Jedro

Izračunavanje cene za uporabo spornega stanovanja na podlagi prej veljavnih predpisov o stanovanjskem gospodarstvu oz. po uveljavitvi SZ po metodologiji, ki velja za oblikovanje neprofitnih najemnin, ne prihaja v poštev. Če pa je izhodišče za presojo o višini uporabnine v doseženi koristi oz. prikrajšanju, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na ugotavljanju "krajevno običajnih najemnin" za stanovanja, ki so podobna spornemu.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena, revizija proti sklepu pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se iz obravnavanja izloči tožnikov zahtevek za plačilo 1.800,00 SIT ter zahtevki iz nasprotne tožbe, razen zahtevek za stroške popravila strehe, vodovoda in žaluzij. Tožbenemu zahtevku iz tožbe je v v preostalem delu ugodilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 227.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zahtevanih zneskov zapadle pa ne plačane uporabnine. Deloma je ugodilo preostalemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Nasprotni toženi stranki je naložilo plačilo 1.550,00 SIT. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskmeu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se sklicuje na pritožbene trditve. Poudarja, da je bila toženki dodeljena pravica uporabe na stanovanju v stanovanjski hiši na E.7 s sklepom sodišča. V nepravdnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima večje stanovanjske potrebe, ker ji je bil v razveznem postopku dodeljen otrok, in bistveno slabše premoženjske možnosti. Po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih pa mora upravičenec do prebivanja v stanovanju plačevati stanarino, ki jo opredeljuje Zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Revidentka svoje stališče utemeljuje še z 8. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato konkretnega primera ni moč presojati ne po pravilih za neupravičeno pridobitev ne po pravilih za povrnitev škode. Tožnik tudi ni upravičen do tržne najemnine oz. do profitne najemnine (tudi tako tožnikov zahtevek kvalificira pritožbeno sodišče). Sodiščema nadalje očita, da ne razlikujeta med pojmi odškodnine, izgube koristi in tržno najemnino. Sicer pa je tudi po Stanovanjskem zakonu jasno, da veljajo za osebo, ki stanovanje zaseda na podlagi odločbe oz. sodnega sklepa, določbe o neprofitni najemnini. Navaja še, da tožnik toženki ni ponudil drugega primernega stanovanja. Poleg tega tožnik živi v solastnem stanovanju v Kranjski gori in ne plačuje preživnine. Ne strinja se nadalje z upoštevanjem petletnega zastaralnega roka namesto triletnega. Poudarja, da za stanovanje ne zmore plačevati po 500,00 DEM mesečno in meni, da za zasedeno stanovanje, ki je v solasti uporabnika, ni moč dobiti tolikšne "odškodnine". Navaja še, da so v praksi pogosti postopki za določanje stanarin za uporabo stanovanja v zasebni lasti in opozarja, da je bila sodna praksa doslej glede tega vprašanja enotna. Zato pričakuje, da jo bo Vrhovno sodišče RS tudi v tej zadevi upoštevalo. Opozarja še na pomen odločitve Vrhovnega sodišča RS za bodočo prakso.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, proti sodbi pa ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izločitvi in ločenem obravnavanju tožnikovega zahtevka za plačilo 1.800,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in nekaterih zahtevkov iz nasprotne tožbe. Ker to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija v delu, ki se nanaša nanj (revidentka uvodoma navaja, da vlaga revizijo tudi proti sklepu), ni dovoljena (prim. 1. odst. 400. čl. ZPP). O tem delu revizije je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).

Stališče revidentke, da je bil imetnik pravice do uporabe stanovanja, ki je pravico uporabe stanovanja pridobil na podlagi smiselne uporabe 17. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (glej 2. odst. 8. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR), glede cene za uporabo stanovanja izenačen z imetnikom stanovanjske pravice, po presoji revizijskega sodišča ni pravilno. Razlike med zasebnimi in družbenimi stanovanji, ki so bila predmet obravnave po 17. čl. ZSR in ki bodo razložene v nadaljevanju obrazložitve, namreč onemogočajo smiselno uporabo 31. čl. ZSR, s tem pa izračunavanje cene za uporabo dodeljenega stanovanja v zasebni (so)lasti po predpisih o stanovanjskem gospodarstvu.

