen za znesek 59.951,12 EUR, medtem ko v znesku 6.465,36 EUR ni zastaral, saj gre za zahtevek iz naslova neupravičeno pridobljenih zneskov okoljske dajatve od 27. 10. 2015 (kar je 5 let pred vložitvijo nasprotne tožbe dne 27.10. 2020 in ne 6. 1. 2021, kot je bilo navedeno v pritožbi). Zakaj naj bi v tem delu veljal 3-letni in ne splošni 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ), ki sicer velja za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve, tožena stranka ni pojasnila. Podlago za plačilo (nezastaranega) dela zahtevka pa je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo in se višje sodišče ob upoštevanju, da glede navedenega zneska razen ugovora zastaranja tožena stranka niti ni podala konkretnih pritožbenih navedb, nanjo sklicuje.

30. Glede zahtevka v znesku 63.856,75 EUR pa višje sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka ni izkazala podlage, po kateri bi bila upravičena do vtoževanega zneska. Gre za znesek zakonskih zamudnih obresti, ki je izhajal iz pravnomočne sodbe oziroma tekočega postopka I Pg 90/2017 in ga je bila dolžna plačati tožeča stranka kot tožena stranka v citirani zadevi in kot zavezanka za plačilo okoljske dajatve. Dejstvo, da je okoljsko dajatev, o kateri je tekel spor v citirani zadevi, prejemala tožena stranka, po presoji višjega sodišča nima zveze z vtoževano terjatvijo, zato ne gre za regresno terjatev, prav tako pa ne gre za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, saj glede vtoževane terjatve ne gre za premoženje, glede katerega je bila tožena stranka brez pravne podlage obogatena na račun tožeče stranke.

31. Na podlagi navedenega je tako po presoji višjega sodišča tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen (zgolj) za znesek 65.577,08 EUR in 6.465,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Stroški postopka**

32. Ker je višje sodišče (delno) spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

33. Za potrebe ugotovitve uspeha pravdnih strank in vrednosti odvetniških storitev v okviru stroškovne odločitve je bilo treba opredeliti vrednost spornega predmeta. Vrednost spornega predmeta po tožbi je znašala 524.425,38 EUR, po nasprotni tožbi pa 195.850,71 EUR, od združitve postopkov je torej skupna vrednost spornega predmeta znašala 720.276,09 EUR. Glede zahtevka po tožbi je tožeča stranka v celoti propadla in tožena stranka torej v celoti uspela, medtem ko je s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi tožeča stranka uspela s 36,8 %, vendar pa je bil ta zahtevek tudi bistveno nižji po vrednosti spornega predmeta. Ker se je torej tožena stranka v postopku po tožbi uspešno ubranila pred zahtevkom za plačilo 524.425,38 EUR, s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi pa je uspela za znesek 72.042,44 EUR, je torej skupno uspela v deležu 82,8 % in posledično je v tem deležu upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, medtem ko je tožeča stranka upravičena do povrnitve 17,2 % svojih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

34. Stroške postopka tožene stranke je izračunalo že sodišče prve stopnje, in sicer v znesku 20.145,55 EUR; 82,8 % od tega zneska znaša 16.680,52 EUR.

35. Stroške tožeče stranke pa je višje sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT. Tožeči stranki je priznalo: 2.900 točk za tožbo, 2.900 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2020, 1.600 točk za odgovor na nasprotno tožbo z dne 29. 1. 2021 in 50 točk za predlog za združitev postopkov, po 1.450 točk za pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2021 (tožeča stranka je sicer zapisala 8. 3. 2022, vendar gre za očitno pisno pomoto, saj tega dni ni podala nobene obrazložene vloge), 17. 9. 2021 in 30. 9. 2021, po 50 točk za delni umik tožbe in predlog za združitev postopkov v vlogi z dne 29. 1. 2021 ter za pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2021, 3.000 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 20. 9. 2021, 80 točk za odsotnost iz pisarne na tem naroku ter 51,80 EUR stroškov kilometrine, 1.500 točk za narok z dne 4. 11. 2021, 80 točk za odsotnost iz pisarne ter 51,80 EUR stroškov kilometrine, 1.500 točk za narok z dne 28. 2. 2022, 250 točk urnine, 80 točk za odsotnost iz pisarne ter 51,80 EUR stroškov kilometrine, 1.500 točk za narok dne 9. 5. 2022, 200 točk urnine, 80 točk za odsotnost iz pisarne ter 51,80 EUR stroškov kilometrine, materialne stroške (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk) v višini 212,20 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 22 % DDV znaša 15.209,15 EUR. Ob upoštevanju uspeha 17,2 % pa znaša znesek stroškov postopka, do katerega je upravičena tožeča stranka, 2.615,97 EUR.

36. Tožeči stranki ni priznalo stroškov vloge z dne 5. 2. 2021 glede stranske intervencije in odgovora na pripravljalno vlogo predlagatelja stranske intervencije. Stroške te vloge je sodišče prve stopnje tožeči stranki že priznalo s sklepom z dne 1. 3. 2021, s katerim je stransko intervencijo zavrnilo in predlagatelju stranske intervencije naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke. Za pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2021 je tožeči stranki priznalo le 50 točk po tar. št. 20/4. V tej vlogi je tožeča stranka podala le procesni ugovor kršitve pravdnega postopka, čemur je namenjen narok za glavno obravnavo, in ponovila očitek obstoja izločitvenih razlogov sodečega sodnika. Torej ni šlo za vsebinsko obrazloženo pripravljalno vlogo. Ker je s sklepom z dne 1. 3. 2021 postopka po tožbi in nasprotni tožbi združilo, tožeči stranki tudi ni priznalo stroškov narokov, ki jih je slednja priglasila za vsako od zadev posebej, temveč po enotnem seštevku vrednosti spornih predmetov in v skladu s tar. št. 21/2 OT za naroke, na katerih se je obravnavala glavna stvar. Za narok z dne 9. 5. 2020 tožeči stranki tudi ni priznalo priglašenih 250 točk urnine, temveč le 200 točk. Iz zapisnika naroka izhaja, da se je narok začel ob 12.00 in končal ob 15.00, urnina pa pripada za vsake začete pol ure nad eno uro. Če je narok trajal točno 3 ure, potem pripada urnina v višini 4 krat začete pol ure, skupno 200 točk. 37. Po pobotu stroškov obeh pravdnih strank glede na doseženi uspeh je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 14.064,55 EUR.

**Sklepno in pritožbeni stroški**

38. Glede ugoditve zahtevku po nasprotni tožbi je tako pritožba delno utemeljena, zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu, tj. glede zavrnitve tožbenega zahtevka po tožbi in ugoditvi dela zahtevka po nasprotni tožbi, pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo, ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je odgovarjalo samo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

39. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le delno znižati znesek, ki ga je kot tožena stranka dolžna plačati po nasprotni tožbi, kar glede na vrednost spornega predmeta celotnega postopka znaša 17,2 %, je upravičena do povrnitve tega dela pritožbenih stroškov. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 4.750 točk za pritožbo in 57,5 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 4.807,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV to znaša 3.519,09 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha s pritožbo (17,2 %) pa 605,28 EUR. Tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj ga višje sodišče zaradi presplošnih navedb ni prepoznalo kot vsebinsko potrebno vlogo v postopku. Na podlagi navedenega je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti 605,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. 2 Sklepi VSRS Cp 11/2006 z dne 14. 9. 2006, Cp 20/2008 z dne 13. 11. 2008, Cp 4/2011 z dne 31. 3. 2011. 3 Sodba in sklep VSRS II Ips 234/2008 in II Ips 235/2008 z dne 16. 2. 2012. 4 Okoljska dajatev […] je prihodek proračuna občine, na območju katere zavezanec [...] odlaga odpadke v telo odlagališča. 5 Če je telo odlagališča na območju več občin, se okoljska dajatev razdeli med občine v enakih deležih. 6 Odlagališče je naprava za odstranjevanje odpadkov z odlaganjem odpadkov na ali v tla (podzemno), vključno z internim odlagališčem, kjer povzročitelj odpadkov odlaga svoje odpadke na kraju njihovega nastanka, in odlagališčem, ki se stalno, to je več kot eno leto, uporablja za začasno skladiščenje odpadkov. Telo odlagališča je del odlagališča, ki obsega celoto vseh odloženih odpadkov in sistem tesnjenja odlagališčnega dna, pokritje površin odlagališča, sistema za odvajanje izcedne vode in padavinske vode s površin odlagališča, sistem odplinjanja odlagališča in druge objekte ter obrobne in oporne nasipe in druge tehnične konstrukcije za zagotavljanje stabilnosti telesa odlagališča. Telo odlagališča ima eno ali več odlagalnih polj. Pojem telo odlagališča je bil v tem sporu spornem obdobju spremenjen tako, da je bilo telo odlagališča opredeljeno kot "del območja odlagališča, ki obsega celoto vseh odloženih odpadkov in sistem tesnjenja odlagališča, sistem odplinjanja odlagališča in druge objekte ter obrobne in oporne nasipe ter druge tehnične konstrukcije za zagotavljanje stabilnosti telesa odlagališča. Telo odlagališča ima eno ali več odlagalnih polj". 7 V tem postopku sporne okoljske dajatve pa so bile izplačane v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za odlaganje odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 14/14). 8 V odločbi Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013 je Ustavno sodišče jasno zapisalo, da podzakonski akt sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne širi ali zožuje. 9 Ude L., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 276. 10 Polajnar Pavčnik, A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 49-50. 11 Sodba VSRS III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011 in III Ips 7/2013 z dne 17. 6. 2014.