Dodeljeno družbeno stanovanje je bilo vselej socialna, ne pa premoženjska kategorija. Tako v pogledu, da nosilec stanovanjske pravice ni imel ustreznega lastnega stanovanja za prebivanje v zasebni lasti (prim. 60. čl. ZSR), kot tudi v pogledu primerne velikosti dodeljenega stanovanja glede na uveljavljene stanovanjske standarde (prim. Družbeni dogovor o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva v SRS - Ur.l. SRS 15/81 in 28/85, po katerem je npr.znašal stanovanjski standard za dvo člansko družino 45 m2). Razlika med dodeljenim družbenim in zasebnim stanovanjem prihaja še zlasti do izraza v konkretnem primeru, ko je bila toženki dodeljena pravica uporabe na celotnem stanovanju v hiši na E.7 v Ljubljani, ki po podatkih spisa meri brez tehničnih prostorov kar 204,75 m2 (izvedensko mnenje, l.št. 20). Določitev cene za uporabo spornega stanovanja po prej veljavnih predpisih o stanovanjskem gospodarstvu bi pomenila vzdrževanje stanovanjskega standarda, ki znatno odstopa od družbeno sprejetih. Stanarina namreč ni bila element, ki bi odločilno vplival na ustrezno zasedenost družbenih stanovanj. Uveljavljani stanovanjski standardi so se upoštevali že pri dodeljevanju družbenih stanovanj. Spornemu stanovanju pa odreka pomen socialne kategorije tudi sama revidentka, ko v reviziji poudarja, da je sporno stanovanje v solasti uporabnice ter da tožnik živi v njej solastnem stanovanju v Kranjski gori. Revidentka sama tako ne zanika možnosti, da se njen stanovanjski problem uredi na premoženjskem področju z razdružitvijo solastnine. Ne gre prezreti, da bi določitev cene za uporabo stanovanja v višini stanarine, izračunane na podlagi prej veljavnih predpisov o stanovanjskem gospodarstvu, v takšni situaciji pomenila oviro za ustrezno razdružitev zatrjevane solastnine, s tem pa tudi za rešitev stanovanjskega problema na premoženjskem področju. Ali drugače, toženka bi bila zaradi navidez socialnih elementov njene pravice uporabe spornega stanovanja v bistveno boljšem položaju na premoženjskem področju. Tako daljnosežnih posledic pa sklepu sodišča o dodelitvi pravice uporabe na spornem stanovanju ni moč pripisati. Zmotno je tudi stališče revidentke, da tožnici daje Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) podlago za plačevanje neprofitne najemnine. Revizijsko sodišče v SZ za takšno stališče ne najde podlage. Tožničine pridobitve pravice uporabe spornega stanovanja na podlagi smiselne uporabe 17. čl. ZSR namreč ni moč primerjati ne z administrativnimi dodelitvami stanovanj v zasebni lasti ne z dodelitvami stanovanjske pravice na stanovanjih iz 2. odst. 113. čl. SZ oz. 2. odst. 156. čl. SZ.

Iz doslej razloženega sledi, da izračunavanje cene za uporabo spornega stanovanja na podlagi prej veljavnih predpisov o stanovanjskem gospodarstvu oz. po uveljavitvi SZ po metodologiji, ki velja za oblikovanje neprofitnih najemnin, ne prihaja v poštev.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili in presodili, da je tožnik vsaj do polovice solastnik hiše, v kateri se nahaja sporno stanovanje. Ugotovili sta še, da je tožnik prenehal uporabljati stanovanje 26.1.1989 (pravnomočno je odločeno o zahtevku za plačilo uporabnine za čas od 1.7.1989 do 31.1.1992). Toženka ima sicer pravni naslov za uporabo tudi toženčevega solastninskega deleža, vendar, ker ta ni podlaga za brezplačno uporabo stanovanja, ne vpliva na obstoj zatrjevanega prikrajšnja na tožnikovi strani oz. koristi na toženkini strani. Temu je potrebno dodati, da toženka ni zatrjevala, da je njena korist manjša od tožnikovega prikrajšanja, ki po deložaciji iz spornega stanovanja tega ne uporablja več, na primer zato, ker stanovanja ne uporablja sama. Ni tudi nepomembno, da toženka priznava dolžnost plačevanja za uporabo spornega stanovanja, ne strinja se le z zahtevano in prisojeno višino. Zato je presoja, da mora toženka tožniku plačati za uporabo njegovega solastninskega deleža na uvodoma omenjenih nepremičninah za določeno preteklo obdobje, materialnopravno pravilna (210. čl. do 219 čl. ZOR).

Če pa je izhodišče za presojo o višini uporabnine v doseženi koristi oz. prikrajšanju, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na ugotavljanju "krajevno običajnih najemnin" za stanovanja, ki so podobna spornemu. Nadaljnje preizkušanje odločitev sodišč o višini postavljenega tožbenega zahtevka pa v revizijskem postopku ni možno (3. odst. 385. čl. ZPP). Revidentki je potrebno ponovno pojasniti, da je ugovor zastaranja neutemeljen, saj je, tako kot je tudi to že pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče, zastaralni rok 5 let (371. čl. ZOR).

Vprašanje, ali je tožnik toženki ponudil drugo primerno stanovanje, na drugačno presojo ne more vplivati. Ni pa odveč poudariti, da iz podatkov spisa sledi, da je tožnik začel postopek po 1. odst. 81. čl. ZSR, a je bil ta prekinjen do pravnomočne rešitve pravde o ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (priloge spisa A 23: zapisnik z glavne obravnave pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani z dne 20.1.1987, iz katerega sledi, da se postopek po tožbi na toženkino preselitev v ponudeno stanovanje, prekine do pravnomočne rešitve zadeve o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem). Prav tako ni pravno relevanten ne ugovor, naveden šele v reviziji, da tožnik ne plačuje preživnine, ne revizijska trditev, da živi tožnik v solastnem stanovanju v Kranjski gori. Ne ena ne druga revizijska trditev namreč ne vplivata na obseg tožnikovega prikrajšanja in toženkine koristi. Morebitni pobotni ugovor pa v tej smeri ni bil postavljen.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo proti sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).